Jedro

Nevarnosti, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, se izogne z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 112980/2011, v veljavi v prvem do tretjem odstavku ter da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 1.151,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oz., podredno, da zavrne tožbeni zahtevek ter naloži plačilo stroškov postopka tožeči stranki.

3. Tožeča stranka kot zmotno napada uporabo določbe tretjega odstavka 1019. člena OZ (1), ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da lahko tožnica izpolnitev celotne obveznosti zahteva od solidarnega poroka in od glavnega dolžnika tudi ločeno, z dvema samostojnima tožbama. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko porok v izvršilnem postopku, ki bi tekel zoper njega na podlagi ene od obeh sodb, uspešno ugovarjal, da je bila obveznost (naložena glavnemu dolžniku z drugo sodbo) že poravnana. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo v tem postopku zavreči, saj je v času njene vložitve že tekla pravda med tožečo stranko in glavnim dolžnikom, LS, d.o.o..

4. Pritožba izpodbijani sodbi očita tudi kršitev po štirinajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP (2), ker je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navedlo, da obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 540/2008, na katero se je sklicevala tožena stranka in v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da se solidarnost upnikov oz. dolžnikov ne domneva in mora jasno izhajati iz tožbenega zahtevka in izreka sodbe.

5. Tožeča stranka izpodbijani sodbi očita tudi zmotno uporabo določbe četrtega odstavka 51. člena OZ glede veljavnosti poznejših ustnih dogovorov, zaradi česar je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno, ker ni zaslišalo toženca glede okoliščin sklenitve ustnega dogovora o podaljšanju roka za odplačilo kredita in spremembi odplačevanja obveznosti. Dodaja tudi, da je sodišče izostanek toženca z glavne obravnave napak štelo za neopravičen, saj je prek pooblaščenca pravočasno predložil opravičilo odsotnosti z naroka zaradi udeležbe na naroku pred sodiščem v Bosni in Hercegovini.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki (vročilnica, pripeta k l. št. 78-79), ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Zmotno je stališče tožene stranke, da tretji odstavek 1019. člena OZ upnika zavezuje, da zahteva izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika in poroka hkrati, z eno samo tožbo. Glavni dolžnik in porok nista nujna sospornika.

9. Res pa je, da je objektivno gledano podana nevarnost, da upnik pride do dveh izvršilnih naslovov glede iste terjatve. A sodna praksa se je nevarnosti, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, izognila z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno (3)). Po presoji pritožbenega sodišča torej razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na možnost ugovora izpolnitve v izvršilnem postopku, niso pravilni, vendar za pravilno presojo obravnavane zadeve niso odločilni. Kot omenjeno, je namreč prvo sodišče pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 1019. člena OZ pri odgovoru na vprašanje, ali lahko tožeča stranka hkrati, a z ločenima tožbama, zahteva izpolnitev obveznosti po kreditni pogodbi tako od glavnega dolžnika kot tudi od solidarnega poroka. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zgolj pavšalno navedlo, da konkretna zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 540/2008. Po presoji pritožbenega sodišča zadevi nista primerljivi. V zadevi II Ips 540/2008, v kateri sta kot tožnika nastopala solidarna upnika, se namreč Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je mogoče hkrati vložiti dve samostojni tožbi zoper solidarna dolžnika, marveč s tem, da mora biti solidarnost upnikov oz. dolžnikov jasno opredeljena v tožbenem zahtevku (posledično pa tudi v sodbenem izreku), ker bo v nasprotnem primeru s sodbo ugotovljena obveznost oz. terjatev deljiva (namesto nerazdelna).

11. Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da do ustnega dogovora med tožečo stranko in tožnikom ni prišlo (stran 7 izpodbijane sodbe). Tožena stranka ustnega dogovora namreč ni niti konkretizirano zatrjevala niti ni uspela dokazati njegovega obstoja, ker se toženec neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje. O naroku (oz. o zaslišanju) je bil obveščen več kot tri tedne prej, 27. 11. 2012 (vročilnica, pripeta k l. št. 55-56), ter opozorjen na možnost opustitve predlaganega zaslišanja stranke po drugem odstavku 258. člena ZPP. Res je sicer, da je toženčev pooblaščenec neposredno na glavni obravnavi opravičil njegov izostanek in sodišču predložil »nalog za službeno potovanje« družbe m., d.o.o., s katerim si je toženec 19. 12. 2012, torej le dan pred dnem naroka za glavno obravnavo, odredil pot v Bosno in Hercegovino z nalogo udeležbe na glavni obravnavi na sodišču (priloga B3 v spisu). Vendar tožena stranka vabila omenjenega sodišča ni predložila. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da opravičilo (B3) ni utemeljeno, saj ne izkazuje ničesar. Gre le za v dokaz preoblečeno trditev.

12. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001

(2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo – s kasnejšimi spremembami

(3) Glej odločbo VSL, II Cp 4147/2009 z dne 10.3.2010 ter tam citirano sodno prakso.