Jedro

Sklenitev pogodbe o zaposlitvi ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo je predpisana v prvem odstavku 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 - ZPIZ). Dolžnostno ravnanje, predpisano z zakonom, pa nima elementov nedopustnosti oziroma protipravnosti, zato očitek šikanoznega ravnanja toženke ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 21.9.1995 in 16.10.1995, na podlagi katerih je bila S.Č. razporejena na delovno mesto pomivalke v pekarni. Ugotovilo je, da je bila tožnica razporejena v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 27.6.1994, s katero ji je bila priznana invalidnost tretje kategorije invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami in z določbami Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče je tudi vzdržalo v veljavi sklepe tožene stranke z dne 16.11.1995 in 6.12.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi neopravičene odklonitve dela, določenega ji z dokončno razporeditveno odločbo. Ugotovilo je, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakoniti pogoj za prenehanje delovnega razmerja po 9. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, popravek 2/94 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej pravnomočni sodbi je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da zaključek drugostopnega sodišča o njeni odklonitvi dela na delovnem mestu, na katerega je bila z dokončnim sklepom razporejena, nima opore v zbranem dokaznem gradivu. Zmoten zaključek obeh sodišč, da obstaja zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnici, po njenem mnenju temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče prve stopnje ni dopustilo in izvedlo vseh po tožeči stranki predlaganih dokazov. V posledici kršitev procesnega zakona je bilo kršeno materialno pravo, to je Zakon o delovnih razmerjih. Sodišči sta zmotno ugotovili, da je bila tožnica tista, ki se ni ravnala po dokončni razporeditveni odločbi. Vendar ta ugotovitev ne drži, saj se je tožnica lahko zanesla na izjavo direktorja Pekarne, da takega delovnega mesta pri njih ni. Kljub vedenju o neobstoju delovnega mesta, na katerega je bila s sporno odločbo razporejena, se je dne 23.10.1995 zglasila pred pekarno, vendar direktorice toženega podjetja - kot je bilo dogovorjeno - tam ni bilo. Tudi če je do nesporazuma prišlo, ga ne gre tolmačiti v breme tožnice, saj ga ona ni zakrivila. Prav tako ji ne gre pripisati krivde za nepodpis pogodbe o zaposlitvi oziroma odklonitvi zdravniškega pregleda. Pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko je namreč že imela sklenjeno, sicer pa ji je bila nova pogodba poslana v podpis šele 27.10.1995, torej po dnevu, ko bil morala nastopiti delo na novem delovnem mestu. Zdravniški pregled pa, po mnenju revidentke, ni bil potreben, saj za opravljanje del na neobstoječem delovnem mestu ni mogoče ugotavljati zdravstvene sposobnosti delavca. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno, kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka v revizijski izjavi te kršitve sicer formalno uveljavlja, vendar pa jih ne obrazlaga.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice po tem, ko je ugotovilo, da tožnica iz neopravičenih razlogov ni nastopila dela na drugem, njeni invalidnosti tretje kategorije ustreznem delovnem mestu, zato je podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 9. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitev, izhajajočih iz predloženih listin in izpovedb M. in J.H. (lastnika tožene stranke) in same tožnice. Sodišče prve stopnje je prosto presojalo verodostojnost v postopku zaslišanih prič in dokazno vrednost njihovih izpovedb kot listin v spisu. Če ni razsodilo tako, kot bi bilo po mnenju tožeče stranke pravilno, to ne predstavlja smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Sodišče je na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi z 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato mora tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (tretji in četrti odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke.

Tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Podlaga presoje revizijskega sodišča, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Tega dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav to pa tožeča stranka z navajanjem drugačnih dejstev glede poteka dogodkov dne 23.10.1995 pred Pekarno, kot jih je ugotovilo sodišče, in motivov za odklonitev podpisa pogodbe o zaposlitvi in zdravniškega pregleda, skuša doseči. Z njene strani je razumljivo, da poskuša (v revizijskem postopku nedovoljeno) drugače prikazati dejansko stanje glede okoliščin, ki so bistvena podlaga za oceno, da je tožnica neopravičeno odklanjala nastop dela pomivalke v Pekarni Bertoki.

