Jedro

Dejstvo je, da sta bili tožniku podarjeni obravnavani parceli kot kmetijsko zemljišče. To za stranki, glede na njune navedbe, niti ni bilo sporno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo vrednost zemljišča, kot je navedlo, po stanju ob daritvi, ki jo je izvedenec izračunal za navedeno zemljišče kot kmetijsko zemljišče. Da je podarjeno kmetijsko zemljišče postalo stavbno zemljišče je namreč posledica gradnje hiše na njem, ta pa je posledica vlaganj obeh pravdnih strank. To dejstvo torej ne more iti le v korist tožnika, ki je v skupno premoženje vložil kmetijsko zemljišče. Upoštevaje dejstvo, da je odpadla pravna podlaga darilne pogodbe z dne 28.2.1979 (razveza zakonske zveze), je tožnik upravičen do večjega deleža na skupnem premoženju, na račun posebnega premoženja, ki ga je vložil v skupno premoženje. Vrnitve darila tožnik namreč ne more zahtevati v naravi (saj je podarjeno zemljišče spremenjeno, na njem stoji skupna hiša), lahko pa kot darovalec, v okviru postavljenega zahtevka zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR), vrednost zemljišča uveljavlja kot svoj vložek oz. zahteva vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja k ustvarjenem skupnem premoženju in s tem višji delež na skupnem premoženju, kar je v obravnavani zadevi tudi storil.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: – ugotovilo, da na skupnem premoženju, nepremičninah - parcelah št. 2 in 3, obe k.o. V., znaša solastninski delež tožnika 51/100, solastninski delež toženke pa 49/100 (I. točka izreka); – višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka); – o stroških postopka pa je odločilo, da jih je tožnik dolžan povrniti toženki (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tako tožnik kot toženka.

3. Tožnik navedeno sodbo izpodbija v odločitvi sprejeti v II. in III. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da sodišče o zahtevku tožnika za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listne sploh ni odločilo. Sodišče je tudi navedlo, da je svojo odločitev v zvezi z denarnimi prispevki zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja že utemeljevalo v predhodni sodbi, da pa tožnik ni uspel dokazati, da je od svojih sorodnikov prejel finančna sredstva za gradnjo hiše. Ne obrazloži pa sodišče, zakaj ni zaslišalo priče M.P.. V zvezi z ugotovitvijo, da so sorodniki toženke pomagali pri gradnji hiše tako denarno kot nedenarno, pa pojasnjuje, da sorodniki toženke niso vložili zahtevka na povračilo morebitnih stroškov ali drugih zahtevkov, ta darila pa so bila sicer dana obema pravdnima strankama. Vsekakor pa sodišče zaradi tega samo ne more zmanjševati tožnikovega zahtevka na račun sorodnikov toženke. Tožnik je tudi pojasnil, da njegov delež na skupnem premoženju predstavlja večji delež iz razloga, ker je vanj vložil svoje posebno premoženje, in sicer prej enotno parcelo št. 1 k.o. V.1. Izvedenec je izračunal, da je razmerje vrednosti zemljišča proti celotni vrednosti nepremičnin, po stanju razpada zakonske zveze na dan 15.9.2012, 17,95 %. Sodišče pa je mimo izvedenskega mnenje uporabilo svoje zaključevanje in ocenilo, da vrednost nepremičnine, ki je posebno premoženje tožnika, v primerjavi s celotno nepremičnino predstavlja 1 %. Tako zaključevanje pa ni pravilno in zakonito. Ne more biti dvoma, da je prej enotna parcela št. 1 bila podarjena le njemu (tako stališče je zavzelo že pritožbeno sodišče v odločbi Cp 397/2013) in da je to njegovo posebno premoženja, da je zaradi razveze odpadel namen darilne pogodbe iz leta 1979, s katero je tožnik toženki podaril polovico parcele. Zakaj sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja, iz katerega jasno izhaja, da razmerje vrednosti zemljišča proti celotni vrednosti nepremičnine znaša 17,05 %, pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče bi moralo na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, da so bili dohodki tožnika višji od dohodkov toženke, da sta si stranki med seboj delili domače delo in da je tožnik v skupno premoženje vložil svoje posebno premoženje. Sodišče je pri gradnji hiše upoštevalo le pomoč sorodnikov toženke, četudi samo pojasni, da toženka tega niti ni izkazala, ne pa tudi pomoči njegovih sorodnikov, tete M., česar toženka niti ni prerekala. S tem, ko sodišče svoje odločitve glede zavrnitve dokaza in glede neupoštevanja izvedenskega mnenja ni obrazložilo, je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka ter kršena pravica iz 22. člena Ustave RS.

4. Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka podane pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Toženka izpodbija navedeno sodbo v odločitvi sprejeti v I. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, vključno stroškov pritožbenega postopka. Poudarja, da je toženka obstoj tožnikovega posebnega premoženja v odgovoru na tožbo prerekala. Starša tožnika sta tožniku podarila parcelo 1, v naravi njivo, vendar z namenom, da bosta pravdni stranki tam pričeli graditi hišo. Daritev je bila namenska. Toženkini sorodniki pa so prispevali denar, kar tožnik ne zanika, ampak celo priznava v nedoločenem in "omejenem obsegu". Sodišče glede denarnih sredstev, ki so jih dali njeni sorodniki, in ki izhajajo iz v spis predloženih lastnoročnih zapiskov, zaključuje, da jih toženka ni uspela natančno dokazati, ker je problem v vhodnih podatkih. Ta okoliščina ne bi smela biti težava, ker se v spisu nahajajo podatki o dohodkih toženke iz konkretnih obdobji, v katerih so bili zneski dani in bi jih sodišče lahko primerjalo. Sicer pa je bistvo toženkinih navedb, da je vseskozi trdila, da je pri daritvi zemljišča in denarja šlo za prispevek staršev mladima zakoncema in nikdar ni priznala, da je šlo za posebno premoženje tožnika. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Potrebno je oceniti in presoditi celoten splet in potek dogajanja, vse okoliščine in jih razumeti v kontekstu časa in odnosov med strankama, ko še niso bile sprte. Pomoč oz. darilo sorodnikov se načeloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Tožnik ni dokazala nasprotnega. V kolikor pa bi sodišče štelo, da so toženkine trditve glede tega nejasne, bi moralo postopati v skladu z določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). To toženka navaja, ker ji je instančno sodišče (ob prvi razveljavitvi sodbe) očitalo, da naj ne bi prerekala, da naj bi bila parcela 1 posebno premoženje tožnika, kar je povsem zgrešeno. Glede pogodbe z dne 28.2.1979 je toženka vseskozi trdila, da ni šlo za daritev, pač pa za priznanje deleža zakoncu, ker je bila hiša na dan sklenitve pogodbe že zgrajena. Zakonca sta uredila svoja premoženjsko pravna razmerja. Toženka nadalje opozarja, da je že pravnomočno odločeno, da parcela 3 (vrt) ne predstavlja posebno premoženje tožnika, saj je bil zahtevek, s katerim je tožnik to vtoževal, zavrnjen (P 114/2008, priloga B20 v zvezi z B21). V isti pravdi tožnik ni zahteval, da bi se ugotovilo, da predstavlja stavbišče na parceli št. 2 njegovo posebno premoženje (torej ni zanikal, da je zemljišče, na katerem hiša stoji, in hiša skupno premoženje), ni uspel niti z zahtevkom, da se darilna pogodba razveljavi oz. izreče za nično. Sodišče je na pravnomočno sodbo vezano. Zakaj bi torej parcela št. 3 (in posledično tudi 2) še predstavljala posebno premoženje tožnika, če je o tem že pravnomočno odločeno. Sodišče o tem vprašanju ne sme odločiti drugače. Sodišče je v dokazne namene vpogledalo v sodbo P 114/2008, se pa ni do nje opredelilo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožnika

7. Pri preizkusu pritožbenih trditev je pritožbeno sodišče najprej zavrnilo tiste, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj so vsebinsko prazne, razen očitkov, na katere bo odgovorjeno v nadaljevanju te obrazložitve, in že zato neutemeljene. Uradni preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pa kakšnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal - izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa. Sodišče prve stopnje v zvezi z denarnimi prispevki pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja namreč podalo obsežne razloge (10.-12. točka obrazložitve) in drugačne pritožbene navedbe ne držijo.

8. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku tožnika za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj ga je zavrnilo (II. točka izreka), in sicer iz razlogov, ker ni potreben (6. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je navedeni del tožbenega zahtevka pravilno zavrnilo, saj gre za ugotovitveno sodbo, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal v zemljiško knjigo in zato aktivna vloga toženke (izstavitev listine) ni potrebna.

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval, kolikšna naj bi bila višina sredstev, ki naj bi jih prejemal od svojih sorodnikov (predvsem očeta in tete M.), katere tožnik ne prereka, predstavlja ustrezno obrazložitev, zakaj prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo s strani tožnika predlagane priče M.P. (mame tožnika). Zato ne drži pritožbena trditev, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka in kršena pravica iz 22. in 25. člena Ustave RS. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik z izpovedbo predlagane priče ne bi mogel nadomestiti svoje pomanjkljive trditvene podlage, saj so podlaga odločitve sodišča le navedbe strank, izpovedba priče pa je samo dokazno sredstvo, s katerim stranka potrjuje svojo trditev. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z neizvedbo zaslišanja priče M.P. brezpredmetne. Pritožbene navedbe, da sorodniki toženke niso postavili nobenega zahtevka za povračilo morebitnih stroškov pa so za odločitev v tej zadevi nerelevantne, saj gre za darilo toženki torej za njeno posebno premoženje.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo izvedensko mnenje. Res je izvedenec, kot navaja pritožba, ugotovil, da vrednost zemljišča obravnavanih parcel predstavlja 17,95 % napram celotni vrednosti obravnavanih nepremičnin. Vendar je pri tem upošteval vrednost zemljišča kot stavbnih parcel. Dejstvo pa je, da sta bili tožniku podarjeni obravnavani parceli oz. prej enotna parcela 1 kot kmetijsko zemljišče. To za stranki, glede na njune navedbe, niti ni bilo sporno. Toženka je že v odgovoru na tožbo namreč navajala, da je bila podarjena njiva v naklonu, po planski ureditvi v času daritve kmetijsko zemljišče (tretji odstavek 3. točke odgovora), česar tožnik ni prerekal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo vrednost zemljišča, kot je navedlo, po stanju ob daritvi, ki jo je izvedenec izračunal za navedeno zemljišče kot kmetijsko zemljišče, to pa predstavlja vrednost 4.065,38 EUR. Da je podarjeno kmetijsko zemljišče postalo stavbno zemljišče je namreč posledica gradnje hiše na njem, ta pa je posledica vlaganj obeh pravdnih strank. To dejstvo torej ne more iti le v korist tožnika, ki je v skupno premoženje vložil kmetijsko zemljišče. 11. Pritožba s svojimi trditvami ne uspe omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je bil prispevek obeh pravdnih strank pri gradnji hiše enak (saj tožnik ni uspel dokazati, da je bil njegov prispevek v skupno premoženje večji na račun višjih dohodkov in vlaganj denarnih sredstev, ki naj bi jih prejel od svojih sorodnikov). Pri tem je poudariti, da je sodišče prve stopnje o denarnem prispevku toženkinih sorodnikov (očeta in strica B.) k gradnji hiše ugotovilo ne le na podlagi listin, ampak tudi prič (N.M. in N. in T.P.).

12. Upoštevaje, da je tožnik k nastanku skupnega premoženja prispeval (kmetijsko) zemljišče, v samo gradnjo hiše in spremembo namembnosti zemljišča, na kateri se je hiša gradila, pa sta prispevala obe pravdni stranki enako, je izračun višine deležev, upoštevaje vrednost tožnikovega posebnega premoženja v višini 4.085,38 EUR pravilen, sicer pa ga tožnik niti konkretizirano ne prereka. Upoštevaje ugotovitve v točki 10 te obrazložitve pa tudi ne drži pritožbena trditev, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja in da svoje odločitve ni obrazložilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka ter kršena pravica iz 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišče je svoje razloge, ob upoštevanju celotnega izvedenskega mnenja, podalo v 17. točki obrazložitve.

