Jedro

Po določbah 136. člena ZUP je posamezno dejanje ali opustitev mogoče šteti za umik zahteve samo, če je to z zakonom določeno. Da bi bilo to določeno za primer nepredložitve pogodbe v določenem roku, iz relevantne zakonske ureditve (Zakona o varstvu okolja in Zakona o javnih skladih) ni razvidno. Čim fikcija umika ni določena z zakonom, tudi ni podlage za njeno določitev v javnem pozivu. To posledično pomeni, da zadevne določbe javnega poziva ni mogoče upoštevati pri odločanju oziroma da na njeni podlagi ni mogoče sprejeti izpodbijane odločitve o ustavitvi postopka izvršitve odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada št. 35431-1494/2011-4 z dne 4. 1. 2012 se odpravi.

Obrazložitev

Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju Eko sklad) je z izpodbijanim sklepom ustavil izvršitev odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude št. 35431-1494/2011-2 01 z dne 23. 6. 2011, izdane tožniku za naložbo vgradnje lesenega zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske hiše. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bilo tožnikovi vlogi na javni poziv za ukrep E (vgradnja lesenega zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe) ugodeno ter da je tožnik prejel temu ustrezno odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude. Skladno z 2. točko izreka je bil pozvan k predložitvi podpisanega izvoda pogodbe, ki je bila priložena tej odločbi, oziroma v primeru napačnih podatkov o prejemniku sporočiti pravilne podatke najkasneje v roku 15 dni od prejema odločbe, sicer se bo štelo, da je vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude umaknil. Odločba s priloženo pogodbo je bila tožniku vročena dne 29. 6. 2011. Rok za vrnitev pogodbe je iztekel dne 14. 7. 2011. Eko sklad podpisane pogodbe ni prejel v navedenem roku, temveč šele 1. 8. 2011 in s tem 18 dni po izteku roka. Ker pogodba ni bila poslana v določenem roku, je treba skladno z določbami 11. člena Splošnih pogojev poslovanja šteti, da je vlagatelj vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude umaknil in skladno s prvim odstavkom 293. člena ZUP ustaviti izvršitev navedene odločbe.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da so bili v navedeni zadevi s strani vlagatelja zahteve – tožnika izpolnjeni vsi razpisni pogoji, razen zamude pri vračilu podpisane pogodbe. Navaja, da je odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude s priloženo pogodbo prejel 29. 6. 2011, na dan odhoda na letni dopust, ter da je pri hitrem pregledu pošte spregledal predpisan 15-dnevni rok za vračilo podpisane pogodbe. Zato je pogodbo podpisal in vrnil Eko skladu z 18-dnevno zamudo. Izpodbijani sklep je prejel 6. 1. 2012, zato sklepa, da je Eko sklad zadevo obravnaval konec leta 2011 in torej pet mesecev po prejemu vrnjene pogodbe. Zamujeni rok ga torej ni oviral pri odločitvi, saj je takrat že razpolagal tudi že z vsemi potrebnimi dokazili o izvedeni investiciji v skladu z dokumentacijo iz javnega poziva. Sklep Eko sklada, da je tožnik kot investitor vlogo umaknil po že izvršeni naložbi je zato po mnenju tožnika nerazumno oziroma birokratsko. Sklad zaradi zamude ni utrpel nobene škode, medtem ko je tožniku nastala izguba finančnih sredstev v višini 1 357,00 EUR. Tožnik bi namreč lahko brez upoštevanja pogojev iz razpisa (pravilno: poziva) izvedel alternativno naložbo v vgradnjo PVC oken, ki bi bila ravno toliko cenejša, kot znaša spodbuda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe in povračilo stroškov postopka. V zvezi s tožbeni navedbami poudarja, da hitri pregled pošte in spregled predpisanega roka ni objektivni razlog, iz katerega bi tožnik lahko zahteval vrnitev v prejšnje stanje. Sicer pa uveljavljanje vrnitve v prejšnje stanje ni več dopustno, tožnik pa tega ob predložitvi pogodbe ni uveljavljal. S tem, da ni vrnil pogodbe, je ravnal v nasprotju z določbami javnega poziva, zato je tožena stranka na podlagi določb javnega poziva štela, da je vlogo umaknil, in izdala sklep, da se izvršitev postopka dodelitve pravice do nepovratne finančne spodbude ustavi.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik prekoračil rok za predložitev podpisanega izvoda pogodbe ter da je s tem ravnal v nasprotju z 2. točko izreka odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude in s četrtim odstavkom 8. točke zadevnega javnega poziva. Tako iz 2. točke izreka odločbe kot iz navedene določbe javnega poziva namreč jasno sledi, da mora en izvod podpisane pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, ki se sklene na podlagi izdane odločbe, prejemnik pravice v 15 dneh vrniti na naslov Eko sklada, pa tudi, da se bo sicer štelo, da je vlogo za pridobitev pravice do nepovratne finančne spodbude umaknil. Vendar pa obenem iz določb javnega poziva sledi tudi, da se pri odločanju o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude uporablja postopek, določen z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kolikor Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ne določa drugače (prvi odstavek 8. točke javnega poziva). Enako dikcijo vsebuje v tretjem odstavku 146. člena tudi ZVO-1, ki sicer glede (fikcije) umika vloge nima nobenih določb. Zato se uporablja ZUP. Po določbah 136. člena ZUP pa je posamezno dejanje ali opustitev mogoče šteti za umik zahteve samo, če je to z zakonom določeno. Da bi bilo to za primer, kakršen je obravnavani, to je za primer nepredložitve pogodbe v določenem roku, določeno z zakonom, pa iz relevantne zakonske ureditve (ZVO-1 in Zakona o javnih skladih) ni razvidno. Čim pa fikcija umika ni določena z zakonom, tudi ni podlage za njeno določitev v javnem pozivu. To pa posledično pomeni, da zadevne določbe javnega poziva (fikcije umika) ni mogoče upoštevati pri odločanju oziroma da na njeni podlagi ni mogoče sprejeti izpodbijane odločitve.

Sodišče pri tem ni prezrlo, da je po določbah ZUP umik zahteve možen le do vročitve odločbe in s tem do njene dokončnosti. Prav tako ni prezrlo, da se z izpodbijanim sklepom ustavi postopek izvršitve odločbe, kot tudi ne sklicevanja tožene stranke na drugi odstavek 11. člena Splošnih pogojev poslovanja Eko sklada, Slovenskega okoljskega sklada, kar vse naj bi kazalo na to, da v obravnavanem primeru ne gre za umik zahteve po ZUP, temveč (zgolj) za „drug pogoj“, določen z javnim pozivom oziroma z odločbo, in s tem za pogoj, za katerega ni predpisana predhodna določenost v zakonu. Ker pa iz določb poziva po drugi strani izrecno sledi, da se šteje za umaknjeno vloga za pridobitev pravice do nepovratne finančne spodbude in s tem vložena zahteva, so določbe poziva, ki se nanašajo na postopek obravnave vlog z ozirom na določbe ZUP, po katerih se zahteva zakonska ureditev, vsaj nekonsistentne, če že ne v nasprotju z zakonom. Nedoslednosti ureditve v javnem pozivu pa po presoji sodišča ne morejo iti v škodo tožniku.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).