Jedro

Na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, kar je, kot se pravilno navaja v izpodbijanem sklepu, objektivno merilo v smislu točke d tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku z izpodbijanim sklepom omejila gibanje po 3. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Sklenila je še, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce in sicer od 18. 8. 2020 od 10: 20 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 18. 11. 2020 do 10:20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Na podlagi policijske depeše z dne 23. 7. 2020, navedb tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 18. 8. 2020 ter navedb, ki jih je podal na razgovoru ob ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja v Republiki Sloveniji, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo ilegalno vstopil že 16. 7. 2020, kar je sedem dni prej, preden ga je prijela policija. Pot v notranjost države je nadaljeval, večinoma v nočnem času, po manj opaznih oziroma manj prehodnih ali prevoznih poteh. Dne 23. 7. 2020 ga je v bližini Azilnega doma prijela policija. Dne 18. 8. 2020, je bil po vročitvi odločbe o nastanitvi in odločbe o vrnitvi, nameščen v Center za tujce. Namero za mednarodno zaščito je podal dne 29. 7. 2020, in sicer po tem, ko je že bival v Centru za tujce in po tem, ko je bil seznanjen z odrejeno odstranitvijo iz države in s tem, da bo Republika Slovenija Hrvaški podala formalno najavo za njegovo izročitev. Tožnik je na vprašanje, zakaj tega ni storil že prej, izjavil, da niti po vstopu v Slovenijo niti ob prijetju in niti ob nastanitvi v Centru za tujce ni razmišljal, da bi vložil prošnjo za azil, ker je hotel za azil zaprositi v Azilnem domu.

3. Tožena stranka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po 3. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnikovo ravnanje namreč jasno izkazuje, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj bi to lahko storil že takoj po prestopu slovenske meje. Njegovo navedbo, da tega ni storil, ker ni nikjer videl policijske postaje, tožena stranka oceni kot kontradiktorno in neverjetno, saj tožnik hkrati navaja, da se je sedem dni skrival po gozdovih in hodil samo ponoči, kar kaže ravno na to, da se je namenoma izogibal ljudem ter policiji. Ob upoštevanju, da je ob prijetju imel pri sebi mobilni telefon in da so se z drugimi prosilci na poti orientirali preko aplikacije, ki je naložena na mobilni napravi, tudi ni mogoče verjeti navedbam, da ni vedel kje je oziroma da ni mogel priti do policijske postaje. Tožnik je torej vedel, da bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito že prej na poti po ozemlju Slovenije, na katerikoli policijski postaji, vendar tega ni storil. Prav to dejstvo pa je objektivni kriterij, ki utemeljuje sklep, da je prošnjo vložil z namenom ovirati postopek odstranitve.

4. Gibanje na območje in prostore Centra za tujce se tožniku omeji na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker se ugotavlja, da tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek mednarodne zaščite. Ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja zaradi načina, po katerem se izvaja varovanje in ki ga tožena stranka podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

5. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je bil prijet v bližini Azilnega doma. Kot je pojasnil že v razgovoru, je želel podati prošnjo za azil v domu, in je zato ni podal prej ali kasneje. Imel je namreč napačno predstavo in je mislil, da lahko za azil zaprosi le v Azilnem domu. Zato ne drži zaključek tožene stranke, da je vložil prošnjo samo zato, da bi se izognil odstranitvi iz države. V zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da njegove izjave in dejanja kažejo na oviranje odstranitve, tožnik poudarja, da do danes ni bil seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku in da do srečanja s svetovalko ni bil celovito seznanjen s postopkom mednarodne zaščite. Tožnik ima status iskalca mednarodne zaščite, zato mu ni mogoče očitati, da mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja zaradi postopka vračanja po določbah Zakona o tujcih.

6. Tožena stranka tožnika ne bi smela pridržati v Centru za tujce le zato, ker ni sposobna izvajati ukrepa pridržanja v Azilnem domu. Pri odločanju o ukrepu omejitve gibanja je treba uporabiti načelo sorazmernosti. Razlog za odvzem prostosti zgolj zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, ni ustavno dopusten, saj ne prestane testa sorazmernosti. Po prepričanju tožnika izpodbijani ukrep v njegovem primeru bi bil potreben oziroma nujen. Gre za ukrep, ki predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo.

7. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in spremeni tako, da se tožnik nastani v Azilni dom v Ljubljani. Ker je brez premoženja prosi za oprostitev plačila sodne takse.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ostro nasprotuje tudi navedbam, da tožnik ni bil seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku. Tožnik je bil namreč že pri podaji prošnje seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi v postopku, kar je izrecno izjavil, da razume, prav tako je bil v postopku ves čas prisoten prevajalec, zato je tožnik nedvomno prejel vse informacije glede postopka. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je dne 27. 8. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem stranki vztrajata pri izpodbijani odločitvi in vloženi tožbi. Sodišče je na naroku izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in vpogledalo listine, ki se nahajajo v upravnem spisu.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izrečenega ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce na podlagi 3. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka istega člena.

12. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II1, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju2, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi „izvedbe in izvršitve“ postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj- 23. Na podlagi te določbe ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma4, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, kar je, kot se pravilno navaja v izpodbijanem sklepu, objektivno merilo v smislu navedene določbe Recepcijske direktive II.

13. Ob ocenjevanju tožnikove možnosti zaprositi za mednarodno zaščito je sodišče upoštevalo, da je tožnik v Slovenijo prvič vstopil dne 16. 7. 2020 in se (vse do prijetja dne 23. 7. 2020 v bližini Azilnega doma) izogibal policiji, kar do naroka za glavno obravnavo v zadevi ni bilo sporno. Drugačna (nelogična in obenem negotova) izpovedba tožnika na naroku o datumu vstopa in prijetja, na navedene ugotovitve ne more imeti vpliva. Hkrati je tožnik tudi na naroku izpovedal, da se je pred policijo skrival zato, da ne bi bil vrnjen na Hrvaško. V zadevi tudi ni spora o tem, da mu je bil dne 23. 7. 2020 izrečen ukrep nastanitve v Centru za tujce, da mu je bila istega dne izdana odločba o vrnitvi in da je tožnik namero za mednarodno zaščito podal šele 29. 7. 2020 v Centru za tujce, kar je štiri dni po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce in ko sta mu bili že izdani odločbi o vrnitvi in nastanitvi. Na naroku za glavno obravnavo tožnik sicer potrdi svojo predhodno izjavo, da ob prijetju in ob nastanitvi v Centru za tujce ni razmišljal o podaji prošnje za mednarodno zaščito, drugače kot v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa pa pove, da je za azil zaprosil takoj, ko ga je prijela policija. Izpovedba tožnika je po presoji sodišča neprepričljiva, saj jo sodišče ocenjuje kot nelogično, notranje neskladno in obenem neskladno z izjavami tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa. Ne prepriča pa tudi izjava, ki jo je tožnik podal pred izdajo izpodbijanega sklepa (in v tožbi), da je želel prošnjo za azil podati v Azilnem domu. Zgolj dejstvo, da je bila skupina, v katero je bil vključen tožnik, prijeta v bližini azilnega doma, navedene namere ne potrjuje, saj je tožnik predhodno že bival v azilnih domovih (po izjavi v policijskem postopku v Srbiji ter v Bosni, po spremenjeni izpovedbi na sodišču pa (le) v Bosni in Hercegovini), kar potrjuje sklepanje tožena stranke, da se je v azilnem domu želel le odpočiti pri prijateljih in nadaljevati pot proti Italiji. Zato se sodišče pridružuje presoji tožene stranke, da je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil in sklepu, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zgolj zato, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države, kot tudi razlogom, s katerim presoja utemeljena v razlogih sklepa. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjene vse predpostavke po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.

14. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

15. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. Kot neprerekano ugotavlja tožena stranka, s svojo navedbo na naroku pa potrdi tudi tožnik, se je tožnik že v Bosni vključil v skupino oseb, ki je bila namenjena proti Italiji, zato njegova navedba o Sloveniji kot ciljni državi ni prepričljiva. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen tudi obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

16. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

17. Sodišče pa tudi ne ugotavlja zatrjevane kršitve procesnega zakona. Trditev, da tožnik s postopkom ni bil seznanjen, je neskladna s predloženimi upravnimi spisi, iz katerih sledi, kot v odgovoru na tožbo neprerekano poudari tožena stranka, da je bil tožnik s svojimi pravicami in dolžnostmi ustrezno seznanjen že pri podaji prošnje.

18. Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. O prošnji za oprostitev plačila sodne takse sodišče ni odločalo, ker se v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača. 1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 3 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 4 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.