V zvezi s pritožbo toženke

13. Trditve pritožbe, da je toženka že v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je šlo pri pomoči staršev in sorodnikov obeh pravdnih strank za pomoč mladima zakoncema (zemljišče za gradnjo hiše s strani družine tožnika, denar za graditev hiše s strani družine toženke), ne držijo. Toženka je v postopku na prvi stopnji navajala, da sta tožnikova starša sinu podarila parcelo št. 1 (torej tožniku in ne mladima zakoncema), njen oče pa je pokojnemu tastu dejal, da če je on prispeval zemljo, bo on hčerki finančno pomagal (torej toženki in ne obema zakoncema); oba (oče in stric B.) pa sta ji kupovala tudi material, posojala opremo in sredstva (torej toženki, ne obema zakoncema). Te trditve so bile jasne in niso terjale posega sodišča v smislu 286.a člena ZPP, kot želi sedaj prikazati pritožba. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila parcela 1 podarjena le tožniku, pravilen in drugačne pritožbene navedbe ne vzdržijo.

14. Upoštevaje dejstvo, da je sodišče ugotovilo, da sta prispevka pravdnih strank pri gradnji hiše enaka, je pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da izračun s strani njenih sorodnikov danih sredstev ne bi smel biti problem, brezpredmetno, sploh, ker toženka ne zatrjuje, da je njen delež na skupnem premoženju večji od ½.

15. Pritožba tudi ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da pri pogodbi z dne 28.2.1979, sklenjeni med tožnikom kot darovalcem in toženko kot obdarjenko (priloga A4), ni šlo za daritev, pač pa za priznanje deleža zakoncu. Glede na vsebino navedene pogodbe ne more biti dvoma, da je bil namen pravdnih strank s to pogodbo podariti oz. sprejeti podarjenega ½ zemljišča parcele št. 1 saj zanju ni bilo sporno, da sta na zemljišču te parcele skupaj zgradila stanovanjsko hišo. Da je bil namen te pogodbe daritev (le) ½ zemljišča parcele št. 1 pa potrjuje tudi dejstvo, da sta bila tožnik in toženka opozorjena v smislu določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), in sicer od 51. do vključno 62. člena in tudi 84. člena in sta izjavila, da darilna pogodba ustreza njuni volji. Ne drži niti pritožbena trditev, da gre v zvezi s parcelo št. 3 za že razsojeno stvar. S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 114/2008 16.4.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 683/2009 z dne 22.9.2009 je bil sicer res pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženke vtoževal, da je ta parcela njegovo posebno premoženje. Vendar bi šlo za že razsojeno stvar le, če bi bila trditvena podlaga v tej zadevi enaka trditveni podlagi v zadevi P 114/2008, kar pa ni. Poleg tega pa ne more biti dvoma, da tožniku na račun zemljišča, ki ga je vložil v skupno premoženje pripada višji delež, in sicer tak kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej 51 %.

16. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da je odpadla pravna podlaga darilne pogodbe z dne 28.2.1979 (razveza zakonske zveze), kot zatrjuje tožnik, je ta upravičen do večjega deleža na skupnem premoženju, na račun posebnega premoženja, ki ga je vložil v skupno premoženje. Vrnitve darila tožnik namreč ne more zahtevati v naravi (saj je podarjeno zemljišče spremenjeno, na njem stoji skupna hiša), lahko pa kot darovalec, v okviru postavljenega zahtevka zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR), vrednost zemljišča uveljavlja kot svoj vložek oz. zahteva vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja k ustvarjenem skupnem premoženju in s tem višji delež na skupnem premoženju2, kar je v obravnavani zadevi tudi storil. Sodišče prve stopnje je tako, upoštevaje vse navedeno, materialnopravno pravilno odločilo, ko je tožniku na račun njegovega posebnega premoženja priznalo višji delež na skupnem premoženju in sicer 1 %, kot je bilo že prej pojasnjeno.

17. Glede na navedeno je bilo treba neutemeljeni pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli, toženka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k rešitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (165. člen ZPP) 1 V nadaljevanju bodo nepremičnine označene le s parcelno številko, brez označbe katastrske občine, saj se obe obravnavni nepremičnini nahajata v k.o. V.. 2 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 15/1997 z dne 22.4.1998 in odločbe VSL: II Cp 2121/2011 z dne 16.11.201, 3237/2012 z dne 4.4.2012, 707/2000 z dne 15.6.2000