Jedro

Po utrjenem stališču v sodni praksi se z začasno odredbo uredi položaj v družini, kadar so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek postopka. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se spremenil obseg stikov med predlagateljem in hčerjo udeležencev, določen s sodno poravnavo z dne 3. 12. 2019. 2. Predlagatelj v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zmotna je ocena, da predlagateljeve trditve ne utemeljujejo hčerine ogroženosti. Izjava nasprotne udeleženke, da za deklico skrbi ona, predlagatelj pa ima le stike, narekuje takojšnjo sodno intervencijo, ker predstavlja kršitev ustavno zagotovljene pravice, ki izhaja iz starševstva. Predloga ni utemeljeval s trditvami o zmoti ob sklenitvi sodne poravnave. Neizvrševanje sodne poravnave in neustrezno "funkcioniranje" udeležencev v praksi narekuje novo sodno odločitev glede zaupanja in stikov. Deklica zavrača vrnitev k materi, mati pa ob tem ne kaže nobene empatije. Mati mu odvzema pravico do sodelovanja in soodločanja na vseh področjih, ki terjajo soglasno odločanje. Sodišče ni upoštevalo ustaljene sodne prakse in stališča ustavnega sodišča, da je treba v postopkih o zaupanju otroka postopati previdno in na način, da se z začasno dodelitvijo ne posega v možnost staršev, da bi bili pri končni odločitvi privilegirani, in da je zato primerneje, da sodišče z začasno odredbo pred izvedbo dokaznega postopka odloči o načinu izvajanja stikov. Ne drži, da se s stiki preprečuje le odtujitev. Obseg stikov in način njihovega izvajanja lahko vpliva na otrokovo dobrobit v času, ko je otrok na stikih s staršem. Ob predlaganem obsegu stikov bi lahko v večji meri vplival na dekličino življenje in zdravje. Ne bi prihajalo do neprestanih predaj med udeležencema in neugodnih situacij, ko deklica s krčevitim jokom kaže, da ne želi zaključka stika in si želi več časa preživeti s predlagateljem. Ker ima otrok pravico, da v prvi vrsti preživlja čas s staršema, bi morala nasprotna udeleženka najprej prositi za pomoč predlagatelja. Ker v sodni poravnavi ni bilo izrecno dogovorjeno, da bi predaja potekala v navzočnosti očeta nasprotne udeleženke, njegova navzočnost predstavlja kršitev sodne odločbe in onemogoča pristnost pri predajah. Ministrstvo je svetovalo, naj otroci še nekaj časa ostanejo doma, nasprotna udeleženka pa je kljub dogovoru za soglasno odločitev sama podpisala soglasje za vrnitev deklice v vrtec. Kontradiktorno je stališče, po katerem je enakovredna porazdelitev časa, ki ga preživi z vsakim od staršev, otroku v korist, hkrati pa je otroku v korist tudi drugačna porazdelitev časa, dogovorjena v sodni poravnavi. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo predlagatelja. Sklep je neobrazložen, ker niso navedeni razlogi, zaradi katerih sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o zavrnitvi začasne odredbe temelji na ugotovitvi, da dejstva, ki jih je zatrjeval predlagatelj, ne utemeljujejo sklepa o dekličini ogroženosti, ki bi narekovala takojšnjo začasno spremembo ureditve stikov, o katerih sta se starša dogovorila nekaj mesecev pred začetkom tega postopka. Ker torej morebitna dokazanost zatrjevanih dejstev ne bi privedla do drugačne odločitve, izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagatelja. Glede na to, da že iz ugotovitve o nesklepčnosti predloga izhaja zaključek o nepotrebnosti predlaganih dokazov, je neutemeljen tudi očitek o neobrazloženosti sklepa, ker razlog za zavrnitev dokaza z izvedencem ni izrecno naveden.

6. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni presoji glede dekličine ogroženosti. Po 161. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Po drugem odstavku 157. člena DZ je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo zaradi ravnanj staršev utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju. Po utrjenem stališču v sodni praksi se z začasno odredbo uredi položaj v družini, kadar so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek postopka. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj.1 Svojega očitka o neupoštevanju teh stališč pritožnik ni podprl z navedbo podatkov, ki bi omogočali primerjavo z obravnavano zadevo, iz njegovih navedb (da je pred izvedbo postopka primerno odločiti o načinu izvajanja stikov) pa izhaja, da se nanašajo na drugačno situacijo od obravnavane. V obravnavanem primeru so bili namreč stiki že urejeni s sodno odločbo, pritožnik pa se zavzema za spremembo te ureditve.

7. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu izčrpno opredelilo do prav vseh navedb, s katerimi je predlagatelj utemeljeval potrebo po drugačni ureditvi stikov med njim in hčerjo od te, o kateri sta se z dekličino materjo dogovorila v sodni poravnavi. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o njegovi pravilnosti. Očitek o kontradiktornosti posameznih stališč ni utemeljen. Jasno je povedano, da otrokova korist ni dosežena zgolj z enakovredno porazdelitvijo časa, ki ga otrok preživi z enim in drugim staršem, ampak lahko tudi na drug način. Sploh pa je nedvoumno podano edino odločilno stališče v tej zadevi, tj. da z dogovorom o obsegu stikov v sodni poravnavi, ki je – zgolj z manjšimi odstopanji in prilagoditvami – zaživela, dekličino zdravje in razvoj nista ogrožena. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da nesoglasja med staršema in njuni različni pogledi na posamezne odločitve v zvezi z otrokom ter zatrjevana odstopanja od dogovora, na katera opozarja pritožba, niso taka, da bi narekovala začasno drugačno ureditev stikov. Ne more biti dvoma niti o pravilnosti stališča, da je prehajanje otroka od enega k drugemu staršu in nazaj zaradi prenehanja njune življenjske skupnosti postalo neogibni sestavni del otrokovega življenja. Odgovornost vsakega od staršev je, da otroku pomaga premagati stiske, ki jih ob tem doživlja (in da ne prelaga nanj stisk, ki jih ob prenehanju življenjske skupnosti z nekdanjim partnerjem doživlja sam). Predlagateljevo prizadevanje, da bi bil v večji meri navzoč v dekličinem življenju, bo predmet presoje po kontradiktorno izvedenem dokaznem postopku, upoštevaje otrokovo potrebo po urejenem in stabilnem okolju, ki je v starosti hčere udeležencev še pomembnejša, pa ne predstavlja zadostnega razloga, da se uresniči že pred tem.

8. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podani po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče predlagateljevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

1 Tako odločbi US RS Up-232/99 in Up-410/01 ter sklepi VSL IV Cp 1106/2018, IV Cp 1740/2018 ter IV Cp 1760/2018 in številni drugi.