Jedro

Za presojo vprašanja ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki se v prekrškovnem pravu realizira v drugem odstavku 155. člena ZP-1, je potrebno, da tisti, ki takšno kršitev zatrjuje, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izkaže relevantnost dokaznega predloga in verjetnost njegovega uspeha, oziroma obstoj kršitve in njen (možen) vpliv na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v višini 135,00 EUR, v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vloženi zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca za prekršek po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ustavilo, v ostalem pa odločilo, da izpodbijana odločba o prekršku ostane v veljavi. Odločilo je še, da se sodna taksa ne določi. 2. Takšni prvostopenjski odločitvi storilec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo in v njej uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je bil storilec spoznan za odgovornega za prekrške, ker naj bi dne 6. 2. 2020 ob 13.45 uri, ko je pripeljal v križišče Mariborske ceste s Kovinarsko ulico na naslovu Mariborska cesta .... in storil premik vozila – polkrožno obračal, pri tem pa se ni prepričal ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu in je zapeljal neposredno pred voznico osebnega avtomobila, ki je pripeljala iz nasprotne smeri, ki je s sprednjim delom svojega vozila trčila v zadnji desni bok vozila storilca. Nadalje je bil storilec spoznan za odgovornega, da ni ravnal v skladu s prometno signalizacijo, ko je v križišču vozilo obračal in iz križišča odpeljal v nasprotju s postavljeno prometno signalizacijo, nato pa zapustil mesto prometne nesreče, ne da bi obvestil oškodovanko o okoliščinah nesreče in ne da bi ji nudil svoje podatke, saj je po trčenju s kraja prometne nesreče odpeljal v smeri Kidričeve ceste ter pri tem nadaljeval vožnjo po kolesarski stezi in pločniku Mariborske ceste. Za prekrške mu je bila izrečena globa v skupnem znesku 900,00 EUR.

5. Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, v kateri je storilec zanikal storitev prekrškov, ko naj bi pravila cestnega prometa kršila oškodovanka, ki je med vožnjo uporabljala telefon, prevozila rdečo luč in trčila v njegovo vozilo, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilca, oškodovanko in prebralo listine spisa. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek zoper storilca za prekršek po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ustavilo, v preostalem delu pa zaključilo, da odločba o prekršku ostane v veljavi.

6. Pretežni del pritožbe obsega pritožbeno podajo storilčeve lastne dokazne ocene v postopku izvedenih dokazov (predvsem zaslišanja oškodovanke), na kateri storilec gradi zaključek, da za očitane prekrške ni odgovoren. S tem storilec uveljavlja pritožben razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drugi odstavek 66. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) določa, da sodbe o zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno vezano. Pritožnik torej v delu, ko problematizira v postopku ugotovljeno dejansko stanje, uveljavlja nedopusten pritožben razlog, zato se pritožba v tem delu izkaže za neutemeljeno.

7. Pritožnik s problematiziranjem zavrnitve dokaznega predloga storilca za zaslišanje priče smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Za presojo vprašanja ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki se v prekrškovnem pravu realizira v drugem odstavku 155. člena ZP-1, je potrebno, da tisti, ki takšno kršitev zatrjuje, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izkaže relevantnost dokaznega predloga in verjetnost njegovega uspeha, oziroma obstoj kršitve in njen (možen) vpliv na zakonitost sodbe, česar pa pritožnik ni storil. Pritožnik zgolj na načelni ravni izpostavlja nujnost zaslišanja predlagane priče in se do možnosti vpliva (ne)izvedbe dokaza na zakonitost sodbe ne opredeli. Na mestu je torej zaključek, da ta nekonkretizirana pritožbena teza ne more spodnesti pravilnosti prvostopenjskih zaključkov.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso po tar. št. 8132 v višini 135,00 EUR. K plačilu sodne takse bo storilca pozval prekrškovni organ v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.