18. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper pozive za prestajanje nadomestne kazni zapora Sodnika za prekrške Lenart št. IK-36/01, št. IK- 38/01 in št. IK-39/01 z dne 15. 5. 2001 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pozive Sodnika za prekrške Lenart za prestajanje nadomestne kazni zapora. Z odločbami sodnika za prekrške je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrškov, izrečene pa so mu bile denarne kazni. Te so bile zaradi neplačila z odločbami spremenjene v kazen zapora.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da sta mu bili s pozivi za prestajanje nadomestne kazni zapora kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Navedbe pritožnika v ustavni pritožbi se nanašajo na zastaranje izvršitve sankcije za prekrške. Pritožnik meni, da gre za posebej utemeljen primer, zato predlaga, naj Ustavno sodišče o ustavni pritožbi odloči na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), torej po izteku 60 dnevnega roka, predpisanega za njeno vložitev.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spise Sodnika za prekrške Lenart št. P- 1923/98, št. P-1793/99, št. P-1830/99, št. IK- 36/01, št. IK-38/01 in št. IK-39/01.

4.Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča. V posebno utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče odloča tudi o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku tega roka (tretji odstavek 52. člena ZUstS).

5.Pogoj za obravnavanje ustavne pritožbe po izteku roka za njeno vložitev je podan, če je že iz ustavne pritožbe mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom tako očitno hudo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, da te kršitve opravičujejo posebno utemeljen primer. Razlogi, ki jih je navedel pritožnik, kot izhaja iz obrazložitve v naslednjih točkah, ne utemeljujejo izjemnega obravnavanja ustavne pritožbe po izteku roka.

6.Po določbi prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - v nadaljevanju ZP) se izrečena sankcija za prekršek ne sme več izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna (relativni zastaralni rok). Po določbi tretjega odstavka tega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova, vendar pa se sankcija v nobenem primeru ne sme začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna (absolutni zastaralni rok).

7.V postopku je bilo ugotovljeno, da je odločba o prekršku št. P-1923/98 postala pravnomočna dne 18. 8. 1999, odločba o prekršku št. P-1793/99 dne 23. 3. 2000 in odločba o prekršku št. P-1830/99 dne 18. 4. 2000. Kot izhaja iz vpogledanih spisov zadnje dejanje organa, usmerjeno v izvršitve sankcije, ni bilo izdaja odločbe.

Temu dejanju je namreč sledilo še dejanje organa, pristojnega za postopek, ki je vodilo k izvršitvi sankcije. Dne 30. 1. 2001 so bile pritožniku v vseh treh postopkih vročene odločbe o spremembi denarne kazni v zapor, ki so prav tako pretrgale tek relativnega zastaralnega roka. V postopku pod št. P-1923/98 pa je bil dne 26. 7. 2000 na Davčno upravo Republike Slovenije, Davčni urad Maribor, Izpostava Lenart v Slovenskih Goricah, podan predlog za prisilno izterjavo. Dne 26. 7. 2000 oziroma dne 30. 1. 2001 je torej enoletni zastaralni rok začel teči znova. Ob prejemu poziva za prestajanje nadomestne kazni zapora dne 23. 5. 2001 relativno zastaranje izvršitve sankcije še ni nastopilo, prav tako pa je očitno, da od pravnomočnosti posameznih odločb o prekršku tudi ni potekel dvoletni (absolutni) zastaralni rok. Glede na navedeno očitno ne gre za zatrjevane kršitve 14. in 22. člena Ustave.

8.Ker niso podani pogoji za obravnavanje ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Glede na to, da je bila ustavna pritožba zavržena iz razloga nepravočasnosti, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo, ali je ustavna pritožba neposredno zoper pozive za prestajanje kazni sploh dopustna.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer