Jedro

Delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka ni upravičen do odpravnine po 36.f členu ZDR kot trajno presežni delavec. Odpravnina po 36.f členu ZDR pripada le delavcem, ki jim delovno razmerje preneha kot trajno presežnim delavcem - to je na podlagi 12. točke 1. odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka smiselno zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi morala od svoje bivše delovne organizacije, v kateri je delala 17 let 8 mesecev in 15 dni, prejeti odpravnino po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih. Navaja, da ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečajnega postopka in, da podjetje, v katerem je delala, zanjo ni zaprosilo za delovno dovoljenje, zato je avtomatsko postala tehnološki višek. Meni, da je odpuščanje in neizplačilo odpravnine posledica odnosov med državama Hrvaško in Slovenijo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo kot trajno presežni delavki, niti ne iz razloga, ker zanjo ni bilo zaprošeno delovno dovoljenje po Zakonu o zaposlovanju tujcev, ki je začel veljati šele leta 1992, temveč zaradi stečajnega postopka nad pravnim prednikom tožene stranke dne 1.4.1991. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ter pravilne uporabe materialnega prava, skladno z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo ter, da pritožbene navedbe ne morejo vplivati na sprejem drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tožnici je delovno razmerje pri pravnem predniku tožene stranke prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka nad XY dne 1.4.1991 na podlagi zakona in sicer, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ št. 84/89), ki je določal, da z dnem začetka stečajnega postopka preneha delovno razmerje dolžnikovih delavcev.

Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica postala trajno presežna delavka in je zato upravičena do odpravnine po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91). Odpravnina po navedenem členu pripada le delavcem, katerim je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnim delavcem. Tožnica pa ni bila nikoli uvrščena med trajno presežne delavce in ji tudi delovno razmerje ni prenehalo na podlagi 12. točke 1. odstavka 100. člena ZDR in zato tudi ni upravičena do zahtevane odpravnine. Izplačilo odpravnine po 36.f členu je namreč vezano izkjučno na način prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, tožnici pa je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka in je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je neizplačilo odpravnine oz.

zavrnitev zahtevka tožnice posledica odnosov med R Slovenijo in R Hrvaško. Kot je bilo že navedeno, je izplačilo odpravnine po 36.f členu ZDR vezano na način prenehanja delovnega razmerja in ne na državljanstvo delavcev.

Ker je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.