Jedro

Sodišče prve stopnje je premalo ovrednotilo dejstvo, da je imel tožnik zelo obsežne opeklinske rane, ožganine, tako kože podkožja, mišic in živcev, poleg tega pa je utrpel tudi zlome obeh nog. Bolečine so bile tako intenzivne, da jih ni mogoče ublažiti niti z analgetiki. Zaradi takšne kombinacije poškodb, je tožnik v zelo dolgem časovnem obdobju prestajal telesne bolečine neznosne intenzitete. Prav tako sodišče ni v zadostni meri upoštevalo zapletov pri zdravljenju, saj se opeklinske rane kljub negi niso ustrezno zacelile. Tožnik je tako vedno znova pri vsakodnevnem prevezovanju in čiščenju teh ran trpel hude bolečine. Pri tožniku so se pojavile tudi fantomske bolečine, ki jih sodišče prav tako ni ovrednotilo v zadostni meri. Tožnik že ves čas dnevno jemlje visoke odmerke raznih zdravil, ki vplivajo na želodčno sluznico, prebavila in na njegovo splošno počutje. Glede na trajanje neznosnih bolečin in zapletov pri zdravljenju in ob upoštevanju vseh nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel tekom zdravljenja, ter ob dejstvu, da zdravljenje še vedno ni zaključeno, je po stališču pritožbenega sodišča tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova v višini 60.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako da se v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati odškodnino v višini 84.021,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 82.025,00 EUR od 18. 7. 2014, - 1.451,14 EUR od 11. 11. 2015, - 41,73 EUR od 22. 2. 2016 in - 40,72 EUR od 26. 10. 2016 vse do dneva plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 80.500,00 za čas od 18. 7. 2014 do vključno 15. 10. 2015. V presežku, glede višje uveljavljane glavnice in daljšega teka zakonskih zamudnih obresti, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.346,12 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 403,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 54.021,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 80.500,00 EUR od 18. 7. 2014 do vključno 15. 10. 2015, od zneska 52.025,00 EUR od 18. 7. 2014 do plačila, od zneska 1.451,14 EUR od 11. 11. 2016 do plačila, od zneska 41,73 EUR od 22. 2. 2016 do plačila in od zneska 40,72 EUR od 26. 10. 2016 do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka I izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške postopka v višini 729,73 EUR v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je bil tožnikov uspeh v pravdi višji, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. S tožbo je vtoževal iz naslova nepremoženjske škode znesek 170.000,00 EUR in premoženjske škode znesek 2.745 EUR. S pripravljalno vlogo z dne 26. 10. 2016 je za 2.000,00 EUR (na 4.745,00 EUR) zvišal zahtevek iz naslova premoženjske škode in šele na naroku za glavno obravnavo je postavil končni znesek za nepremoženjsko škodo v višini 225.000,00 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je v sporu uspel glede na prvotno vtoževani znesek najmanj 79 %, oziroma, če bi sodišče upoštevalo, da je tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo vtoževal skupni znesek 229.741,00 EUR in da je uspel z zneskom 137.741,10 EUR, je njegov uspeh najmanj 60 %, glede na to da mu je tožena stranka po vložitvi tožbe dne 15. 10. 2015 kot nesporni del odškodnine izplačala najprej 80.000,00 EUR in 1. 12. 2015 še 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi priglašeni strošek nagrade za posel, saj je imela tožena stranka civilno odgovornost zavarovano pri zavarovalnici A. za dokaj visok znesek, zato je bilo od tožene stranke tudi utemeljeno pričakovati, da bi se zadeva rešila izvensodno. Tako bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov odškodninski zahtevek toženi stranki šteti kot potreben strošek in mu priznati povračilo nagrade za posel. Sodišče prve stopnje pa je tudi dvolično obravnavalo obe stranki, saj je pooblaščencu tožene stranke priznalo stroške prihoda na obravnavo, pooblaščenki tožnika pa ne.

Tožnik se pritožuje na višino dosojene odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti. Sodišče je premalo vrednotilo dejstvo, da se tožnik že več kot šest let nahaja v bolniškem staležu, prav tako pa tudi, da je bil tožnik kar 135 dni v bolnici in je bil ves ta čas izvzet iz domačega okolja, odvisen od drugih ljudi in sam s svojimi bolečinami. Prav tako je premalo vrednotilo dejstvo, da je imel poškodovani obe nogi, da je moral biti leto in pol na invalidskem vozičku in to po zaključeni hospitalizaciji. Upoštevalo tudi ni v zadostni meri, da so prav opeklinske rane tiste, ki med vsemi najbolj bolijo, da je imel tožnik zelo obsežne opeklinske rane, in da teh bolečin tudi z analgetiki ni bilo mogoče ublažiti, zato je v zelo dolgem časovnem obdobju prestajal neznosne telesne bolečine. Hkrati z opeklinami, so pri tožniku zdravili tudi zlome in te telesne bolečine so eden izmed razlogov, da je pri tožniku prišlo do razvoja psihoorganske spremenjenosti, saj tako intenzivnih in hkrati tako dolgotrajnih telesnih bolečina na več delih telesa človek ne more prenesti brez posledic. Sodišče tudi ni v zadostni meri vrednotilo zapletov pri zdravljenju opeklinskih ran, saj se kljub negi opečeni del kože ne zaceli in zaradi te odprte rane je tožnik podvržen bolečemu in neugodnemu prevezovanju. Prav tako sodišče prve stopnje ni v zadostni meri vrednotilo dejstva, da je tožnik že šest let po škodnem dogodku vsakodnevno dobil zelo visoke odmerke raznoraznih zdravil, kar vpliva na njegovo želodčno sluznico in prebavila ter splošno na njegovo počutje ter dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 36 let in da bo moral preostanek življenja preživeti ob stalnem jemanju teh zdravil. Premalo je ovrednotilo tudi tožnikove fantomske bolečine, zaradi katerih se že več let zdravi v protibolečinski ambulanti in dejstvo, da je tožnik omejeno mobilen, saj lahko z berglami hodi le na kratke razdalje, da bo moral vedno nositi ortopedske čevlje, če jih bo glede na opečeno stopalo sploh lahko nosil. Premalo je ovrednotilo tudi tožnikove bolečine, ki jih je trpel štiri leta intenzivnega zdravljenja in dejstvo, da se je tožniku na njegovi desni nogi že razvila postravmatska atrofija vseh struktur, ki so slabo prekrvavljene, na levi nogi še popoškodbena artroza. Pravilno pa ni ovrednotilo tudi tožnikovega duševnega trpljenja, saj ni zmožen opravljati nobene aktivnosti, ki jih je lahko opravljal pred škodnim dogodkom, kar predstavlja za tožnika tako hudo travmo, da je prišlo do razvoja psihoorganskega sindroma. Zaradi navedenega predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obsodi toženo stranko še na nadaljnjo odškodnino v višini 120.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in stroškov pritožbenega postopka, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnika prerekala in predlagala, da jih pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo in sicer glede odškodnin za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "čistilec metalurških izdelkov I", dne 18. 4. 2012 med opravljanjem dela. Tega dne je čistil škajo z osem kotnega obdelovanca, težkega 800 kg, ki ga je v prijemalnih kleščah držal manipulator. Klešče so popustile in žareč obdelovanec (cca. 1000 stopinj C) je izstrelilo tožniku v telo, od koder je zdrsnil na njegove noge in ga hudo telesno poškodoval. Za toženo stranko temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen, saj je njegov obstoj v celoti priznala. Tako je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) odločilo o višini odškodnine. Tožniku na podlagi te določbe za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah pripada pravična denarna odškodnina, ki je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za nematerialno škodo priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 40.000,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 70.000,00 EUR iz naslova skaženosti 10.000,00 EUR in iz naslova strahu 13.000,00 EUR, skupno tako 133.000,00 EUR in 4.741,10 EUR iz naslova premoženjske škode. Ob upoštevanju dne 15. 10. 2015 izplačanega zneska v višini 80.500,00 EUR, kolikor je tožniku iz naslova zavarovanja odgovornosti tožene stranke izplačala zavarovalnica A. d. d., ki valoriziran na dan zaključka glavne obravnave znaša 83.720,00 EUR, je toženi stranki naložila, da tožniku izplača še 54.021,10 EUR.