V izpodbijani sodbi je dejanska ugotovitev, da tožnica tudi po 23.10.1995, ko je bila po dokočni razporeditveni odločbi dolžna nastopiti domnevno sporno delo v Pekarni, na delo ni prihajala niti v omenjeno pekarno niti na sedež toženega podjetja. Iz njenega ravnanja, ko je odklonila podpis pogodbe o zaposlitvi, predložene ji dne 27.10.1995, in zdravniški pregled, na katerega je bila napotena dne 3.11.1995, je mogoče, tudi po presoji revizijskega sodišča, zanesljivo sklepati na njeno voljo, da ne želi delati na novem delovnem mestu. Svoje nestrinjanje z razporeditvijo je tožnica izrazila z ugovorom, vloženim z dne 27.9.1995, ki je bil s sklepom skupščine družbe z dne 16.10.1995 kot neutemeljen zavrnjen. Tako je postala odločitev tožene stranke o razporeditvi na delo pomivalke dokončna in izvršljiva in kot taka za tožnico zavezujoča. Pravne posledice, če se delavec ne ravna po dokončni razporeditveni odločbi, ureja 9. člen prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s 6. točko prvega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Po omenjenem zakonskem določilu delavcu preneha delovno razmerje v 30. dneh po dokončnosti sklepa, če noče delati na novem delovnem mestu.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnica niti 23.10.1995, niti kasneje, vse do izdaje izpodbijanega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 16.11.1995, ni nastopila dela na novem delovnem mestu, zato je izpolnjen dejanski stan za uporabo določila iz 9. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Teh ugotovitev tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti.

Tudi z revizijsko trditvijo, da je v podpis ji ponujena nova pogodba o zaposlitvi in napotitev na zdravniški pregled posledica toženkinega izigravanja in nedopustnega ravnanja, ne more uspeti. Predvsem je opozoriti, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo predpisana v prvem odstavku 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 - ZPIZ). Dolžnostno ravnanje, predpisano z zakonom, pa nima elementov nedopustnosti oziroma protipravnosti, zato očitek šikanoznega ravnanja toženke ni utemeljen. S predložitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, ponujene v podpis tožnici dne 27.10.1995, in napotitvijo na zdravniški pregled dne 3.11.1995, je po dejanski ugotovitvi sodišča druge stopnje, tožena stranka hotela odpraviti za tožnico neugodne posledice obojestranskega nesporazuma z dne 23.10.1995. Tudi to je del dejanske podlage izpodbijane sodbe.

V napadani sodbi je pravilno uporabljeno materialno pravo (9. točka prvega odstavka 100. člena ZDR), ko je pri oceni tožničinega ravnanja po prejemu dokončne razporeditvene odločbe sodišče druge stopnje upoštevalo ne samo dogajanje dne 23.10.1995, ampak njen odklonilen odnos do tožene stranke vse do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja dne 16.11.1995. V tem času je tožnica toženi stranki sicer sporočila svoje zadržke o vzrokih za nepodpis pogodbe (ker da ima že sklenjeno pogodbo) in nepotrebnosti zdravniškega pregleda (ker delovno mesto ne obstaja). Upravičenost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi temelji, kot že povedano, na 134. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zatrjevanju o nepotrebnosti zdravniškega pregleda glede na domnevni neobstoj delovnega mesta pomivalke pa ne more biti upoštevno, saj po ugotovitvah obeh sodišč, tožnica ni prestopila praga pekarne, da bi se o njegovem obstoju oziroma neobstoju sama prepričala. Dvom ali delovno mesto pomivalke, ki bi ga tožnica opravljala z omejitvami, obstoji in ali ustreza njeni preostali delovni zmožnosti, pa bi bil odstranjen prav v postopku zdravstvenega pregleda, kateremu se tožnica ni odzvala. S tem pa so njena zatrjevanja ostala nedokazana.

Vsa ugotovljena dejstva, vsebovana v sodbi prve in druge stopnje, so tudi po presoji revizijskega sodišča narekovala odločitev, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I in 45/I/94).