Jedro

Če se tožnik v svojstvu direktorja družbe ni držal s strani zdravnika specialista opredeljenih delovnih omejitev, je sam odgovoren za v posledici tega povečane fizične bolečine. Ravno tako tožena stranka ne odgovarja za povečan subjektivni strah in psihične bolečine, ki jih je tožnik po ugotovitvah izvedenke trpel, ko je videl, da dela ne more opravljati v enaki intenziteti kot pred nastopom zdravstvenih težav oziroma ko se je bal, da se mu bo zdravstveno stanje še poslabšalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v skladu s tožbenim zahtevkom odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1. 12. 1994, kolikor je bilo v njej odločeno, da je bil tožnik nezmožen za delo le do 17. 9. 1997 oziroma do prejema mnenja zdravniške komisije prve stopnje s tega dne. Hkrati je odpravilo tudi odločbo z dne 2. 4. 1998, s katero je bilo odločeno, da je bil tožnik nezmožen za delo le do 31. 12. 1997 in odločbo z dne 11. 6. 1998, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik nezmožen za delo le od 14. 1. 1998 do 31. 1. 1998. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaradi bolezni nezmožen za delo vse od 17. 9. 1997 do 22. 2. 1998. Kot neutemeljen pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 33.383,41 EUR iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel v obliki fizičnih in psihičnih bolečin oziroma strahu ter poslabšanja zdravja, ker je v vmesnih obdobjih glede na odločitve organov tožene stranke o nepriznavanju nezmožnosti za delo zaradi bolezni moral delati, ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 825,12 EUR stroška postopka.

2. Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje delno ugodilo le glede odločitve o stroških in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 1225,40 EUR stroškov postopka, v ostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, to je glede odločitve o odškodninskem zahtevku vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje z razpisom glavne obravnave v Ljubljani, ki se je tožnik zaradi bolezni ni mogel udeležiti, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti iz 4. in 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj tožnik zaslišanim izvedencem ni mogel osebno zastavljati vprašanj. Kljub navzočnosti njegove pooblaščenke je bila s tem kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Poleg tega sodišče neutemeljeno ni sledilo njegovim predlogom po pisni dopolnitvi izvedeniškega mnenja in glede načina sestave komisije, ki je podala izvedeniško mnenje. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da odločitve organov tožene stranke, ki so bile v nadaljnjem postopku pred sodiščem razveljavljene, ne pomenijo protipravnega ravnanja. Ker je šlo na strani tožene stranke za odločitve strokovnjakov o občutljivem področju zdravja zavarovanca, ki so bili pri tem seznanjeni z izvidi specialistov o tožnikovem zdravstvenem stanju, iz katerih je izhajalo, da tožnik ni dela zmožen, je bilo ravnanje organov tožene stranke vsaj malomarno. Da je tožnik zaradi ravnanja tožene stranke, ko ga je neutemeljeno pošiljala na delo, utrpel povečane telesne in duševne bolečine ter strah, upoštevaje tudi njegovo subjektivno doživljanje bolečin, so prepričljivo ugotovili tudi izvedenci. Zato je sodišče neutemeljeno presodilo, da ni šlo za pravno priznano obliko škode iz teh naslovov. Prav tako so bile neutemeljene prekinitve bolniškega staleža razlog, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi operativnih razlogov pri delodajalcu. V roku za vložitev revizije je tožnik posredoval sodišču tudi osebno vlogo, ki jo je naslovil kot zahtevo za revizijo.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP predložena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri obravnavi revizije sodišče tožnikove osebne vloge z dne 24. 4. 2008 ni moglo upoštevati, saj lahko na podlagi tretjega odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (torej tudi v revizijskem postopku) stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

7. Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, če je ob obravnavi pritožb izvedlo glavno obravnavo v tožnikovi odsotnosti, s tem, da je bila na obravnavi navzoča njegova pooblaščenka. Tudi dejanja v postopku, opravljena po pooblaščencu, se na podlagi 86. člena ZPP štejejo za dejanja stranke in osebna navzočnost stranke ni obvezna, razen če njene osebne navzočnosti sodišče izrecno ne zahteva (npr. prvi odstavek 305.b člena ZPP). Neutemeljene so zato revizijske navedbe o kršitvi določb ZPP glede ustnosti in neposrednosti ter kontradiktornosti glavne obravnave (4. in 5. člen ZPP). Prav tako niso utemeljene revizijske navedbe o kršitvi določb pravdnega postopka zaradi načina izvedbe dokaza z izvedencem (neposredno zaslišanje namesto pisnega dopolnilnega mnenja in odreditev sestave izvedeniške komisije s strani sodišča). Za svoje ravnanje je imelo sodišče podlago v prvem odstavku 244. člena ZPP, ki določa, da izvedence določi sodišče, in v 252. ter 253. členu ZPP, ki določata, da vodi dokazovanje z izvedenci sodišča, ki pri tem tudi določi, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pisno pred obravnavo. Na podlagi teh določb je smiselno, da ob pisno podanem izvedeniškem mnenju sodišče s strankami eventualne nejasnosti pisnega mnenja razčistiti z neposrednim zaslišanjem izvedenca na obravnavi.

8. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke so pomembne naslednje dejanske ugotovitve sodišča: - Tožnik je bil do 15. 10. 1997 zaposlen kot direktor, to je poslovodja družbe, od navedenega datuma dalje pa kot vodja področja in je uvajal novega direktorja. - Tožnik je bil 1. 2. 1996 operiran na hrbtenici. Po začetni rehabilitaciji je v času od 16. 8. 1996 do 30. 6. 1997 na podlagi odločitev zdravniške komisije delal v skrajšanem delovnem času. Že 9. 1. 1997 je specialist ortoped ugotavljal, da zaradi artroze diska L 5/ S 1 s kronično ischalgijo tožnik ni zmožen za dolgotrajno hojo, stojo, sedenje in za dviganje in prenašanje bremen nad 5 kg, takšne omejitve pa je specialist ortoped še večkrat ponovil. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja in rehabilitacije v zdravilišču je bila tožniku od 1. 7. do 17. 9. 1997 že s strani tožene stranke priznana popolna nezmožnost za delo. - V spornem obdobju od 17. 9. 1997 dalje tožniku s strani tožene stranke ni bila priznana nezmožnost za delo. Ponovno mu je bila nezmožnost za delo priznana z 12. 11. 1997 s strani osebnega zdravnika na podlagi novih izvidov nevrokirurga. Na predlog osebnega zdravnika z dne 10. 12. 1997 je bila tožniku s strani zdravniške komisije začasna nezmožnost za delo podaljšana do 31. 12. 1997. Dne 15. 1. 1998 mu je osebni zdravnik napisal nov predlog za podaljšanje bolniškega staleža, na podlagi novega izvida ortopeda in tožniku je bila nezmožnost za delo podaljšana do 31. 1. 1998. - V tem sporu je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik dejansko nezmožen za delo ves čas od 17. 9. 1997 do 22. 2. 1998, torej tudi v obdobjih od 17. 9. do 11. 11.1997, od 1. do 14. 1. 19987 in 1. 2. do 22. 2. 1998, ko mu s strani tožene stranke začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni ni bila priznana. - Tožnik je pred organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje že v letu 1997 oziroma 1998 uveljavljal priznanje invalidnosti in mu je bila s sodbo sodišča prve stopnje Ps 370/98 z dne 5. 12. 2003, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje Psp 99/2005-2 z dne 1.4.2005 priznana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do zaposlitve s polovico delovnega časa na svojem delu direktorja družbe, brez daljšega sedenja, stoje, hoje in vožnje, brez prenašanja bremen nad 5 kg in brez večjih psihičnih naporov, od 6. 8. 1996 dalje. - Zaradi sprotnega nepriznavanja nezmožnosti za delo zaradi bolezni v spornih obdobjih s strani tožene stranke se tožniku zdravstveno stanje ni poslabšalo. Po ugotovitvah izvedencev pa je lahko tožnik utrpel hujše bolečine zaradi delovnega tempa v času ko mu nezmožnost za delo ni bila sproti priznana, kot bi jih sicer trpel. Prav tako je po mnenju izvedenke psihiatrinje tožnik zaradi poslabšanja njegovega zdravja vsaj subjektivno trpel strah in psihične bolečine zmerne intenzivnosti, ko zaradi bolečin ni mogel opravljati potrebnih delovnih nalog na ravni zahtevnosti, ki jih je bil navajen iz časa pred nastopom zdravstvenih težav in ko se je bal poslabšanja zdravja.

9. Glede na gornje dejanske ugotovitve revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke kot izhajajo iz določb 154. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zlati ni podana pravno priznana škoda, ki bi bila v vzročni zvezi s spornimi ravnanji tožene stranke. Na podlagi 200. člena ZOR prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stanje bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri tem gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

10. Tudi glede na ugotovitve izvedencev, ki jih sodišče povzema, tožniku zaradi nepriznavanja nezmožnosti za delo v spornih obdobjih pravno priznana škoda ni nastala. Tožnik je bil seznanjen z delovnimi omejitvami, ki so izhajale iz izvidov in mnenj specialista ortopeda in ki so bile po vsebini podobne delovnim omejitvam, ugotovljenim v kasnejšem invalidskem postopku. Tožnik je bil direktor družbe in torej odgovoren za organizacijo delovnega procesa, po njegovi razrešitvi pa je bil njegov položaj z vidika organizacije dela in delovnih obremenitev po lastni izjavi podoben. V tem svojstvu je bil tožnik odgovoren, da tudi svoje delo organizira v mejah omejitev, kot jih je opredelil specialist ortoped. Kolikor se teh omejitev ni držal, je sam odgovoren za morebitne večje nevšečnosti v obliki povečanih bolečin in za morebitne hujše bolečine v posledici tega ne more odgovarjati tožena stranka. Ravno tako tožena stranka ne more odgovarjati za povečan subjektivni strah in psihične bolečine, ki jih je tožnik po ugotovitvah izvedenke psihiatrinje trpel, ko je videl, da dela ne more opravljati v enaki intenzivnosti, kot pred nastopom zdravstvenih težav, oziroma, ko se je bal, da se mu bo zdravje še poslabšalo. V tem smislu je očitno šlo za subjektivno dojemanje posledic tožnikovega brez dvoma neugodnega zdravstvenega stanja, za katerega ni bila ugotovljena odgovornost tožene stranke, in ne za posledice nepriznavanja nezmožnosti za delo. Sodišče utemeljeno ugotavlja, da bi eventualno lahko šlo za pravno priznano škodo iz naslova povečanih telesnih in duševnih bolečin le v primeru, da bi zaradi ravnanja tožene stranke prišlo do objektivnega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. To pa pred sodiščem ni bilo ugotovljeno.

11. Sodišče ni ugotovilo, da bi lahko bil pravno upoštevni razlog za opredelitev tožnika za tehnološki višek, da tožena stranka za posamezna obdobja ni ugotavljala tožnikove nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Zato tudi iz tega naslova tožnik odškodnine od tožene stranke ni mogel uspešno uveljavljati.

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.