8. Tožnik se pritožuje zoper odločitvi odškodnini za duševne bolečine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval denarno odškodnino v višini 120.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova dosodilo znesek 40.000,00 EUR. Pri odločitvi se je oprlo na izvedensko mnenje stalne sodne izvedenke B.B., dr. med. spec. splošne in plastične kirurgije, dopolnitev mnenja in medicinsko dokumentacijo ter tožnikovo izpoved.

10. Iz izvedenskega mnenja z dne 15. 3. 2016 in njegove dopolnitve z dne 11. 7. 2016 izhaja, da je tožnik utrpel zelo hudo poškodbo (multitravmo), zaradi katere je bilo ogroženo njegovo življenje in sicer: zmečkanino in delno amputacijo desnega stopala; opekline, ki so zajemale celo debelino kože in nekje tudi podkožje ter mehka tkiva (mišice, živce, žile), v predelu obeh goleni in stopal; globoko opeklino glutealno desno in leve podlahti; odprti zlom golenskih kosti; popoškodbeno nestabilnost levega gležnja; začetno popoškodbeno artrozo levega gležnja; podplutbo desne nadlahti do komolca; depresivno anksiozno stanje; posttravmatsko stresno motnjo; kronično neznosno bolečino; algonevrodistrofijo spodnjega uda; obsežne brazgotine obeh goleni; obsežne poopeklinske keloidne brazgotine predvsem na podplatu desno amputiranega desnega stopala in na posameznih mestih na obeh golenih ter stanje po travmatski metatarzalni amputaciji ožganega desnega stopala s hudo atrofijo vseh struktur vključno s skeletom celega preostalega stopala do gležnja. Tožnik je v času zdravljenja trpel hude bolečine ves čas zdravljenja, pri njem pa se je razvila kronična nevropatska bolečina (fantomska bolečina), ki še vedno traja. Tožnik je v bolniškem staležu od 18. 4. 2012. Med zdravljenjem je trpel številne nevšečnosti in nelagodja, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 16 obrazložitve. Med drugim je bil 135 dni hospitaliziran, štirikrat operiran v splošni anesteziji, dvajsetkrat izpostavljen rentgenskim žarkom in večkrat toaleti opeklinskih ran. Dolgotrajno je imel nastavljene preriferne in centralni venski kateter ter urinski kateter. Večkrat je bil na pogovoru s psihologom, trikrat pri psihiatru in štirikrat pri fiziatru v bolnišnici za rehabilitacijo C. v D. Boleče so dnevne preveze in toalete ter kopanje opeklin. Dolgotrajno je uporabljal sodobne obloge, boleče je tudi odstranjevanje sponk s kožnih transplantantov. Večkrat je bil na pregledih in terapijah pri specialistu plastiku na UKC D. in UKC E., na pregledih pri kirurgu travmatologu, na rednih pregledih pri zdravniku v splošni ambulanti s pregledi in prevezi, prevezi patronažne sestre itd. Tožnik se je intenzivno zdravil štiri leta in zdravljenje še vedno ni zaključeno. Tožnik je ves čas v bolniškem staležu. 11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba, premalo ovrednotilo dejstvo, da je imel tožnik zelo obsežne opeklinske rane, ožganine, tako kože podkožja, mišic in živcev, poleg tega pa je utrpel tudi zlome obeh nog. Bolečine so bile tako intenzivne, da jih ni mogoče ublažiti niti z analgetiki. Zaradi takšne kombinacije poškodb, je tožnik v zelo dolgem časovnem obdobju prestajal telesne bolečine neznosne intenzitete. Prav tako sodišče ni v zadostni meri upoštevalo zapletov pri zdravljenju, saj se opeklinske rane kljub negi niso ustrezno zacelile. Tožnik je tako vedno znova pri vsakodnevnem prevezovanju in čiščenju teh ran trpel hude bolečine. Pri tožniku so se pojavile tudi fantomske bolečine, ki jih sodišče prav tako ni ovrednotilo v zadostni meri. Tožnik že ves čas dnevno jemlje visoke odmerke raznih zdravil, ki vplivajo na želodčno sluznico, prebavila in na njegovo splošno počutje. Glede na trajanje neznosnih bolečin in zapletov pri zdravljenju in ob upoštevanju vseh nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel tekom zdravljenja in jih je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 16 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, ter ob dejstvu, da zdravljenje še vedno ni zaključeno, je po stališču pritožbenega sodišča tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova v višini 60.000,00 EUR.

12. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi navedbami v zvezi z dosojenim zneskom odškodnine zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 70.000,00 EUR. Tožnik je iz tega naslova zahteval odškodnino v višini 110.000,00 EUR. Iz mnenj izvedencev B.B. in mag. F.F. ter tožnikove izpovedi izhaja, da so poškodbe tožniku zapustile trajne funkcionalne in anatomske posledice, še vedno trajajoče fizične bolečine ter osebnostne motnje zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in fantomskih bolečin, kar mu povzroča duševne bolečine. Iz izvedenskega mnenja specialistke splošne in plastične kirurgije z dne 16. 3. 2016 je razvidno, da je stopalo tožnikove desne noge delno amputirano, še vedno ni zaceljeno, na krnu se mu pojavljajo razpočne rane, ki so hudo okvarile funkcijo kože. Na levem gležnju se je razvila posttravmatska artroza. Zaradi tega ima tožnik težave pri hoji (prehodi le 10 do 30 metrov), ne more voziti avtomobila, opravljati pridobitnega dela, gospodinjskega dela in dela okoli hiše, se ukvarjati z aktivnostmi, s katerimi se je v prostem času ukvarjal pred nezgodo (hoja v hribe, kolesarjenje, nogomet ustvarjanje glasbe), zaradi nezadovoljstva s samim seboj, neznosnih bolečin, psihičnih težav ima težave v partnerskem odnosu in sodelovanju pri vzgoji otrok, spanju in nasploh s svojim življenjem. Socialno se je osamil, saj se zaradi strahu pred poškodbami zadržuje doma. Počuti se, da je družini v breme. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. F.F. z dne 3. 5. 2017 in njegove izpovedi izhaja, da se je tožnik posledično osebnostno spremenil in da gre za trajno spremembo. Boleči fantomski ud predstavlja težavo, ki vpliva na tožnikovo kvaliteto življenja in je sestavni del kompleksnega duševnega trpljenja tožnika. Po mnenju izvedenca tožnik trpi duševne bolečine v vseh možnih gradacijah ves čas po škodnem dogodku. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske in delovne sposobnosti bodo trajno prisotne. Bolečine in duševno trpljenje tožnika pa so razlog za motnje kognicije pri tožniku, kar je moteče že pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih obveznosti.

