Jedro

Telesne bolečine - en teden stalne hude, blažje stalne 6 tednov, še vedno ob skrajnih gibih, kar oškodovanca ponoči zbuja; nevšečnosti pr zdravljenju: 9 dni nosil oprt, 24-krat fizioterapija, 5-krat rentgeniziran, pregledi, sredstva proti bolečinam - 1.000.000,00 SIT. Strah - primaren ob padcu, sekundaren za izid zdravljenja glede na to, da gre za starejšega človeka in poškodbo pomembnega dela telesa - 100.000,00 SIT. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - omejena gibljivost ramenskega sklepa, stanje se bo slabšalo, upokojen vrtnar, ne more več obrezovati drevja, težko vozi avto - 1.500.000,00 SIT. Skupaj - 2.600.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 2.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1999. Znesek predstavlja odškodnino za negmotno škodo, in sicer 1.000.000,00 SIT za telesne bolečine, 100.000,00 SIT za strah in 1.500.000,00 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Višji tožbeni zahtevek glede odškodnine in plačila zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe do izdaje sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo in toženi stranki še naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 249.582,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti takšni sodbi se je v njenem zavrnilnem delu glede 800.000,00 SI odškodnine pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje tožbenemu zahtevku ugodi še glede preostalega zneska odškodnine. Navaja, da je sodišče prve stopnje podcenilo njegovo škodo zaradi strahu in telesnih bolečin, pri čemer se sklicuje na mnjenje izvedenca. Tožnik je utrpel izjemno hude poškodbe leve rame, dolgo je nosil oprt, bolečine so bile trajne in visoke intenzitete, motile so ga tudi pri spanju. Opravljati je moral mučne fizioterapevtske vaje. Še danes z roko ne more narediti ničesar Bolečine še vedno trajajo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo pravično odškodnino. Na podlagi določbe 2. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pravična odškodnina je pravni standard, katerega vsebino določi sodišče v vsakem primeru posebej, upoštevaje, da je treba v bistvenem si podobne primere obravnavati enako in v bistvenem si različne primere drugače. To seveda ne pomeni, da je ustaljena sodna praksa obvezen pravni vir, a ko gre za škodo, ki v denarju ni ocenljiva, in odškodnina ni le njen zrcalni odsev, mora biti odločilen kriterij za njeno odmero prav primerljivost z drugimi primeri prizadetosti iste pravno varovane dobrine, kakor tudi s primeri prizadetosti drugih dobrin. Individualizirana odškodnina naj praviloma ostane v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode (primerjalna pravičnost), hkrati pa naj zadosti posebnim okoliščinam primera in prizadetosti konkretnega oškodovanca (satisfakcija). Glede na to sodišče druge stopnje sodi, da tožnik ni upravičen še do višjega zneska odškodnine za telesne bolečine in strah, kot mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje, ki je sicer v celoti sledilo izvedenskemu mnenju in tožnikovi izpovedi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trajnost in intenziteto bolečin zaradi udarnine leve rame in rupture rotatorne leve manšete, prav tako pa tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so del pravnega standarda telesnih bolečin. Primerno je upoštevalo, da se je tožnik prestrašil ob samem padcu, nato pa ga je glede na njegovo starost in pomen poškodovanega telesnega dela skrbelo tudi za izid zdravljenja. Poudariti pa je, da ni šlo za strah za posebno težko invalidnost, kaj šele za strah za življenje, kar bi edino opravičevalo višjo odškodnino. Tudi telesne bolečine niso več trajne, temveč so vezane na premikanje roke, njeno omejeno funkcionalnost pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št.55/92 - 19/94.