Jedro

Pravni interes za izpodbojno tožbo je treba presojati v okoliščinah vsakega primera posebej, to je v odvisnosti od narave upravnega postopka, predmeta odločanja v upravnem postopku in tožnikovega položaja glede na ta predmet. Zato izpolnitev z odločbo naložene obveznosti sama po sebi ne more vselej pomeniti izgube pravnega interesa za izpodbojno tožbo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru, II U 203/2023-34 z dne 26. 11. 2025 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo izpodbojno tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, št. 07100-24/2022/66 z dne 22. 6. 2023, medtem ko je ugotovitveno tožbo zoper isto odločbo zavrnilo (II. točka izreka). Z navedeno odločbo je toženka v 1. točki izreka ugotovila, da je tožnica (banka) kot upravljavka osebnih podatkov kršila določbo 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov1 glede prosilčevih osebnih podatkov (prizadete stranke v tem upravnem sporu), navedenih v 2. točki izreka, in glede informacij o uporabnikih teh podatkov, navedenih v 3. točki izreka te odločbe. Zato ji je v 2. točki izreka naložila, naj v 15 dneh prosilcu posreduje njegove (v tej točki izreka naštete) osebne podatke ter informacije o uporabnikih podatkov, v enakem roku pa tudi podatke o uporabnikih podatkov iz izreka že izdane delne odločbe istega organa, št. 07100-24/2022 (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, da je tožnica v tožbi sodišču predlagala, naj odločbo v izpodbijanem delu odpravi, podredno, to je za primer, če bo štelo, da nima pravnega interesa za izpodbojno tožbo, pa naj ugotovi nezakonitost odločbe. V tožbi je tudi pojasnila, da je naložene obveznosti izpolnila, da bi se izognila negativnim posledicam, kar pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče odpraviti. Sodišče se s tem ni strinjalo in je presodilo, da ker je tožnica prosilcu že posredovala podatke, kot ji je bilo naloženo v 2. in 3. točki izreka izpodbijane odločbe, nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo. Zaradi razkritja podatkov namreč že po naravi stvari ni več mogoča odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v stanje pred odločitvijo, zaradi česar si tožnica v postopku ponovnega odločanja pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep (1. točka izreka sodbe in sklepa) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Vrhovno sodišče je že razložilo, da so učinki, za katere si tožnik prizadeva z izpodbojno tožbo in z ugotovitveno tožbo, različni. Če se upravni akt s sodbo odpravi, prenehajo pravne posledice takega akta, postopek pa se praviloma nadaljuje pred pristojnim upravnim organom. Če je ugotovljena le nezakonitost upravnega akta, pa se posledice sodbe izčrpajo z navedeno ugotovitvijo, medtem ko upravni akt kljub temu postane pravnomočen in pravno učinkuje še naprej.2 Navedlo je tudi, da ZUS-1 v 33. členu omogoča vložitev različnih tožb, pri čemer ne prepoveduje hkratnega postavljanja več tožbenih zahtev iz navedene določbe. Tako je tožnikovi presoji prepuščeno, kaj bo v tožbi zahteval, v odvisnosti od tega, kaj želi oziroma ali pristaja na več možnih odločitev sodišča, ki bi jih štel za uspeh v upravnem sporu.3 Pri tem tožnik z ugotovitveno tožbo zasleduje svoj pravni interes po pridobitvi pravne razlage sodišča, na podlagi katere bo uprava v zadevi z enakim dejanskih stanjem opustila ponavljanje enakovrstnih odločitev.4

