Jedro

Pojem družina je v 2. členu DZ preveč tog in neživljenjski. Gre za pojem, ki se ves čas spreminja, kot se spreminja družba. Tudi zakonodajalec je v nekaterih določbah DZ od definicije družine odstopil in uporabil širši, sociološki pojem družine. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožence obravnavalo kot družino v širšem smislu, in ne tako ozko kot ta pojem definira DZ. Prva toženka in tretji toženec sta oče in hči, drugi toženec pa je hčerin zunajzakonski partner. Tako med tretje toženčeve družinske člane nedvomno sodi prva toženka, prav tako pa tudi drugi toženec, kot njen zunajzakonski partner. Nadalje je prav tako neutemeljena pritožbena navedba, da na podlagi skope obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti razlogov sodbe, ki so sodišče vodile do zaključka, da tožene stranke tvorijo družino. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi jasno obrazložilo, zakaj toženci tvorijo družino. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev pravnega posla, sklenjenega med prvo toženo, drugo toženo in tretje toženo stranko, na podlagi katerega sta prvo in drugo tožena stranka pridobili oblast in uporabo stanovanja št. 4, ki se nahaja v stanovanjski stavbi, ID znak: stavba 0002, ki se nahaja na nepremičnini, ID znak: parcela 0001, na naslovu ... Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta prva in druga tožena stranka dolžni izprazniti in izročiti to stanovanje tožeči stranki. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh tožencem nerazdelno plačati njihove pravdne stroške v znesku 678,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka.

2.Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženim strankam naloži v plačilo stroške predmetnega postopka, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da so bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 319/2013, z dne 14.5.2019, na tretjega toženca prenesena vsa upravljavska upravičenja, kar pa ne drži. Takšen zaključek je zmoten, zlasti pa protispisen. Z navedenim sklepom je bilo odločeno zgolj o poslih rednega upravljanja. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V skladu z ustaljeno sodno prakso (II Cp 2527/2016) tisti, ki ima pravico redno upravljati z nepremičnino, nima upravičenja samostojno odločati o spremembi načina rabe le-te, saj je to vprašanje, ki presega redno upravljanje. Ko se je tretji toženec samovoljno odločil, da bodo v stanovanju št. 4 po novem bivale tudi tretje osebe (prvo toženka in drugi toženec), je grobo presegel svoja upravljavska upravičenja, ki so mu bila poverjena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 319/2013, z dne 14.5.2019. S svojim „dovoljenjem“ je tretji toženec samovoljno spremenil dotedanji način rabe nepremičnine. Do teh dejstev se sodišče v sodbi ne opredeli. Tretji toženec bi moral pridobiti soglasje tožnice. Tožnica se je tekom postopka na prvi stopnji vseskozi protivila temu, da naj bi bila prva toženka in drugi toženec zunajzakonska partnerja in zlasti tudi temu, da naj bi toženci tvorili družino. Sodišče je navkljub temu v 5. točki obrazložitve sodbe povsem protispisno zapisalo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je drugi toženec zunajzakonski partner prve toženke. V posledici tega ni odredilo njegovega dokazovanja, s čimer je kršilo določila 212. do 215. člena ZPP. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Na podlagi skope obrazložitve sodbe ni mogoče preizkusiti razlogov sodbe, ki so sodišče vodili do zaključka, da tožene stranke tvorijo družino. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Četudi pa bi bila prva toženka in drugi toženec zunajzakonska partnerja, to ne pomeni, da toženci tvorijo družino. Pojem družine je opredeljen v 2. členu Družinskega zakonika (DZ) v povezavi z določbo 5. člena DZ. Glede na to, da je prva toženka že polnoletna, njihove skupnosti ni mogoče šteti za družino v pravnem smislu. Sodišče v nasprotju z določili DZ tožence šteje za družino. Sodišče ne pojasni, na podlagi katerega materialnopravnega predpisa izpostavlja ta pojma – torej ožji in širši družinski član. Ker toženci niso družinski člani, takšen prenos upravičenj (dovoljenje tretjega toženca) ni bil mogoč. Tožnica je tekom postopka utemeljeno opozarjala na to, da je bila med toženci sklenjena (vsaj ustna) najemna pogodba. Sodišče temu ni pritrdilo, pri čemer je opozoriti, da je skrbna dokazna ocena glede teh dejstev umanjkala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožencem poklanja vero in ni pojasnilo, katere so tiste okoliščine, ki so sodišče vodile do zaključka, da so toženci izpovedovali resnicoljubno in jim gre posledično slediti. Tožnica je vseskozi poudarjala, da tretji toženec pred vselitvijo slednjih (pred novembrom 2019) ni prebival v zadevnem stanovanju in da tudi sedaj tam ne prebiva. Sodišče se do teh dejstev ni opredelilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je ravnalo napak tudi zato, ker je na podlagi dejstva, ki ni bilo pravilno ugotovljeno v postopku (obstoj zunajzakonske zveze), utemeljevalo tudi svoje nadaljnje zaključke, torej zaključke glede tega, da so toženci družinski člani, ki pa običajno med seboj ne sklepajo najemnih pogodb.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe, tožnica pa je nato podala še odgovor na odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča pravno relevantna dejstva:

