Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o štipendiranju, s katero se je toženec zavezal, da bo študij na izbrani fakulteti končal do 30. 9. 2007, o zaključku študija takoj pisno obvestil tožečo stranko in v 30 dneh z njo sklenil delovno razmerje. Pravdni stranki sta z dodatkom k pogodbi podaljšali rok za končanje študija do 30. 9. 2008. Toženec je študij končal dne 3. 11. 2008. Po končanju študija ni prišlo do sklenitve delovnega razmerja med pravdnima strankama. Obveznost vračila štipendija toženca je tako nastopila že na podlagi kršitve roka za končanje študija, zato je zahtevek tožeče stranke na vrnitev izplačanih sredstev iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožeči stranki povrniti prejete zneske štipendije v skupnem znesku 5.174,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, to so zakonite zamudne obresti od dne prejetja vsakokratnega posameznega zneska štipendije (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 959,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povračilo pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer naj stroški pritožbe predstavljajo nadaljnje pravdne stroške. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje nepravilno in predstavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Stališče sodišča prve stopnje je nepravilno, ker ne upošteva bistvenih okoliščin konkretnega primera, zaradi katerih je dejansko prišlo do podaljšanja roka za izpolnitev toženčevih obveznosti po pogodbi o štipendiranju, zato tožencu kršenja pogodbe ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje nepravilno povzema izpovedbo priče A.A., ki je izpovedala, da je tožeča stranka v primeru podaljšanja roka za dokončanje študija običajno sklepala pisne anekse k pogodbi o štipendiranju, česar ni mogoče tolmačiti na način, da se je podaljšanje roka dogovarjalo izključno pisno. Pisna oblika ni pogoj za veljavnost pogodbe o štipendiranju, niti med strankama takšna oblika ni bila dogovorjena. Dodatek št. 1 k pogodbi je bil sklenjen kar 4 mesece in pol po poteku prvotno dogovorjenega roka, pri čemer do sklenitve takšnega aneksa ne bi prišlo, če bi tožeča stranka štela, da je toženec zamudil rok za dokončanje študija. Tako kot je tožeča stranka tožencu prvič podaljšala rok za štiri mesece in pol po poteku prvotno dogovorjenega roka, tako je s soglasjem k potovanju in s pogajanji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s konkludentnimi dejanji podaljšala tudi v dodatku dogovorjen rok. V nasprotnem primeru se tožeča stranka ne bi spustila v pogajanja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. V kolikor tožeča stranka že takrat ne bi sprejela toženčevega dokončanja študija, kot da je bil dokončan v dogovorjenem roku, bi že takrat zahtevala vračilo štipendij, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je popolnoma spregledalo, da tožeča stranka v nobenem izmed dopisov tožencu ni očitala, da študija ni dokončal v roku, kot razlog za vračilo štipendije je ves čas navajala kršitev obveznosti po končanem študiju vključiti se v delo štipenditorja in delati enako dobo, kot je bil štipendiran. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tisti, ki se je izogibal sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Glede na določbe ZDR je toženec od tožeče stranke utemeljeno zahteval, da mu pojasnila in interne akte posreduje v pisni obliki, da jih bo lahko v miru pregledal, tožeča stranka pa se je temu izogibala, pri čemer je priča B.B. potrdila, da so akte na željo štipendistov pošiljali tudi po pošti. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi toženec pogodbo o štipendiranju kršil s tem, ker ni nastopil dela na domnevno dogovorjene datume, saj tožeča stranka pred nobenim od teh datumov toženca ni poslala na zdravniški pregled, zaradi česar toženec sploh ne bi smel pričeti opravljati dela. Tožeča stranka je tista, ki tožencu v 60 dneh ni zagotovila dela, zato je toženec postal prost svojih obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Toženec je dokazal, da je bila tožeča stranka najkasneje dne 10. 12. 2008 pisno obveščena o končanem študiju, zato se je 60-dnevni rok, do katerega je bila tožencu dolžna omogočiti zaposlitev, iztekel najkasneje dne 15. 4. 2009. Do tega dne tožeča stranka tožencu ni izročila niti podpisane pogodbe o zaposlitvi, niti ga ni poslala na preventivni zdravstveni pregled niti mu ni omogočila dejanskega pričetka opravljanja dela. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Pravdni stranki sta dne 11. 10. 