Jedro

Ker ni šlo za nujno prenovo strehe, dela pa niso bila neodložljiva, tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je šlo v konkretnem primeru za nujno gestijo, zato je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

Ker je tožnik solastni delež nepremičnine pridobil na podlagi pravnega posla, očitek pritožnika o pomanjkanju pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se sprememba tožbe v točki 2. tožbenega zahtevka ne dopusti. Ugotovilo je, da solastninski delež prvo tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 938/22, vl. št. 978, k.o. K., znaša 6.933/20.000, delež drugo tožnice 6.933/20.000, delež toženca pa 6.134/20.000. Tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine je zavrglo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 353.250,77 SIT (sedaj 1.474,09 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1992 do plačila ter podredni zahtevek na plačilo 575.889,75 SIT (sedaj 2.403,15 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1992 dalje do plačila je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sklep o nedopustitvi spremembe tožbe, zoper zavrnilni del odločitve in zoper stroškovno odločitev. Uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da spremembo tožbe dopusti, izpodbijani del sodbe pa naj spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in plačilo stroškov naloži toženi stranki. Spremembo tožbe bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti. Izvedenec K. je v svojem mnenju ocenil stroške, povezane z obnovo osnovne strehe, po cenah na dan izdelave mnenja 19.11.2007. Vprašanje, ali gre za čisto ali nečisto denarno terjatev, je predvsem pravno vprašanje, zato bi sodišče spremembo tožbe moralo dopustiti. Denarni zahtevek in podredni denarni zahtevek je sodišče zavrnilo, ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je popravilo strehe leta 1990 predstavljalo nujno popravilo, torej da je šlo za nujno gestijo. Tak zaključek sodišča je nepravilen. Pri tem se je sodišče oprlo le na ugotovitve izvedenca K., ki je zaključil, da bi streha zdržala še 5 let, kar je izvedenec K. sklepal na podlagi fotografij strehe pred obnovo in na podlagi ogleda strehe, ki ga je izvedel 18 let po obnovi, ko je videl le 25 % strehe, in pri tem opazil, da ni bilo novega konstrukcijskega lesa. O stanju strehe je bil zaslišan tudi S. K., ki je izpovedal, da si je streho, ki je bila stara 40 let, ogledal. Ugotovil je, da bi bilo treba nujno zamenjati zunanje špirovce in nosilne nalege, ki nosijo te špirovce. Da je bilo treba nujno ojačati vse kapove, ki nosijo zunanji del strešine. Vsa opeka je bila zvita in delno počena. Priča S. K. je dal jasno vedeti, da streha v stanju, v kakršnem je bila, ne bi zdržala teže snega, vsaj v delu, ki se tiče zunanjih napuščev. Nekorekten je zaključek sodišča, da je S. K. izpovedal, da je bilo vse gnilo in tudi zamenjano. Tega ni izpovedal, pač pa je izpovedal, da se celotna konstrukcija strehe ni menjala. Zamenjal je le vse krajne špirovce, nosilne lege za krajne špirovce in špirovce pred vhodom. Tudi priča P. Š. ni izpovedal, da je bilo vse ostrešje gnilo. Izpovedal je, da je pri ogledu strehe opazil, da so špirovci gnili, da pa vseh ni preizkusil. Tudi glede letev ni izpovedal, da so bile vse gnile, ampak da so bile slabe pri njihovih koncih. Da je šlo za nujno popravilo strehe je dokazano z zaslišanjem tožnic kot tudi prič K. in Š. ter izvedenskim mnenjem izvedenca H.. Nepravilna je tudi odločitev o stroških.