- tožnica in tretje toženec sta bivša zakonca in v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika nepremičnine, ID znak: parcela 0001, vsak do ½,

- na nepremičnini, ID znak: parcela 0001, se med drugimi nahaja tudi stavba, ID znak 0002,

- prva toženka je hči tožnice in tretjega toženca, drugi toženec je zunajzakonski partner prve toženke,

- s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1722/2011, z dne 11. 12. 2018, je bilo ugotovljeno, da nepremičnina, ID znak: parcela 0001, predstavlja tožničino posebno premoženje do ½ in skupno premoženje tožnice in tretjega toženca do ½, pri čemer tožničin delež na tem skupnem premoženju znaša 40 %, delež tretjega toženca pa 60 %,

- nepremičnina, ID znak 0002, predstavlja večstanovanjsko stavbo, v kateri se nahajajo štiri stanovanja,

- tožnica in tretji toženec skupnega premoženja še nista razdelila,

- s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 319/2013, z dne 14. 5. 2019, ki je postal pravnomočen 11. 12. 2019, je bilo upravljanje s stanovanjem št. 4 v nepremičnini, ID znak stavba 0002, ki se nahaja na nepremičnini ID znak parcela 0001, prepuščeno izključno tretjemu tožencu, in

- prva toženka in drugi toženec prebivata v stanovanju št. 4 v stavbi, ID znak 0002.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 319/2013, z dne 14. 5. 2019, upravljanje s stanovanjem št. 4 v stavbi z ID znakom 0002, ki se nahaja na parceli z ID znakom: parcela 0001 (v nadaljevanju: stanovanje), zaupano tretjemu tožencu. Skladno s 112. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) je namreč sodišče v postopku za ureditev razmerij med solastniki odločilo o poslih v zvezi z rednim upravljanjem, ki so nujni za redno vzdrževanje stvari v solastnini oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pri odločanju upoštevalo, da so bila na tretjega toženca glede stanovanja prenesena upravljavska upravičenja, ki se nanašajo na posle rednega upravljanja. V točki 12 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi tega, da mu je bilo stanovanje zaupano v upravljanje, z njim upravlja in ga tudi uporablja. Zapis v 14. točki obrazložitve, kjer sodišče govori o prenosu „vseh“ upravičenj v zvezi z upravljanjem na tretjega toženca, je potrebno razumeti glede na predhodno obrazložitev sodišča, iz katere nedvomno izhaja, da gre za upravičenja v zvezi z rednim upravljanjem. Pritožba tako neutemeljeno očita sodišču, da je ta zaključek zmoten in protispisen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženci tvorijo družino in da sta prva toženka in drugi toženec zunajzakonska partnerja. Obstoja zunajzakonske skupnosti tožnica tekom postopka ni prerekala, zato je skladno z 214. členom ZPP sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno štelo za priznano. Na naroku dne 17.3.2022 je tožnica zgolj prerekala zaključek tožene stranke, da toženci tvorijo družino, nikoli v postopku na prvi stopnji pa ni prerekala samega obstoja zunajzakonske skupnosti med prvo in drugo toženo stranko, zato so njeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka v zvezi s tem neutemeljeni. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženci tvorijo družino. Pojem družina je v 2. členu Družinskega zakonika (DZ) preveč tog in neživljenjski. Gre za pojem, ki se ves čas spreminja, kot se spreminja družba. Tudi zakonodajalec je v nekaterih določbah DZ od definicije družine odstopil in uporabil širši, sociološki pojem družine. