Jedro

Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je sodišče ob pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženec dolžan na podlagi sklenjene poravnave tožniku vrniti dolg iz naslova štipendij, ki jih je toženec, ker ni dokončal šolanja, prejel neupravičeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 914,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne stroške postopka v znesku 34,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožil toženec. Navaja, da je 22. 6. 2012 nakazal na račun tožeče stranke 500,00 EUR, preostali dolg, vključno s stroški postopka, bo poravnal v najkrajšem možnem času. Kot dokaz je priložil kopijo potrdila o plačilu.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, kot jih določa 318. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) uporablja za postopek v socialnih sporih. Tožena stranka ne zanika, da je tožbo v redu prejel. O tem je v sodnem spisu dokaz – vročilnica, iz katere izhaja, da je bila toženi stranki tožba vročena 5. 4. 2012. V pozivu prvostopenjskega sodišča je bil toženec pravilno opozorjen, da mora na tožbo odgovoriti v 30 dneh, ker bo sicer sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Rok za vložitev odgovora na tožbo je potekel 7. 5. 2012, ne da bi ga sodišče prejelo.

Izpolnjeni so vsi zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe. Iz listin, priloženih v tožbi, izhaja, da je bila tožencu z odločbo tožeče stranke, Območne enote A. z dne 18. 10. 1996 za izobraževanje na Srednji šoli B. od 1. 9. 1996 do konca rednega šolanja po Statutu šole in ob izpolnjevanju pogojev iz Pravilnika o štipendiranju, dodeljena štipendija ter je toženec v šolskem letu 1998/1999 prejel 212.323,60 tedanjih SIT štipendije, z obračunanimi obrestmi na dan 19. 6. 2002 je obveznost štipendista znašala 219.170,55 tedanjih SIT, kar je ob upoštevanju tečaja evra 914,54 EUR. Stranki sta 19. 6. 2002 sklenili poravnavo, v kateri ugotavljata, da štipendist ni izpolnil obveznosti po odločbi, ker je po svoji volji ali krivdi opustil ali prekinil izobraževanje oziroma je bil izključen iz izobraževalnega zavoda. Namen, zaradi katerega mu je bila štipendija dodeljena, se ni uresničil iz razlogov na strani štipendista, dolg znaša 212.324,00 tedanjih SIT. Stranki sta se tudi dogovorili, da bo štipendist, če do 28. 2. 2003 ne bo uspešno zaključil letnika, za katerega je prejemal štipendijo, tožeči stranki vrnil prejete zneske štipendije z obrestmi po temeljni obrestni meri v skupnem znesku 219.171,00 tedanjih SIT. Obveznost bo poravnal v 12 mesečnih obrokih, pri čemer bo prvi obrok v znesku 18.267,00 SIT poravnal do 20. 3. 2003, ostale obroke v znesku 18.264,00 SIT mesečno pa do vsakega 20. v naslednjih mesecih, zapadlost zadnjega obroka je 20. 2. 2004. Stranki sta 26. 2. 2003, 23. 5. 2006 in 28. 4. 2008 sklenili še tri anekse k omenjeni poravnavi, v zadnjem aneksu sta ugotovili, da preostanek dolga znaša 914,59 EUR in bo toženec obveznost poravnal v 12 mesečnih obrokih, prvi obrok v znesku 76,17 EUR do 20. 5. 2009, ostale obroke v zneskih 76,22 EUR pa do vsakega 20. v naslednjih mesecih, zadnji obrok zapade v plačilo 20. 4. 2010. Toženec kljub opominom tožeče stranke dolžnega zneska v roku, dogovorjenem s poravnavo in dodatki, ni plačal. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/2007 – uradno prečiščeno besedilo). Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. S sklenjeno poravnavo sta stranki v skladu s prvim odstavkom 1050. člena OZ odpravili morebitne negotovosti in določili svoje vzajemne pravice in obveznosti. Toženec se je obvezal, da bo dolg povrnil obročno, v primeru neizpolnitve s poravnavo in dodatki določenih obveznosti, ima štipenditor po 4. členu poravnave, pravico dolg z zamudnimi obrestmi izterjati.

Pritožbene navedbe, da je toženec dolg delno plačal na pravilnost in zakonitost sodbe ne vplivajo. Če je obveznost delno izpolnil, potem, ko mu je bila tožba vročena, bo tožeča stranka to upoštevala pri izterjavi dolga. Navedbe pomenijo razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po drugem odstavku 338. člena ZPP pa se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.