Jedro

Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, in sicer da iz izpodbijane odločbe o prekršku, niti iz ostalega grdiva ne izhaja, na kakšen način so bila v hitrem postopku ugotovljena odločilna dejstva in na podlagi katerih dokazov je sploh bilo ugotovljeno, da naj bi storilec na spornem odseku prekoračil z voznim redom predpisano hitrost vožnje, so brez dvoma pomanjkljivi, zlasti ker sodišče v svojih razlogih celo ugotavlja, da dokazov v spisovnem gradivu ni in da se zato do njih ni moglo ustrezno opredeliti, kar pa ne drži. Že iz odločbe prekrškovnega organa izhaja ključni očitek storilcu, da ni, kar zadeva upoštevanje regularne hitrosti vožnje vlaka, uporabljal dejanskega voznega reda.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV), ki jo je vložil njegov zagovornik zoper odločbo prekrškovnega organa - Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor - Inšpekcije za ceste, železniški promet, žičniške naprave in smučišča (Inšpekcijska pisarna C.), opr. št. 7100-626/2013/3 (40244) z dne 27. 7. 2013 ugodilo in je odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po členu 63 ZVZelP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1). Posledično je sklenilo, da se stroški tako ustavljenega postopka obremeni proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi (ki je v tem primeru dovoljena!) uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb zakona ter predlaga, da se pritožbi ugodi in da se napadena sodba razveljavi ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek, podredno pa, da se odločitev prvostopnega sodišča tako spremeni, da se storilčeva ZSV zavrne kot neutemeljena.

3. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka člena 154 ZP-1) pritožba s svojimi navedbami izpostavlja, da prvostopno sodišče v napadeni sodbi nepravilno zaključuje, da iz odločbe prekrškovnega organa in tudi iz ostalega gradiva ne izhaja, na kakšen način so bila v hitrem postopku pred prekrškovnim organom ugotovljena odločilna dejstva in na podlagi katerih dokazov. Pritožba izpostavlja, da je storilčevo ravnanje bilo sankcionirano po 5. točki prvega odstavka člena 108 ZVZelP, ki opredeljuje kot prekršek tisto ravnanje, če izvršilni delavec vozi tirno vozilo ali vlak s hitrostjo, ki je večja od predpisane z voznim redom. Pri tem izpostavlja v odločbi prekrškovnega organa opisano dejansko stanje in pomembnost zakonitega voznega reda, zato je napačen zaključek v izpodbijani sodbi o tem, da ravnanje storilcu ni dokazano, kajti prekrškovni organ je izhajal iz določb Prometnega pravilnika, torej je moral upoštevati vozni red vlaka, ki ga je vozil, ker pa tega ni storil, je kršilo določbo člena 63 ZVZelP.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre torej za situacijo, ko je na podlagi vložene ZSV storilca sodišče prve stopnje preizkušalo pravilnost in zakonitost izdane odločbe uvodoma navedenega prekrškovnega organa, to je odločbe Inšpekcije za ceste, železniški promet, žičniške naprave in smučišča (Inšpekcijske pisarne C.) opr. št. ... z dne 26. 7. 2013. ZSV je namreč takšno (redno) pravno sredstvo, ki najprej zagotavlja sodno varstvo pred odločanjem prekrškovnega organa, sočasno pa deluje tudi kot pritožba zoper odločitev prekrškovnega organa, zato sodišča prve stopnje kot instančni organ v hitrem postopku v takih primerih, ko vložena ZSV uspešno prestane uradni preizkus sodišča (člen 62 a ZP-1), postopajo v zvezi z vloženo ZSV po določbah člena 65 ZP-1. Tako lahko vloženo ZSV zavrnejo kot neutemeljeno ali pa jo spremenijo. Iz določbe četrtega odstavka člena 65 pa izhaja, da če sodišče spozna, da dejansko stanje v hitrem postopku ni popolno in pravilno ugotovljeno, pa ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. V tem primeru mora sodišče ponoviti ali dopolniti dokazni postopek, od rezultata tako izvedenega dokaznega postopka pa bo odvisna (ne)utemeljenost vložene ZSV. Navedene določbe torej ne dopuščajo zgolj ugotavljanja šibkosti izvedenega dokaznega postopka pred prekrškovnim organom, temveč v primeru takšne ugotovitve sodiščem nalaga dopolnitev izvedenega dokaznega postopka.

6. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje z navedbami, da iz izpodbijane odločbe prekrškovnega organa, niti iz ostalega gradiva ne izhaja, na kakšen način so bila v hitrem postopku ugotovljena odločilna dejstva in na podlagi katerih dokazov je bilo sploh ugotovljeno, da naj bi storilec na spornem odseku proge prekoračil predpisano hitrost z voznim redom, ki naj bi bila 80 km/h, ugotavlja, da je dejansko stanje v hitrem postopku pred prekrškovnim organom pomanjkljivo ugotovljeno, saj po oceni sodišča namreč ni mogoče ugotoviti, ali je na kritičnem mestu storilec res prekoračil tam dovoljeno hitrost. Hkrati pa iz razlogov izpodbijane sodbe na tem mestu še izhaja, da so navedbe v vloženi ZSV storilca dokazno podprte, čeprav se sodišče do teh navedb ni opredelilo in jih tudi ni konkretiziralo, kot se ni opredelilo do številnih dokazov, ki jih je v vloženi ZSV ponudil storilec. Taki razlogi so po prepričanju pritožbenega sodišča brez dvoma pomanjkljivi, zlasti, ker sodišče v svojih razlogih celo ugotavlja, da dokazov v spisovnem gradivu ni in da se zato ni moglo do njih ustrezno opredeliti, kar pa ne drži. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da že iz odločbe prekrškovnega organa izhaja ključni očitek storilcu, da ni, kar zadeva upoštevanje regularne hitrosti vlaka, uporabljal dejanskega voznega reda, pri čemer je prekrškovni organ v odločbi navedel tudi materialno pravno podlago, iz katere izhaja očitek, da je storilec storil očitani mu prekršek. Taki razlogi prvostopnega sodišča so torej presplošni in nekonkretizirani, saj se sodišče do ključnih dejstev v odločbi prekrškovnega organa, niti do navedb v vloženi ZSV ni opredeljevalo, temveč se je zadovoljilo zgolj z očitkom o nepopolni ugotovitvi odločilnih dejstev s strani prekrškovnega organa, za kar pa ni imelo podlage za sprejeto odločitev po 5. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1, kajti v tem primeru je bilo dolžno postopati v skladu z določbo četrtega odstavka člena 65 ZP-1. Vsled navedenega se je torej prvostopnemu sodišču pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe petega odstavka člena 163 ZP-1 izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek.

7. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče najprej temeljito proučiti odločbo prekrškovnega organa (že doslej je sodišče ugotovilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni bila podana nobena izmed kršitev v določbi člena 62 a ZP-1), nato pa se bo moralo določno opredeliti do navedb v vloženi ZSV in v primeru, če bo ugotovilo, da je dejansko stanje z odločbo prekrškovnega organa (ne pa s plačilnim nalogom!) nepopolno in nepravilno ugotovljeno, pa bo moralo dokazni postopek ponoviti ali pa ga dopolniti po pravilih rednega postopka in šele tako izveden postopek bo lahko ponudil podlago za pravilno odločitev o vloženi ZSV storilca na podlagi določb člena 65 ZP-1.