2004 sklenili pogodbo o štipendiranju (A2; v nadaljevanju pogodba), s katero se je toženec zavezal, da bo študij na Fakulteti C. končal do 30. 9. 2007, o zaključku študija takoj pisno obvestil tožečo stranko in v 30 dneh z njo sklenil delovno razmerje. Pravdni stranki sta z Dodatkom št. 1 k pogodbi podaljšali rok za končanje študija, in sicer do 30. 9. 2008. Toženec je študij končal dne 3. 11. 2008. Po končanju študija ni prišlo do sklenitve delovnega razmerja med pravdnima strankama. Tožeča stranka skladno z določbo pogodbe (5. člen) v predmetnem sporu zahteva vračilo štipendije, in sicer zaradi zamude roka, ker toženec tožeče stranke ni takoj obvestil o končanju študija in ker z njo ni sklenil delovnega razmerja. Toženec je v postopku zatrjeval, da je bil dogovorjeni rok za končanje študija molče podaljšan, da do sklenitve delovnega razmerja ni prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke in da je skladno z določbo 6. člena pogodbe prost obveznosti vračila štipendije, ker mu tožeča stranka v 60 dneh po njegovem pisnem obvestilu o končanju študija ni določila roka za začetek dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da rok za končanje študija ni bil molče podaljšan, saj med strankama ni obstajalo soglasje volj. Zoper navedeno ugotovitev se toženec pritožuje in navaja okoliščine, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je s konkludentnimi dejanji pravdnih strank prišlo do dejanskega podaljšanja roka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedeni zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Pravdni stranki sta se s pisnim aneksom k pogodbi dogovorili za podaljšanje roka za končanje študija. Od takrat naprej se nista niti pisno niti ustno dogovarjali o ponovnem podaljšanju roka. Okoliščine, na katere opozarja toženec, to je predvsem obstoja pogajanj glede sklenitve delovnega razmerja, odsotnosti kakršnegakoli pisnega ali ustnega očitka glede zamude roka, odsotnosti dogovora, da je pisna oblika pogoj za veljavnost in dejstva, da je bil prvi aneks sklenjen več kot štiri mesece po poteku sprva določenega roka za končanje študija, ne morejo vplivati na ugotovitev, da ni prišlo do soglasja volj med strankama o podaljšanju roka oz. o tem, da toženec z zamudo roka ni kršil pogodbe. Dejstvo je, da je bil rok med strankama dogovorjen v pisni obliki, toženec pa je bil tako določen rok (ki je bil celo enkrat za celo leto že prestavljen) dolžan spoštovati. Dejstvo, da tožeča stranka tožencu zamude roka pred vložitvijo tožbe nikoli ni očitala, še ne pomeni, da toženčevega ravnanja ni štela kot kršitev pogodbe, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je bila tožencu pripravljena ponuditi zaposlitev, le želela ugodno zanj rešiti nastalo situacijo, da mu ne bi bilo treba vračati prejetih štipendij. Tudi okoliščina, da je bil rok enkrat že prestavljen s pisnim dogovorom, pa čeprav je bil dogovor sklenjen šele več mesecev po tem, ko je bila sklenjena pogodba, kaže na to, da sta pravdni stranki očitno šteli, da je pisna oblika takšnega dogovora potrebna. Navedeno potrjuje tudi izpovedba A.A., iz katere izhaja, da je bila praksa tožene stranke, da je dogovore o podaljšanju roka sklepala v pisni obliki, čeprav iz njene izpovedbe res ne izhaja, da je bilo temu tako prav v vseh primerih, vendar navedeno na pravilni zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je toženec tožečo stranko obvestil o končanju študija s tem, ko je pisno obvestilo pustil pri vratarju tožeče stranke, je odgovoriti, da takšen način obvestitve ni primeren, saj vratar ni pristojen za prejem pošte. Pravilno bi bilo, da bi toženec obvestilo nesel v vložišče tožeče stranke ali ga poslal priporočeno po pošti. Dokazno breme glede takojšnje pisne obvestitve je na njegovi strani.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo še, ali je bil razlog, da do sklenitve delovnega razmerja ni prišlo, na strani tožeče stranke, vendar navedena ugotovitev za rešitev predmetnega spora ni pomembna, saj je obveznost vračila štipendija toženca nastopila že na podlagi kršitve roka za končanje študija. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, povezanih z navedeno ugotovitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da določba 6. člena pogodbe o tem, da je toženec prost svojih obveznosti, če mu tožeča stranka 60 dneh po pisnem obvestilu o končanju študija ne določi roka za začetek dela, ne pride v poštev, saj toženec študija ni končal v skladu s pogodbo. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe, iz katerih izhaja kršitev navedenega člena pogodbe s strani tožeče stranke, ne odgovarja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.