13. Po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ocenilo tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti. Tožnik je bil ob nesreči pri delu star 36 let, ima družino, bil je aktiven kot oče, kot partner, pri delu doma, ukvarjal se je s športom in z glasbo. Vsega tega sedaj ne more več opravljati zaradi fizičnih posledic nesreče pri delu, kar je spremenilo tudi njegovo osebnost. Kot izhaja iz obeh izvedenskih mnenj, so napovedi tožnikove bodočnosti s tem v zvezi slabe. Tožnikove življenjske aktivnosti so se tako drastično zmanjšale, da je po stališču pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina ob upoštevanju tožnikove starosti iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina v višini 80.000,00 EUR.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zvišalo za 30.000,00 EUR, to je na znesek 82.025,00 EUR. Skupaj z zneskom odškodnine, ki jo je tožnik že prejel dne 15. 10. 2015 v višini 80.500,00 EUR, valorizirane na čas sojenja na znesek 83.720,00 EUR, je tako tožnik upravičen do odškodnine za nematerialno škodo v višini 165.745,00 EUR, kar je 153 kratnik povprečne plače v času sojenja. Sodišče prve stopnje v evidentirani sodni praksi ni našlo enakega ali podobnega primera. Primerljiva je zadeva Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 11/2012 z dne 13. 3. 2013, kjer je bila tožniku, ki je bil ob nesreči star 51 let, utrpel pa je opekline na 45 % telesa (opekline obraza, glave, vratu, prsnega koša, zgornjih in spodnjih udov, pri čemer je bila polovica globokih) in amputacijo desnega mezinca, dosojena odškodnina v višini 157 povprečnih plač na zaposlenega v RS (164.000,00 EUR). Pri tožniku v tej zadevi je bilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajno in je invalid I. kategorije, v obravnavani zadevi, pa iz izvedenskih mnenj izhaja, da je napoved za tožnika slaba, tožnik je še vedno v bolniškem staležu, ker zdravljenje še ni zaključeno, je pa bil v času nezgode dosti mlajši, saj je bil star le 36 let. Tudi na podlagi primerjave med tema dvema zadevama, je pritožbeno sodišče prepričano, da je odškodnina v višini 153 kratnika povprečne plače na zaposlenega v RS primerna in pravična odškodnina.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prve stopnje, da tožnik ni upravičen do kilometrine svoje pooblaščenke s sedeža pisarne na sedež sodišča. Po splošno znanem stališču sodne prakse, si lahko stranke prosto izberejo pooblaščenca, ki jih bo pred sodiščem zastopal, vendar pa je nasprotna stranka dolžna povrniti le potne stroške pooblaščencu s sedeža sodišča. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožnikovi pooblaščenki potnih stroškov na naroke ni priznalo in ni neenakopravno obravnavalo strank, ker je pooblaščencu tožene stranke potne stroške priznalo. Sedež pisarne pooblaščenca tožene stranke je namreč v sodnem okraju Ravne na Koroškem, ta pa sodi v sodno okrožje Slovenj Gradec. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik v okviru presoje o potrebnih stroških postopka po 155. členu ZPP upravičen tudi do nagrade za posel, saj je odškodninski zahtevek najprej naslovil direktno na toženko. Ker gre za čisti denarni zahtevek, je lahko tožbo z zahtevkom vložil neposredno na sodišče in pred tem ni bil dolžan k plačilu pozvati toženke.

16. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo, je glede na spremenjen uspeh v pravdi potrebno stroške postopka odmeriti na novo. Tožnik je po modifikaciji tožbenega zahtevka vtoževal znesek 179.241,10 EUR, ob upoštevanju že plačanega zneska in umaknjenega zneska torej 259.741,10 EUR. V postopku je uspel z umaknjenim zneskom 83.720,00 EUR in dosojenim zneskom 84.021,10 EUR. Tako je njegov uspeh v pravdi 64,57 %, uspeh toženke pa je 35,42 %. Sodišče prve stopnje je stroške strankam odmerilo pravilno in sicer so tožnikovi potrebni stroški 5.501,86 EUR, toženkini pa 3.400,41 EUR. Glede na uspeh v postopku znašajo tožnikovi stroški 3.552,55 EUR, stroški toženke pa 1.204,43 EUR, tako da je po pobotanju zneskov toženka dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.346,12 EUR, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel 25 % (izpodbijal je znesek 120.000,00 EUR, uspel pa je za 30.000,00 EUR). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, tožniku pa je dolžna povrniti 25 % njegovih potrebnih pritožbenih stroškov. Tožnikovi potrebni pritožbeni stroški so stroški sestave pritožbe po tar. št. 2310 v znesku 1.324,00 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve. Glede na tožnikov uspeh s pritožbo mu je toženka dolžna povrniti 403,00 EUR pritožbenih stroškov.