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede velikosti solastnih deležev. Izvedenec je ugotovil spremenjene velikosti solastninskih deležev pravdnih strank na podlagi ogleda in izmer prostorov hiše na kraju samem in po tem, kako vsaka pravdna stranka po lastnih zatrjevanih te prostore uporablja. Uporabi hiše, kot jo uporablja tožeča stranka, pa toženec ves čas oporeka. Še na zadnji glavni obravnavi je navajal, da si je kurilnico prilastil tožnik. Prav tako sodišče ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. V sodbi glede solastnega deleža pravdnih strank ni navedeno niti eno materialno pravno določilo. Sodba se zaradi tega ne da preiskusiti. Sodišče je na zadnji obravnavi toženca vprašalo, če se strinja z razmejitvijo, ki jo je napravil izvedenec O.. Toženec je sicer navedel, da se z izvedenskim mnenjem izvedenca O. strinja, vendar je spregledalo, da je izvedenec O. razmejitev prostorov opravil po uporabi posameznih prostorov in po dodatno zgrajenem prizidku tožečih strank k hiši, zato je ta izjava toženca izvzeta iz konteksta. Toženec je tekom postopka izvedenskemu mnenju O. oporekal. Predlagal je tudi njegovo neposredno zaslišanje, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo, a tega ni izvedlo. Sodišče je tožeči stranki večji solastniški delež na nepremičnini prisodilo na podlagi uporabe nepremičnine, na podlagi novo zgrajenega prizidka k nepremičnini na podlagi soglasja toženca in brez dovoljenj ustreznih institucij. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških. Glede obravnavanja denarnega zahtevka za obnovo strehe, s katerim je tožeča stranka v celoti propadla, je sodišče dalj časa izvajalo dokazni postopek, zaradi česar odločitev o stroških ni pravilna.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke zoper 1. in 4. točko sodbe. Pritožbi zoper sklep o stroških pa naj se ugodi tako, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o nujnosti popravila strehe. Pri tem navaja, da bi sodišče prve stopnje na podlagi njene lastne izpovedbe, izpovedb prič S. K., P. Š. ter na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca V. H. moralo ugotoviti, da je obnova strehe predstavljala nujno popravilo. Tožnicama, ki sta izpovedali o nujnosti obnove strehe sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je ugotovilo, da prvo tožeča stranka na tem naslovu nikoli ni prebivala, drugo tožeča stranka pa je tam le občasno slikala. Izvedenec H. pa je v izvedenskem mnenju navedel, da je bila obnova strehe upravičena in potrebna, ne pa tudi neodložljiva, kar bi pogojevalo nujno gestijo. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedbama prič K. in Š., ki sta izpovedala, da je bilo popravilo strehe nujno. Zaradi razjasnitve vprašanja nujnosti obnove, ki je dejstvo, za razjasnitev katerega je potrebno strokovno znanje (243. člen ZPP), je namreč pravilno angažiralo izvedenca gradbene stroke K.. Kljub temu da pritožnik izpostavlja, da sta priči Š. in K. prav tako gradbenika, njuna izpoved na verodostojnost izvedenskega mnenja ne vpliva. Priča K. je obrtnik s firmo S. K. d.o.o., Š., ki je tožnikovo streho obnavljal. Priča P. Š. pa je izpovedal, da je on tisti, ki je tožniku svetoval obnovo strehe, češ da je nima smisla flikati. Prav tako je Š. s tožnikom poslovno sodeloval, saj je tožnik zastopal podjetje, kjer je bil on zaposlen. Obe priči sta tako s tožečo stranko osebno kot tudi z izvedbo obnove strehe povezani. Poleg tega pa sta njuni izpovedbi v delu, kjer izpovedujeta o nujnosti obnove strehe, v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca K., ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Izvedenec K. je izdelal natančne izračune. Na vsa vprašanja pravdnih strank je podal odgovore. Izvedensko mnenje je izdelal natančno in v skladu s pravili stroke. Ker je ugotovil, da bi predmetna streha zdržala še pet let, je zaključek sodišča prve stopnje, da dela na strehi niso bila nujna in neodložljiva, zaradi česar pogoji za nujno gestijo niso izpolnjeni, pravilen.

