Jedro

Le v primeru, če sodba nima razlogov o odločilnih ali pravno relevantnih dejstvih, je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kolikor sodba nima razlogov o kontrolnih dejstvih, pa gre lahko le za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil M.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je sodišče na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. S sodbo Višjega sodišča v Celju je bila pritožba obsojenčevega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj ob ugoditi zahtevi ter ob upoštevanju določila člena 427. zakona izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče prve stopnje namreč ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je deloma verjelo oškodovanki, deloma, glede smeri s katere je dobila udarec, pa izvedencu medicinske stroke, saj je oškodovanka glede na zadobljene poškodbe, ki so bile v predelu desne spodnje čeljusti intenzivnejše, tako začutila. Glede na navedeno tudi argumenti sodišča niso v nasprotju s podatki spisa, prav tako pa tudi sodišču druge stopnje v zvezi s tem ni mogoče odrekati kritične presoje pritožbenih navedb in zbranih dokazov.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik v tem, da v obeh izpodbijanih odločbah manjka kritična presoja izpovedbe oškodovanke oziroma njene (ne)verodostojnosti, glede na njeno očitno netočno navajanje o mestu udarca. Oškodovanka je namreč ves čas zatrjevala, da jo je obsojenec udaril po desni strani njene čeljustnice, med tem ko izvedenec ugotavlja, da je bilo mesto udarca na levi strani. Izvedenskemu mnenju je sledilo tudi sodišče. 6. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena je podana tedaj, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

7. Predmet dokazovanja v kazenskem postopku so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na obtožbo in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Poleg odločilnih dejstev so lahko predmet dokazovanja tudi pomembna ali kontrolna dejstva, ki sicer niso zajeta v pojem dejanskega stanja, pripomorejo pa pri ugotavljanju slednjega. Razlike so v tem, da brez ugotavljanja odločilnih dejstev sploh ne bi bila mogoča odločitev v kazenskem postopku in so torej neposredna in nujna podlaga za odločitev. Nasprotno pa je možna odločitev brez pomembnih dejstev v primerih, ko so odločilna dejstva ugotovljena neposredno z dokazi, tako da pomoč kontrolnih dejstev ni potrebna. Odločilna dejstva ali pravno relevantna dejstva pa so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe oziroma tista, na katerih neposredno temelji uporaba zakona. Le v primeru, če sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kolikor pa sodba nima razlogov o kontrolnih dejstvih, pa gre lahko le za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V konkretni kazenski zadevi so odločilna dejstva (kar izhaja iz izreka sodbe), da je obsojenec med prepirom s pestjo udaril v obraz oškodovanko, da je v posledici tega utrpela lahko telesno poškodbo. Odločilno dejstvo, da jo je obsojenec udaril s pestjo v obraz, je sodišče presodilo predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanke, ta izpovedba pa je potrjena tudi z zdravniškim spričevalom. O pravno relevantnem dejstvu, da je obsojenec s pestjo udaril oškodovanko, je torej sodišče sklepalo na podlagi neposrednega dokaza – izpovedbe oškodovanke ter posrednega dokaza – izvedensko mnenje (slednji je kot edini možni način nastanka poškodbe navedel srednje močan top udarec s pestjo). Pravne zaključke o vrsti in teži poškodb pa je sodišče prav tako utemeljilo na izpovedbi oškodovanke in izvedenskem mnenju. Torej sodba v zvezi s tem razloge o odločilnih dejstvih ima in med njimi ni nikakršnega nasprotja. Ali je bil udarec prizadejan z leve ali z desne strani, pa ni pravno relevantno dejstvo, temveč gre k večjemu za kontrolno dejstvo, na podlagi katerega bi lahko sodišče sklepalo o verodostojnosti oškodovankine navedbe. Kot je bilo že pojasnjeno, neobrazložitev kontrolnih dejstev (ob jasni obrazložitvi odločilnih dejstev) ali nasprotje med kontrolnimi dejstvi ne more pomeniti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč bi, kolikor bi bili pomisleki v verodostojnost izpovedbe oškodovanke tehtni, lahko le razlog za izpodbijanje oziroma razlog za dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Takšen dvom, pa kot na to že utemeljeno opozarja vrhovna državna tožilka, ni podan, glede na težo poškodb, ki so bile mnogo izrazitejše na desni strani kot pa na levi, torej na strani, ki jo kot smer udarca ugotavlja sodišče (na podlagi izvedenskega mnenja), zaradi česar je tudi oškodovanka (zaradi intenzivnejših bolečin na tej strani) navedla, da ji je bil udarec prizadejan z desne strani.

8. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljena kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.