Jedro

Pritožbeno sodišče je utemeljeno zaključilo, da so bili vsi elementi, na podlagi katerih je bila škoda zaradi poškodb konkretnega vozila dovolj določljiva, znani že na dan škodnega dogodka, ko je bilo že znano, katere dele vozila je treba zamenjati ali popraviti. Samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka plačati tožnici odškodnino v višini 2.171,93 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2014 do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške skupaj s pripadki (I. točka izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna toženki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 14,60 EUR, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno laično pritožuje tožnica. Izpostavlja, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in tolmačeno v smislu začetka teka subjektivnega zastaralnega roka. Pri tem ni sporno, da je tožnica (in njen mož) izvedela, kdo je povzročitelj škodnega dogodka, vendar pa je sodišče zmotno tolmačilo sodno prakso, ki opredeljuje nadaljnji pogoj pri ugotavljanju zastaranja odškodninske terjatve, to je pogoj vednosti o škodi, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino zahtevka. Pri tem ni potrebno, da sta obseg in višina škode oškodovancu točno znana, temveč zadošča, da sta določljiva - oškodovancu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je za materialno škodo zaradi poškodovane stvari v primeru, ko oškodovanec sam ne more določiti vrednosti popravila, ker je za to potrebno posebno strokovno znanje, pogoj vednosti o škodi izpolnjen, ko vrednost škode oceni strokovnjak. V nadaljevanju pa sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, ko zaključuje, da bi morala tožnica, ki ni strokovnjakinja avtomobilske stroke, v obravnavani zadevi sama in to že na dan škodnega dogodka vedeti ZAZNAMEK

za vrednost zamenjanih pnevmatik (in takoj vložiti tožbo). Po mnenju pritožnice nikakor ne more biti osnova za tako odločitev izpovedba tožničinega moža, zaslišanega kot priče, da se nekoliko spozna na avtomehanično stroko, pri čemer prvostopno sodišče pomena tega izraza sploh ni raziskovalo. Edino pravilno je stališče tožnice, da je za škodo izvedela šele ob cenitvi le-te dne 2. 2. 2011, kar je popolnoma v skladu s stališčem sodišča, da je pogoj vednosti o škodi izpolnjen, ko vrednost škode oceni strokovnjak, zato tožničin tožbeni zahtevek še ni zastaral. Pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

6. Čeprav v obravnavani zadevi pritožnica navaja vse pritožbene razloge, se bistvo pritožbenih navedb osredotoča na vprašanje zastaranja tožničine odškodninske terjatve, na katero naj bi prvostopno sodišče materialnopravno zmotno odgovorilo s tem, ko je ugovoru zastaranja sledilo. V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Pritožbeno ni sporen trenutek izpolnjenosti drugega pogoja za začetek teka navedenega subjektivnega zastaralnega roka (vednost o povzročitelju škode), vendar pa naj bi po mnenju pritožnice prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da naj bi bil pogoj vednosti o škodi izpolnjen že na dan škodnega dogodka (dne 29. 1. 2010) in ne šele ob cenitvi škode dne 2. 2. 2011. Izpodbijani prvostopni zaključek je sodišče sprejelo na podlagi ugotovljenih dejstev, da so bile poškodbe konkretnega vozila (poškodovani desni pnevmatiki, plastika pod motorjem, spodnji del branika spredaj ter sprednje in zadnje desno platišče) jasno vidne oz. na prvi pogled zaznavne že na dan škodnega dogodka in so bile zabeležene v uradnem zaznamku policistov o prometni nesreči na podlagi zaznavanj le-teh in voznika vozila (zunajzakonskega partnerja tožnice) kot prijavitelja prometne nesreče na dan škodnega dogodka. Slednji je policistom tudi podal oceno višine materialne škode, zato je povsem logično in izkustveno sprejemljivo prvostopno stališče, da obseg škode in okvirna višina le-te, ki sta bili tožničinemu zunajzakonskemu partnerju kot vozniku vozila znani že na dan škodnega dogodka, nista mogli (opravičljivo) ostati neznani niti tožnici kot formalni lastnici poškodovanega vozila.

7. Tožnica je sicer med postopkom na prvi stopnji svojo vednost o višini materialne škode navezovala na cenitev le-te pri zavarovalnici, pri kateri je bilo vozilo kasko zavarovano (z dne 2. 2. 2011 – priloga A7). Vendar je prvostopno sodišče glede na ugotovljeno, da je pri tem šlo zgolj za popis poškodb na vozilu (in ne za njihovo vrednostno oceno), ki ne odstopa od poškodb, zabeleženih že v uradnem zaznamku policije na dan škodnega dogodka, tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili vsi elementi, na podlagi katerih je bila škoda zaradi poškodb konkretnega vozila dovolj določljiva, znani že na dan škodnega dogodka dne 29. 11. 2010, ko je bilo že znano, katere dele vozila je treba zamenjati ali popraviti. Pravilnost navedenega prvostopnega zaključka nenazadnje potrjuje tudi na prvi stopnji ugotovljeno (in v pritožbi neprerekano), da sta bili v nesreči poškodovani praktično novi pnevmatiki, glede katerih je tožnica še razpolagala z računom, in ki sta bili zamenjani takoj po škodnem dogodku. Uveljavljeno stališče v teoriji in sodni praksi je, da je pogoj vednosti o škodi izpolnjen, brž ko je oškodovancu na voljo dovolj podatkov oziroma ko se seznani z dovolj okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode in njeno višino. Pri tem pa je posebej pomembno, da se tudi od samega oškodovanca pričakuje določena skrbnost. Tako velja, da začne zastaranje odškodninske terjatve teči tudi za oškodovanca, ki morda za obseg škode niti ne ve, pa bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek. Ni torej pravno pomemben le trenutek, ko oškodovanec dejansko izve za obseg škode, pač pa tudi trenutek, ko bi za škodo in njen obseg lahko izvedel.(1)Pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode.(2) Tudi po presoji sodišča druge stopnje so bile tožnici v obravnavani zadevi navedene okoliščine poznane (oz. bi ji lahko bile poznane) že na dan škodnega dogodka.

8.Neutemeljena je tožničina pritožbena graja, da bi morala glede na izpodbijani prvostopni zaključek sama, čeprav ni strokovnjakinja avtomobilske stroke, vedeti za vrednost zamenjanih pnevmatik in takoj vložiti tožbo. Prvostopno sodišče takega zaključka ni sprejelo, temveč je zgolj pravilno presodilo, da so bile tožnici okoliščine, na podlagi katerih bi lahko ob dolžni skrbnosti (morebiti tudi s pomočjo bolj kvalificiranih oseb) ugotovila obseg in okvirno višino škode, znane že takoj po škodnem dogodku. Takrat je pričel v skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ teči triletni subjektivni zastaralni rok za zastaranje tožničine odškodninske terjatve iz tega naslova. Tožnica je imela za uveljavljanje svoje odškodninske terjatve na voljo triletno obdobje, zato ni slediti njeni pritožbeni graji, da bi morala tožbo upoštevaje grajano stališče prvostopnega sodišča vložiti takoj.

9. Ker je po vsem obrazloženem prvostopno sodišče pravilno presodilo, da je tožničina odškodninska terjatev zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka ob vložitvi tožbe dne 31. 1. 2014 že zastarala, je povsem utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1) : Tako npr. Sodba VS RS II Ips 1007/2008 z dne 27. 5. 2010. Op. št. (2) : Tako Sodba in sklep VS RS II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009.