Jedro

Ker je glede odločilnega dejstva za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (določitve in uporabe kriterijev za izbiro presežnih delavcev) nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in med tem, kar je navedeno v zapisniku o zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se razveljavita in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2010 nezakonita in delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še traja (1. točka izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati plačo: - v višini 464,28 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2010 dalje do plačila, v presežku 547,02 EUR bruto, pa se zahtevek tožnika zavrne; - v višini 303,39 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2010 dalje do plačila, v presežku 707,91 EUR bruto, pa se zahtevek tožnika zavrne; - v višini 303,39 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2010 dalje do plačila, v presežku 707,91 EUR bruto, pa se zahtevek tožnika zavrne; - v višini 850,41 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2010 dalje do plačila, v presežku 160,89 EUR bruto, pa se zahtevek tožnika zavrne; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2011 dalje do plačila; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2011 dalje do plačila; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2011 dalje do plačila; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2011 dalje do plačila; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2011 dalje do plačila; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2011 dalje do plačila; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2011 dalje do plačila; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2011 dalje do plačila; - v višini 1.011,30 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2011 dalje do plačila; - v višini 137,90 EUR bruto in tožniku izplačati po odvodu davkov in prispevkov ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2011 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino v višini 3.033,90 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v roku 8 dni od dneva odločitve sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku nad neto zneskom in v presežku nad 2.022,60 EUR bruto, je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka sodbe). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe glede reintegracije in vseh zahtevkov iz delovnega razmerja po 5. 9. 2011, v tem delu postopek ustavilo (1. točka sklepa). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 753,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki teče od dneva vročitve sodbe dalje do plačila (2. točka sklepa).

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo sorazmernega dela stroškov postopka, ki se nanašajo na plačilo odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Kljub temu, da je tožena stranka v okviru svoje trditvene podlage trdila, da je šlo za individualni odpust in jasno navedla, da v zvezi s tem ni oblikovala kriterijev, saj je k temu ne zavezuje niti zakon niti kolektivna pogodba, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka uporabila kriterije pri izbiri presežnih delavcev, zaradi česar je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in v tej posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Izpoved zakonitega zastopnika je povzelo drugače in na podlagi tega ugotovilo obstoj kriterijev, kar pa je v očitnem nasprotju z njegovo izpovedbo na naroku dne 1. 6. 2011, ko je pojasnil, da v primeru tožnika ni šlo za ugotavljanje nesposobnosti. Enako kršitev je sodišče zagrešilo tudi v delu, ko je navedlo, da je tožeča stranka opravila izbiro med štirimi delavci, česar pa tožena stranka ni trdila. Navedla je le, da se je zmanjšalo število delavcev v pisarni s štirih na tri. Tako je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pritožba poudarja, da ne gre zgolj za nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem, ampak za situacijo, ko je zaradi navedenih kršitev pravdnega postopka sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki ne ustreza dejanskemu stanju, ki izhaja iz izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju še zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni uporabila kriterijev. Tako je presojalo nedokazovanje kriterijev, za katere je logično, da ga tožena stranka ni dokazovala, ker je trdila, da do uporabe kriterijev ni prišlo. Sodišče prve stopnje je izven trditvene podlage pravdnih strank ugotavljalo tudi primerljivo kategorijo delavcev in ugotovilo, da spada v primerljivo kategorijo kar pet delavcev, čeprav je zakoniti zastopnik jasno izpovedal, da se je zmanjšalo število delavcev s štirih na pet. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v odpovedi navedeni poslovni razlog podan, saj je imela tožena stranka v letu 2010 izgubo in zmanjšan obseg poslovanja, kar je povzročilo odločitev tožene stranke, da se zmanjša število zaposlenih. Ugotovilo je tudi, da je neutemeljen tožnikov očitek, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti glede zaposlitev pod spremenjenimi pogoji in da je pri zaposlitvi novih delavcev šlo za zaposlitve na neprimerljivih delovnih mestih. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, kar je materialnopravno zmotno.

Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je odpoved nezakonita, niti katera določba ZDR je bila kršena in je s tem podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodba ne da preizkusiti. ZDR namreč ne vsebuje določbe, po kateri bi bilo potrebno uporabiti kriterije pri individualnih odpustih, prav tako pa sodišče tudi ni navedlo kolektivne pogodbe, ki bi določala obveznost tožene stranke, da pri individualnem odpustu delavca uporabi kriterije.

Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR dosodilo odškodnino v višini treh bruto plač, saj je ta znesek pretiran. Tožnik se je namreč že zaposlil, kar pomeni, da ni več brez dohodkov in socialno ogrožen. Ima višjo stopnjo izobrazbe, večletne delovne izkušnje in ne sodi v skupino starejših delavcev, ki težje najdejo zaposlitev.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa storilo v pritožbi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki. Zaradi navedenega je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo.

Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2007 na delovnem mestu „referent v zaledni pisarni“. Tožena stranka ga je dne 7. 7. 2010 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 8. 7. 2010 pa mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

- Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnih razlogov, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

- Tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da pri odločitvi, kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni uporabljala kriterijev, zaradi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kriterije uporabljala.

- Na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče L.M. je ugotovilo, da je tožena stranka določila kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev, vendar jih je napačno uporabila, ker je opravila primerjavo med štirimi delavci in ne med petimi ter zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, saj niso obstajali razlogi, ki bi onemogočali nadaljevanje dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi. Zaradi tega je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče M.B., zakonitega zastopnika tožene stranke I.Š. in izkaza poslovnega izida tožene stranke za obdobje od 1. 1. 2008 do julija 2010 pravilno zaključilo, da je tožena stranka v postopku dokazala obstoj poslovnih razlogov za racionalizacijo poslovanja. V letih 2008, 2009 in 2010 so prihodki družbe in prihodki v prometu realiziranem na finančnih trgih bistveno upadli. Tožena stranka je tako v letih 2009 in 2010 poslovala z izgubo in se je zaradi tega odločila za racionalizacijo poslovanja. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožena stranka delovnega mesta referent v zaledni pisarni, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik, ni ukinila. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku sprejela kriterije, ki pa jih ni pravilno uporabila. Tak zaključek naj bi izhajal iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke.

Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje drugače povzelo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in s tem zagrešilo kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da I.Š., ko je bil kot stranka zaslišan na naroku dne 1. 6. 2011, ni izpovedal, da je tožena stranka sprejela kriterije za odločitev, kateremu izmed zaposlenih na delovnem mestu referent v zaledni pisarni bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi in tudi ne, da je opravila izbiro po kriteriju neuspešnosti med delavci zaposlenimi na primerljivih delovnih mestih, kakor je njegovo izpoved v sodbi povzelo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga nezakonita, utemeljilo z izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki jo je napačno povzelo v sodbo, je ta odločitev protispisna, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tako je glede na navedeno pritožba tožene stranke utemeljena. Ker navedene kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravilno povzete izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in ostalih izvedenih dokazov sprejeti dokazno oceno o tem, ali je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, da je torej prenehala potreba po delu tožnika po pogodbi o zaposlitvi.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP, se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.