Jedro

Toženec - ZPIZ je utemeljeno zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, ki ga je vložil v letu 1996 zoper odločbo, ki je postala pravnomočna v letu 1984. Dejstvo, da je bil tožnik do leta 1996 na zdravljenju v psihiatrični bolnici in ni mogel vložiti predloga za obnovo postopka, ni razlog za podaljšanje 5-letnega roka po 4. odst. 252. čl. ZUP, saj ne gre za razloge iz 2., 3. in 5. tč. 249. čl. ZUP (če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca, ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, če temelji odločba na sodbi, izdani v kazenskem postopku in v postopku o gospodarskem prestopku, pa je sodba pravnomočno razveljavljena, oz. če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih tožbah drugače rešil).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je razsodilo, da se zavrne tožnikov zahtevek, da se razveljavi dokončna odločba toženca, da se obnovi postopek, končan s pravnomočnim sklepom pravnega predhodnika toženca, št. I 445.057, z dne 25.4.1984 ter da se ugotovi, da ima tožnik pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu S.F..

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Povdarja, da ga je pokojni oče poreživljal, kar bi moralo biti upoštevano, da je bil v mesecu maju 1982 s strani psihiatra spoznan za nesposobnega za službo, kar je pogoj za družinsko pokojnino, dne 4.6.1982 pa mu je prenehalo zaposlitev in trdi, da ga je od navedenega dne dalje preživljal pokojni oče. Akontacijo invalidske pokojnine je pričel dobivati šele marca 1983. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je provstopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je po uradni dolžnosti dolžno pazziti pritožbeno sodišče. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Sodišče je v tem sporu pristojno presojati samo zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 30.8.1996, št. I-445.057, s katero je le-ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep ter ga odpravil in izrekel, da se predlog za obnovo postopka zavrže. Prvostopenjsko sodišče je, čemur pritožba niti ne oporeka, pravilno ugotovilo, da je glede na določbe 3. odst. 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), ki se na podlagi zakona uporablja v Republiki Sloveniji ter v zvezi z določbo 1. odst. 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) tudi v postopku pri tožencu, že pretekel absolutni 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka pri tožencu.

Pravilno je tudi zaključilo, da tožnikova navedba, da zaradi zdravljenja v psihiatrični bolnici ni mogel do leta 1996 vložiti predloga za obnovo postopka, ni razlog za podaljšanje 5-letnega roka glede na določbo 4. odst. 252. člena ZUP-a, saj gre za razloge iz 2., 3. in 5. tč. 249. člena zakona, čemur pritožba prav tako ne oporeka.

Do citiranih pritožbenih navedb pa je že zavzelo stališče takratno pritožbeno sodišče - Sodišče združenega dela SRS - v odločbi I Sp 258/84, z dne 4.10.1984, ki je zavrnilo pritožbo tožnika (tedaj udeleženca) kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča, št. Sp 85/84, z dne 2.8.1984 (obe odločbi v toženčevem spisu, št. 445.057, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje), s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje pravic do družinske pokojnine po pokojnem očetu.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.