Jedro

Kršitev načela materialnega procesnega vodstva po 285 členu ZPP pomeni bistveno kršitev določb postopka po 1. točki 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke št. 02-182-80/99-th z dne 14.3.2000 in sklep tožene stranke št. 02-182-80/99-I-do z dne 19.4.2000. Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in jo razporediti na delovno mesto, na katerem je bila razporejena pred prenehanjem delovnega razmerja in ji izplačati vso zapadlo in neizplačano plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 4.5.2000 dalje do vrnitve na delo in sicer v znesku, katerega bi tožeča stranka prejela, v kolikor do spornega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo in regres, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače in regresa v plačilo pa do dneva plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 65.760,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je v celoti nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar smiselno tudi samo priznava, saj ni odločalo o očitno ključnem vprašanju, kakšna naj bi bila vsebina tožnikove pisne izjave z dne 29.10.1999, ki ga v sodni spis ni predložila nobena od pravdnih strank. Dejstvo je, da sta si pravdni stranki soglasni, da je tožnik dne 29.10.1999 tožencu posredoval pisno izjavo, da želi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha, pravdni stranki pa se razhajata v interpretaciji oziroma pravnih posledicah te izjave. Pritožba opozarja, da je nerazumljivo, da sodišče prve stopnje od pravdnih stranki ni zahtevalo predložitev listine, za katero meni, da je bila ključnega pomena za odločitev v konkretni zadevi, opozarja pa tudi na nelogičnost, da v kolikor je tožnik v pošiljanju pisne izjave imel v mislih predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, tudi preklica z dne 29.11.1999, ki ga je ravnotako vložil tožnik sploh ne bi bil potreben. Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pozvati tožečo stranko na predložitev te listine, saj je tožeča stranka tista, ki je vložila tožbo in je tožeča stranka tudi tista, ki je trdila, da se mora izjava tolmačiti kot predlog za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ki je torej v nasprotju z izpodbijanima odločbama. Prav tako je sodišče povsem napačno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič T. H. in S. V., ki bi lahko listino predložila, pa tudi izpričala njeno vsebino ter vsebino posameznih razgovorov s tožnikom v zvezi z njegovo odpovedjo delovnega razmerja. Tožena stranka je navedeni priči predlagala prav iz razloga, da bi se ugotovila vsebina sicer nesporno vložene pisne izjave z dne 29.10.1999. Pritožba tudi izpodbija odločitev v delu izreka, ki nalaga toženi stranki izplačilo plače od 4.5.2000 dalje do vrnitve na delo. Tožnik je bil namreč, kot to izhaja iz že predložene dokumentacije, v daljšem obdobju pred prenehanjem delovnega razmerja skoraj v celoti odsoten z dela zaradi bolezni. Tožena stranka utemeljeno sklepa, da se mu zdravstveno stanje s 4.5.2000 ni v celoti zboljšalo, zato bi delavcu za to obdobje eventualno lahko pripadalo le nadomestilo osebnega dohodka v breme zdravstvenega zavarovanja, ne pa plača v breme tožene stranke. Pred vrnitvijo na delo pa je seveda potrebno ugotoviti, ali je tožnik za delo sploh zdravstveno sposoben. Prvostopenjsko sodišče glede slednje navedenega tudi ni popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne, tožniku pa povrne stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi navaja, da je prvostopno sodišče tekom dolgotrajnega sodnega postopka, po opravljenih številnih obravnavah, izvedlo vse potrebne dokaze, pri čemer je popolno ugotovilo dejansko stanje ter materialno resnico in v posledici tega objektivno odločilo ter izdalo povsem utemeljeno sodbo. Ravno zaradi zgoraj navedenega, pa tudi iz razloga, ker je prvostopno sodišče že pred časom opravilo prvi narok za glavno obravnavo, so zavržne in v celoti nesprejemljive listine, katere tožena stranka prilaga pritožbi in na katere se le-ta v pritožbi tudi sklicuje. K pritožbi priložene listine so brez dvoma v celoti neupoštevne. Prvostopno sodišče je ravnalo povsem pravilno, ko ni sledilo pavšalnim navedbam tožene stranke, katere so bile brez podlage in očitno prilagojene zgolj subjektivnim interesom tožene stranke za potrebe pravde. K objektivno sprejemljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje je tožeča stranka primorana dodati, da je potrebno vsak primer obravnavati posebej in kot specifičnega. Zato je tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na neke odločbe o drugih vsebinskih zadevah za predmetno zadevo povsem irelevantno, pa tudi sicer to nikakor ne pomeni, da gre za neko na splošno sprejeto sodno prakso. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, po uradni dolžnosti pa glede bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, storilo bistveno kršitev določb postopka, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se načeloma strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je delodajalec oziroma v konkretnem primeru tožena stranka dolžna v individualnem delovnem sporu dokazati, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in po njenih dokazih nasprotne stranke (286. člen ZPP). Nesporno je, da nobena izmed pravdnih strank ni predložila sporne izjave z dne 29.10.1999. Vendar pa mora v skladu z določbo 265. člena ZPP (načelo materialnega procesnega vodstva) predsednik senata na primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. V obravnavanem sporu je bila sporna vsebina izjave z dne 29.10.1999, ki je nobena izmed pravdnih strank ni predložila. Ker je sporna izjava bistvena za odločitev v tem sporu, bi morala predsednica senata pozvati stranke, da sporno listino predložijo. Kot pravilno navaja tožena straka v pritožbi, bi glede vsebine listine moralo zaslišati tudi predlagane priče, v kolikor bi se izpostavilo vprašanje vsebine sporne listine. Ker torej sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z 285. členom ZPP, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, saj je dejstvo, da ni poskrbelo da se dopolnijo nepopolne navedbe strank in da se ponudijo in dopolnijo dokazila, vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, ter v skladu z določbo 354. in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na določbi 165. člena ZPP.