Tožeči stranki torej ni uspelo dokazati, da je šlo v konkretnem primeru za nujno gestijo. Zato je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Če je tožnik menil, kot je zatrjeval, da gre za nujno popravilo strehe, pa o tem s toženo stranko ni mogel doseči soglasja, je imel na voljo pravno varstvo v nepravdnem postopku za ureditev razmerij med solastniki (112. člen ZNP).

Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da sodišče lahko dovoli spremembo tožbe, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni dovolilo spremembe tožbenega zahtevka pod 2. točko zahtevka. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da je tožeča stranka denarni zahtevek vtoževala kot čisto denarno terjatev. S spremembo tožbe pa je vtoževala nečisto denarno terjatev, pri čemer trditvene podlage tožbe ni spremenila. Ker sprememba tožbe zaradi ureditve razmerij med pravdnima strankama ne bi bila smotrna, je sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo.

O pritožbi tožene stranke: Pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri odločanju o višini solastnega deleža pravdnih strank ni navedlo pravne podlage za odločitev, ni utemeljen. V skladu z določilom 20. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (1) (ZTLR) se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Tožnik je lastninsko pravico na delu nepremičnine, ki med pravdnima strankama ni bil sporen, pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1982 (B1). Iz prodajne pogodbe (B1) izhaja, da je tožnik del nepremičnine kupil od J. K., ta pa je tožniku prodal točno tisti del nepremičnine, ki ga je pridobil na podlagi dedovanja od L. R., kar izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. O 55/ 61 z dne 18.10.1961. Po vpogledu v spis naslovnega sodišča, opr. št. O 55/61, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta po pokojni L. R. dedovala pravni prednik tožnika J. K. in pravni prednik toženca N. K.. Oporočiteljica je premoženje razdelila tako, da je J. K. zapustila pritlično stanovanje, podstrešno stanovanje z drvarnico, skupno sobo za krompir ter premičnine in denar, N. K. pa kletno stanovanje z drvarnico. Svoj del nepremičnine je leta 1982 J. K. prodal tožniku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da iz sklepa o dedovanju izhaja, da je zapustnica oporočiteljica pravnemu predniku tožnika namenila višji delež nepremičnine kot pravnemu predniku toženca. Kljub temu je zapuščinsko sodišče odredilo vknjižbo solastninske pravice za pravna prednika tožeče in tožene stranke vsakemu do 1/2 nepremičnine, kot razlog za to pa navedlo neobstoj izvršilnih predpisov za vknjižbo etažne lastnine. Tožnik je obravnavani del nepremičnine, ki predstavlja z izpodbijano sodbo ugotovljeni solastninski delež, torej pridobil na podlagi pravnega posla (20. člen ZTLR), Očitek pritožnika, da se sodbe zaradi nenavedbe materialnopravnega določila v obrazložitvi ne da preiskusiti, zato ni utemeljen.

Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, da uporabi hiše, kot jo uporablja tožeča stranka, ves čas oporeka. Sama uporaba predmetne nepremičnine med pravdnimi strankami, kakor tudi med njunimi pravnimi predniki, ni bila sporna. Pravdne stranke nepremičnino namreč uporabljajo tako, kot izhaja iz oporočne volje zapustnice. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec zahtevku ugovarjal v smeri, da je tožeča stranka ob nakupu kupila le 1/2 deleža in nič več. Tudi izpovedba toženca potrjuje, da uporaba hiše ni bila sporna. Njegovi predniki (N. K.) so ves čas zasedali prostore v kleti. Zanj je hiša razdeljena na 3 dele, in sicer klet, kjer je njegov prostor, vse, kar je višje, pa zaseda tožeča stranka. Zanj je sporna le uporaba enega prostora v prizidku pod ploščo, o čemer pa je bilo že odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 44/1984, z dne 29.6.1984 (B12). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, katera stranka katere prostore uporablja, kar v pritožbi pritožnik neutemeljeno izpodbija.

Izvedenec gradbene stroke P. O. je v pisnem izvedenskem mnenju ugotovil deleže pravdnih strank na nepremičnini. Izvedensko mnenje izvedenca O. je tožena stranka sprejela in se s to razmejitvijo na zadnjem naroku za glavno obravnavo tudi izrecno strinjala. Tudi očitki pritožnika o izjavi vzeti iz konteksta, ne vzdržijo. Neresnična je namreč pritožbena trditev, da je toženec na istem naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da si je tožnik prilastil uporabo določenih prostorov. Glede na izrecno toženčevo strinjanje z izvedenčevo razmejitvijo, vprašanje, kaj ta razmejitev vsebuje, ni bilo več sporno. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno presojati, ali so v tožnikovem deležu upoštevani tudi prostori v prizidku.

Očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep, da bo izvedenca P. O. zaslišalo, česar kasneje ni storilo, pa bi moralo, ni utemeljen. Sodišče namreč v skladu z določilom 4. odstavka 287. člena ZPP na svoj prejšnji dokazni sklep ni vezano. Glede na omenjeno toženčevo strinjanje z izvedenčevo razmejitvijo pa izvedba tega dokaza ni bila več potrebna.

Tudi odločitev o stroških postopka pritožnik izpodbija neutemeljeno. Tožeča stranka je z zahtevkom na ugotovitev višjega solastnega deleža uspela, z denarnim zahtevkom pa je propadla. V zvezi z odločitvijo o utemeljenosti denarnega zahtevka sta bila postavljena dva izvedenca, v zvezi z odločitvijo o višjem solastnem deležu pa le eden izvedenec. Upoštevaje, da je bilo v zvezi z ugodilnim delom sodbe opravljenih več narokov kot v zvezi z zavrnilnim delom zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, pravilna. Okoliščine, ki bi v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko utemeljevale naložitev stroškov v drugačnem razmerju, tako niso podane, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje.

V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP(2) pritožbi zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Ker pritožbeni stranki s pritožbama nista uspeli, morata sami kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP).

(1) Uradni list SFRJ, št. 6-88/1980. (2) Zakon o pravdnem postopku.