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožence obravnavalo kot družino v širšem smislu, in ne tako ozko kot ta pojem definira DZ. Prva toženka in tretji toženec sta oče in hči, drugi toženec pa je hčerin zunajzakonski partner. Tako med tretje toženčeve družinske člane nedvomno sodi prva toženka, prav tako pa tudi drugi toženec, kot njen zunajzakonski partner. Nadalje je prav tako neutemeljena pritožbena navedba, da na podlagi skope obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti razlogov sodbe, ki so sodišče vodile do zaključka, da tožene stranke tvorijo družino. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi jasno obrazložilo, zakaj toženci tvorijo družino. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožencev pravilno ugotovilo, da med toženci ni bila sklenjena nobena, niti ustna niti pisna, najemna pogodba, temveč prva toženka in drugi toženec stanovanje (so)uporabljata na podlagi dovoljenja tretjega toženca. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in v celoti skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zadostno obrazložilo, zakaj tožencem verjame. Nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je v točki 13 obrazložitve sodbe zapisalo, da družinski člani pri (so)uporabi določene nepremičnine med sabo običajno ne sklepajo najemnih pogodb. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tretji toženec stanovanje v določeni meri (so)uporablja, saj v njem hrani svoje stvari, zato so tožničine pritožbene navedbe, da tretji toženec, pred vselitvijo prve toženke in drugega toženca, v stanovanju ni bival in da tudi sedaj tam ne prebiva, neutemeljene. Ključno je, da tretji toženec to stanovanje uporablja. Tretji toženec s tem, ko je dovolil svojima družinskima članoma, da (so)uporabljata stanovanje, ni spremenil načina rabe. Stanovanje je bilo njemu zaupano v upravljanje, na podlagi dovoljenja za (so)uporabo stanovanja ne pridobiva nobenih koristi in s tem ne posega v interes tožnice, ki zaradi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 319/2013, z dne 14. 5. 2019, sama ne more uporabljati spornega stanovanja oziroma zahtevati izročitve stanovanja njej v posest. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tretji toženec v okviru svojih upravljavskih upravičenj (so)uporabo stanovanja lahko dovoli tudi prvi toženki in drugemu tožencu. Tožničino soglasje v tem primeru ni potrebno, saj po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne gre za posel izrednega upravljanja. Tako je neutemeljena trditev tožnice v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o tem, da je tretji toženec spremenil dotedanji način rabe stanovanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sklicevanje tožnice na odločbo II Cp 2527/2016 ni ustrezno, saj je višje sodišče tam obravnavalo primer oddaje nepremičnine v najem, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

9. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Toženci sami krijejo stroške odgovora na pritožbo, saj z njim niso bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 15/17 s spremembami.

(4) Tako dr. Barbara Novak v; Komentar družinskega zakonika, Uradni list, Ljubljana, 2019, str. 34.

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 2 Zakon o nepravdnem postopku (1986) - ZNP - člen 112 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.