Jedro

Prva toženka je tožniku zaradi njegovih neporavnanih obveznosti smela ustaviti dobavo električne energije kljub njegovi prošnji za obročno plačilo. Odločitev o tem, ali bo dolžniku zapadle obveznosti dovolil njeno obročno plačilo, je namreč vedno stvar upnika in je dolžnik ne more izsiliti.

Izrek

I. Pritožba zoper III. točko izreka sklepa se zavrže. II. Sicer se pritožba zavrne in se v I., II. in IV. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi morala prva toženka pod pretnjo denarne kazni v tožnikovem stanovanju na D. nemudoma ponovno vzpostaviti električni tok in tožniku omogočiti nemoteno uporabo. Tožnikov predlog, naj se mu postavi tolmač za nemški jezik, je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora v 15 dneh določno navesti vrednost spornega predmeta za nedenarni del svojega tožbenega zahtevka. Nazadnje je še zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Uveljavlja tudi kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa; sodišče druge stopnje naj o zadevi samo odloči ali pa naj jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče kršilo njegovo pravico do zaslišanja in do poštenega postopka. Če bi ga sodišče zaslišalo, bi tožnik lahko pojasnil, kako je prišlo do spornega računa in da na njegovo višino ni mogel vplivati. Ponavlja, da mu je prva toženka odobrila obročno plačilo dolga, kljub temu pa isti dan odklopila elektriko. Sodišče je spregledalo, da prva toženka v izvršbi terja kot domnevnega dolžnika družbo A. k.d., ki ji je pošiljala tudi račune. Zmotno je stališče, da mora tožnik plačati dolg kot najemnik. Najemna pogodba je prenehala, ker je dediči lastnika R. Š. niso podaljšali. V pogodbenem razmerju s prvo toženko je bil R. Š. in ne tožnik. Sodišče je v tožnikovem primeru delalo nevestno in ni spoštovalo zakona, niti človekove pravice do dostojnega življenja. Tožnik z mesečnim dohodkom 228,00 EUR pač ne more plačati spornega računa. Ves postopek je bil nepošten, ker so uporabljeni predpisi neustavni. Tožnik zato poziva k strokovnosti in poštenosti postopka, zahteva pa tudi oceno ustavnosti Energetskega zakona in toženkinih splošnih pogojev.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Tožnik v uvodu pritožbe izrecno navaja, da izpodbija „sodbo“ in sklep v celoti, vendar v nadaljevanju obrazloženo nasprotuje le odločitvi o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep v preostalem delu preizkusilo le glede tistih procesnih in materialnih kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona ter 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; 3/2007 – UPB4, 93/2007, 28/2009 in 51/2010) paziti po uradni dolžnosti. Takšnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, zato je pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za postavitev tolmača in sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Pritožbo zoper sklep o dopolnitvi tožbe z navedbo vrednosti spornega predmeta pa je zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP, ker gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega pritožba ni dovoljena.

5. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je za to svojo odločitev navedlo jasne, izčrpne in pravilne razloge, ki jih ni treba ponavljati, niti dopolnjevati. Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičen do predlaganega zavarovanja svoje terjatve, saj ni verjetno izkazal njenega obstoja. Dokler ima tožnik neporavnane obveznosti do prve toženke, ni upravičen do ponovne dobave električne energije. Tožnik ne zanika, da spornega dolga še ni poravnal. Tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o dobavi električne energije z dne 4.8.2005 in prijavi z dne 2.8.2005 plačnik uporabe distribucijskega omrežja in dobavljene električne energije tožnik, ne oporeka. Dejstvo, da je bil pogodbenik prve toženke zdaj pokojni R. Š., za tožnikovo obveznost ni relevantno. V najemni pogodbi, ki jo je 19.11.2004 sklenil z R. Š., je namreč tožnik izrecno pristal na plačilo stroškov za dobavljeno elektriko, s čimer je odobril prej navedeni pogodbeni dogovor med svojim najemodajalcem in prvo toženko. Potemtakem je odveč pritožbeno sklicevanje na tožnikov spor o obstoju najemnega razmerja z dediči prvotnega najemodajalca. Brez pomena je tudi dejstvo, da naj bi prva toženka v drugi pravdi terjala za plačilo tožnikovo družbo A. k.d., in ne tožnika. Če namreč tožnik meni, da ne gre za njegov dolg, pač pa za dolg kakšne druge pravne ali fizične osebe, potem ni razumljivo, zakaj je prvo toženko prosil za obročno plačilo. Prva toženka je v skladu s 76. členom Energetskega zakona (EZ; Ur. l. RS, št. 27/2007) tožniku zaradi njegovih neporavnanih obveznosti smela ustaviti dobavo električne energije kljub njegovi prošnji za obročno plačilo. Odločitev o tem, ali bo dolžniku zapadle obveznosti dovolil njeno obročno plačilo, je namreč vedno stvar upnika in je dolžnik ne more izsiliti. Tožnik pa se tudi ne more uspešno sklicevati na svoje nizke mesečne prejemke, saj dolžnikova neplačevitost sama za sebe nima nobenega vpliva na obstoj obveznosti.

6. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen niti osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, ki ga predpisuje 1. odstavek 272. člena ZIZ. Tožnikove pravice v postopku niso bile kršene, čeprav ga sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni zaslišalo. Narok v postopku zavarovanja terjatve po 2. odstavku 29. člena ZIZ ni obvezen. V obravnavanem primeru ne bi bil niti smotrn, saj po navedenem tožnikovo pojasnilo o tem, kako je prišlo do nastanka njegove obveznosti do prve toženke, za odločitev o predlaganem zavarovanju njegove terjatve ni relevantno.

7. Tožnik v pritožbi ni pojasnil, katero konvencijo naj bi kršilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Toženkini splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Ur. l. RS, št. 126/2007) in EZ po presoji pritožbenega sodišča niso neustavni. Sicer pa bo moral tožnik to svojo trditev, vključno z očitki o domnevni kršitvi njegovih ustavnih pravic v postopku, uveljavljati z drugimi pravnimi sredstvi.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tudi pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odredbi, zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene tožnikove pritožbene stroške. Ker je tožnik s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen.