15. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vsi iz Ž., ki jih zastopa odvetniška pisarna Č. & Č., d.n.o. - o.p. v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 347/2001 z dne 21. 2. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1876/99 z dne 14. 2. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 616/95 z dne 29. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožniki niso uspeli z odškodninskimi zahtevki zoper Republiko Slovenijo zaradi škode, nastale prvemu pritožniku v nesreči, ki jo je doživel 10. 6. 1985 pri Zadru na izvrševanju vojaške obveznosti v takratni JLA. Sodišča so namreč ugotovila, da je za tožbene zahtevke zoper omenjeno toženo stranko, vložene 28. 9. 1995, podani ugovor zastaranja utemeljen. Ugodila so le zahtevku prvega pritožnika, temelječemu na poslabšanju zdravstvenega stanja leta1998.

2.Ustavni pritožniki trdijo, da jim je s takimi sodbami kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do povračila škode (26. člen Ustave). Menijo tudi, da so izpodbijane odločitve v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in z načelom pravičnosti.

3.Ko utemeljujejo te trditve, pritožniki predvsem ponavljajo in utemeljujejo svoj drugačni pogled na zakonsko ureditev inštituta zastaranja, kot so ga uporabila sodišča v izpodbijanih sodbah.

4.Medtem ko je po obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča začel zastaralni rok za zahtevek zoper Republiko Slovenijo teči z nastankom te tožene stranke in je potekel čez tri leta, ker dotlej ni bilo tožbe zoper njo, da bi ga pretrgala, je stališče pritožnikov, da je zastaralni rok začel teči z nastankom škode in bil pretrgan z vložitvijo tožbe zoper bivšo SFRJ leta 1987.

5.Zatrjevano neenakost v varstvu pravic vidijo pritožniki v primerjavi med tistimi tožniki, ki so podobne zahtevke uveljavili nasproti SFRJ, in njimi.

6.Trditev, da jim je kršena pravica do povračila škode (26. člen Ustave), utemeljujejo pritožniki tako, da zaradi izpodbijane sodbe ne bodo prišli do odškodnine, ki jim vsekakor pripada; štejejo namreč, da se pojem protipravnega ravnanja iz besedila 26. člena Ustave razteza tudi na primere, kadar je podana objektivna odgovornost.

Ustavni pritožniki predlagajo, naj Ustavno sodišče ugodi njihovi pritožbi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

B.

7.Kako je sodišče v izpodbijani sodbi uporabilo materialno pravo, samo po sebi ne more biti predmet ustavnosodne presoje v postopku ustavne pritožbe, ker bi se to posebno pravno sredstvo za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin na ta način spremenilo v še eno, četrto stopnjo pravdnega postopka. Z drugo besedo; celo če bi v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče predpise o zastaranju uporabilo narobe, kot to trdijo pritožniki (Ustavno sodišče se o tem ne izreka), bi to še ne utemeljevalo ustavne pritožbe.

8.Po obrazloženi presoji Vrhovnega sodišča je pravni položaj, v kakršnem so pritožniki, glede zastaranja odškodninskega zahtevka drugačen od položaja strank, ki so zaradi škode, nastale pri izvrševanju vojaške dolžnosti, izterjali odškodnino od bivše SFRJ. Neenakost pri sodnem varstvu pravic bi bilo mogoče izpodbijani sodbi očitati, če bi Vrhovno sodišče v drugih primerih, enakih obravnavanemu, sodilo drugače in to ugodno za tožeče stranke. Tega tožniki ne zatrjujejo in ne dokazujejo. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic bi lahko šlo tudi, če bi Vrhovno sodišče uporabilo materialno pravo samovoljno in v nasprotju z zakonodajalčevim namenom. Tudi za tako kršitev očitno ne gre.

9.V 26. členu Ustave gre za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo posamezniku organi oblasti. V obravnavanem primeru ne gre za tako škodo. Zato z izpodbijano sodbo pravica do povračila škode ni mogla biti kršena.

10.Z zatrjevanjem neskladja izpodbijanega akta z določbami Ustave, katerih vsebina niso človekove pravice in temeljne svoboščine, n.pr. z 2. členom Ustave, ni mogoče utemeljevati ustavne pritožbe.

11.Postopek preizkusa ustavne pritožbe je pokazal, da zatrjevanih kršitev človekovih pravic očitno ni, zato pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger