Jedro

Kršitev načela prepovedi sojenja o isti stvari je mogoče v postopku obnove odpraviti le tedaj, če je bila storjena v kazenskem postopku, ki je bil končan s pravnomočno sodbo, ki jo je izdalo pristojno sodišče v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom Ks 88/2007 z dne 13.6.2007 zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper obsojenega L.B., končanega s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enotes v Novi Gorici, K 78/91 z dne 18.10.1991. Višje sodišče v Kopru je s sklepom Kp 344/2007 z dne 26.9.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

2. Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka K 78/1991 Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enotes v Novi Gorici.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 424. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču razlogi, s katerimi je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, niso v nasprotju z veljavno zakonodajo, ker Temeljno sodišče v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici s sodbo K 78/91 z dne 18.10.1991 ni kršilo načela „ne bis in idem“.

4. Zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke ni izjavil, medtem ko obsojencu odgovora ni bilo mogoče vročiti.

5. Vložnik zahteve nasprotuje odločitvi pravnomočnega sklepa in razlogom, s katerimi sta jo nižji sodišči utemeljili. V zvezi z načelom prepovedi ponovnega sojenja (načelo ne bis in idem) se sklicuje na določbe 3.a, 8. in 153. člena Ustave Republike Slovenije, na Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Evropsko konvencijo o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb. Po oceni zahteve je tudi pravna teorija v razmerju med načelom suverenosti države in načelom mednarodnega kazenskega prava, kar načelo ne bis in idem zagotovo je, dala prednost slednjemu. V zvezi s tem opozarja na stališča, izhajajoča iz pravne literature (Mednarodno kazensko pravo, Ljubo Bavcon in soavtorji, Ur. l. RS 1997 in dr. Danilo Türk, Temelji mednarodnega prava, Ljubljana, GV Založba, 2007). Zahteva poudarja, da Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Evropska konvencija o veljavnosti kazenskih sodb pomenita omejitev držav in zahtevata, da vsaka država podpisnica upošteva pravnomočno sodbo sodišča drugih držav podpisnic.

6. Obsojenec je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enotes v Novi Gorici, K 78/91 z dne 18.10.1991 spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 168. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ), ki jo je z zavrnitvijo pritožb javnega tožilca in obsojenčevega zagovornika potrdilo Višje sodišče v Kopru s sodbo Kp 70/92 z dne 25.3.1992. 7. Po podatkih kazenskega spisa je Prizivno sodišče v Trstu s sodbo APP 497/04 z dne 17.2.2005 obsojenca oprostilo storitve kaznivega dejanja po 110. členu in 453. členu Italijanskega kazenskega zakonika. Potem, ko je zagovornik vložil zoper pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo Temeljno sodišče v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici, zahtevo za obnovo, jo je senat tega sodišča po določbi prvega odstavka 413. člena ZKP zavrgel. Ocenil je, da za obnovo tega kazenskega postopka niso podane potrebne procesne predpostavke. Pri presoji obnovitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 410. člena ZKP je v ospredje postavil teritorialno načelo s poudarkom, da je po svoji moči primarno in da kazenski zakon velja za dejanja, izvršena v Republiki Sloveniji tudi v primerih, ko je bil storilec za to dejanje že sojen v tujini. Primarnost tega načela po stališču prvostopenjskega sodišča izključuje prepoved ponovnega sojenja o isti zadevi (pravilo ne bis in idem). Določbe o prepovedi ponovnega sojenja prepovedujejo, da bi pravosodni organi iste države ponovno preganjali in sodili osebi za kaznivo dejanje, o katerem so že odločali. Senat sodišča prve stopnje je prav tako ugotovil, da ne obstaja obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP ter odločitev, ki jo sicer vložnik zahteve ne napada, tudi utemeljil. 8. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je smisel obnovitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 410. člena ZKP odprava načela prepovedi sojenja o isti stvari in da je mogoče to kršitev v postopku obnove odpraviti le tedaj, če je bila storjena v kazenskem postopku, ki je bil končan s pravnomočno sodbo, ki jo je izdalo pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. V takem primeru je možna obnova postopka glede poznejše pravnomočne sodbe, s katero je bila kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, kot tudi glede sodbe, ki je postala prva pravnomočna. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da v kazenskem postopku, ki je bil končan s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enoti v Novi Gorici, ni bila kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, temveč je to prepoved kršilo z izrečeno sodbo Prizivno sodišče v Trstu. Obrazložilo je tudi, da sicer sodišče ne sme iste osebe za isto dejanje kaznovati dvakrat oziroma znova meritorno odločiti o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba, vendar le, če je bila ta prepoved kršena s pravnomočno sodno odločbo sodišča v Republiki Sloveniji. Slednje pomeni, da je bila storjena kršitev Kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in je zaradi tega zakonski razlog za obnovo takega kazenskega postopka.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti s sklicevanjem na mednarodne pravne akte daje razlago prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ki ji načeloma ni mogoče nasprotovati. Z vidika ustavne in zakonske ureditve (31. člen Ustave RS in 3. točka 372. člena ZKP) gre pri navedeni prepovedi predvsem za procesnopravno oviro za izvajanje sodne oblasti v državi v tem pomenu, da se sme pred sodišči domače države isti osebi soditi in jo kaznovati zaradi istega kaznivega dejanja samo enkrat. V primeru, ko je bil storilec že obsojen ali kaznovan zaradi istega kaznivega dejanja pred tujim sodiščem, domače sodišče zavezuje tako Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Ur. l. RS, MP, št. 12/2000) in Evropska konvencija o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb (Ur. l. RS, MP, št. 11/2000), ki med ostalim prepovedujeta pregon in obsodbo za isto dejanje, za katero je storilec že bil obsojen ali oproščen obtožbe.

10. Po drugi strani je v zvezi z odločanjem o zahtevi za obnovo kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 410. člena ZKP v tej zadevi treba upoštevati specifičnost nastalega položaja, iz katerega je dejansko izhajalo tudi sodišče pri odločitvi, s katero je zavrglo zahtevo za obnovo. Predvsem ni mogoče mimo dejstva, da je domače sodišče prvo izreklo pravnomočno (obsodilno) sodbo in da takrat obsojencu sodišče v Republiki Italiji še ni sodilo. Slovensko sodišče v tej situaciji ni moglo upoštevati in tudi ne kršiti prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Kot sledi iz oprostilne sodbe, izrečene šele 17.2.2005, je bilo Prizivno sodišče v Trstu seznanjeno s pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo slovensko sodišče v Novi Gorici, saj je v določenem obsegu celo uporabilo listinske dokaze s sojenja pred tem sodiščem in bi moralo upoštevati prepoved sojenja o isti stvari, razen če je presodilo, da ne gre za isto dejanje.

11. Glede na že navedene razloge ni nobenega dvoma, da je sicer domače sodišče dolžno upoštevati sodbo tujega sodišča, s katero je določena oseba bila obsojena ali oproščena obtožbe za isto kaznivo dejanje, če je zanjo vedelo. Vendar je v obnovitvenem postopku, ki je sprožen potem, ko sta obe sodbi že pravnomočno izrečeni, situacija drugačna. Namen določbe 4. točke prvega odstavka 410. člena ZKP ni v tem, da se ugotovi, katera od obeh sodb ostane v veljavi, temveč sodišče z razveljavitvijo poseže v obe sodbi in nato odvisno od ugotovljenih dejstev odloči o zadevi. Slednje ne pomeni, da mora sodišče razveljaviti le z zahtevo za obnovo izpodbijano obsodilno sodbo, če obstajata hkrati oprostilna in obsodilna sodba. V primeru, ko obe sodbi izreče slovensko sodišče, dovolitev obnove iz navedenega obnovitvenega razloga ni problematična. Tega ni mogoče storiti v položaju, kakršen je nastal v tej zadevi, saj domače sodišče pri ponovnem odločanju o zadevi ne more poseči v pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo tuje sodišče. Zato pride v poštev le obnova iz drugih obnovitvenih razlogov, zlasti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Zahteva za obnovo je bila vložena tudi iz tega razloga, vendar je sodišče utemeljeno presodilo, da uveljavljani razlog ni podan ter takšno odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega L.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev je po določbi 98.a člena ZKP obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.