7.Nadalje je ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, da mora vsak, ki zahteva varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati svoj pravni interes. To pomeni, da mora izkazati, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči.5 Glede tega je Vrhovno sodišče že presodilo, da do izboljšanja pravnega položaja ne more priti, če neodvisno od sodnega postopka nastopijo v bistvenem enaki pravni učinki, kot jih zasleduje tožnik z vloženo tožbo,6 in tudi dejanski, npr. z vrnitvijo stvari, odvzetih na podlagi odločbe.7 Razložilo je tudi, da upravna (inšpekcijska) odločba, s katero je bila določena obveznost, s prostovoljno izvršitvijo ne preneha učinkovati, res je le, da ne bo moglo priti do prisilne izvršitve naložene obveznosti. V takem primeru si zavezanec z odpravo odločbe lahko izboljša pravni položaj v tem, da v primeru uspeha v upravnem sporu navedena obveznost izgubi svoj pravni temelj in se zato šteje za neupravičeno in neutemeljeno ter se v skladu z zakonom glede na dejanske okoliščine lahko tudi vzpostavi prejšnje stanje oziroma pridobi druga ustrezna oblika zadoščenja. Tako je inšpekcijskemu zavezancu mogoče odreči pravni interes za izpodbojno tožbo samo, če odprava inšpekcijske odločbe zaradi pravnih ali dejanskih okoliščin ne more voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Tak pa je primer, če je obveznost izvršil tožnik, ki v tožbi trdi, da ni inšpekcijski zavezanec, saj v ponovljenem postopku inšpekcijski organ ne bi mogel izdati nove drugačne odločitve in ponovno naložiti izvršitve že izpolnjene obveznosti drugemu zavezancu.8 Glede tega Vrhovno sodišče dodaja, da ker je kršitev z izpolnitvijo obveznosti prenehala, inšpekcijski organ v ponovljenem postopku ne bi (več) mogel ugotoviti, da sploh kdorkoli krši predpis, s tem pa tudi ne razloga za izrek inšpekcijskega ukrepa (naložitve obveznosti).

8.Na podlagi tega je razvidno, da je treba pravni interes za izpodbojno tožbo presojati v okoliščinah vsakega primera posebej, to je v odvisnosti od narave upravnega postopka (ali se vodi na predlog stranke ali po uradni dolžnosti), predmeta odločanja v upravnem postopku in tožnikovega položaja glede na ta predmet. Zato izpolnitev z odločbo naložene obveznosti sama po sebi ne more vselej pomeniti izgube pravnega interesa za izpodbojno tožbo.

9.Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, je toženka sporno odločbo izdala na podlagi "pritožbe" prizadete stranke, kateri tožnica ni hotela posredovati njenih osebnih podatkov in informacij o njihovih uporabnikih, s katerimi razpolaga kot njihova upravljavka, in sicer v postopku, urejenem v 30. do 34. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-2) in poimenovanem kot postopek nadzora. Gre za upravni postopek, ki ga v skladu s prvim odstavkom 30. člena navedenega zakona lahko sproži posameznik (zakon ga opredeljuje za prijavitelja s posebnim položajem), ki meni, da obdelava njegovih osebnih podatkov s strani upravljavca ali obdelovalca krši določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov, tega zakona ali drugih zakonov, ki urejajo obdelavo ali varstvo osebnih podatkov, ali krši določbe s temi zakoni povezanih podzakonskih predpisov ali splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil. Na podlagi iste zakonske določbe lahko tak prijavitelj pri nadzornem organu (informacijskem pooblaščencu) vloži zahtevo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, s katero zahteva nadzor zakonitosti obdelave svojih osebnih podatkov, lahko pa v njej predlaga tudi potrebno ukrepanje v skladu s prejšnjim členom v primeru ugotovljenih kršitev, tako da se doseže vzpostavitev zakonitega stanja. Kot določa ZVOP-2 v prvem odstavku 31. člena, nadzorni organ v primeru navedene prijave uvede postopek nadzora, ko prijava vsebuje sestavine, kot jih za vlogo določa zakon, ki ureja splošni upravni postopek, ter navedbo upravljavca ali obdelovalca in navedbo kršitev pri obdelavi ali varnosti njegovih osebnih podatkov, iz katerih izhaja kršitev predpisov iz prejšnjega člena. Po drugem odstavku istega člena mora o prijavi odločiti z odločbo.

10.Na podlagi teh določb je razvidno, da gre pri postopku nadzora za poseben upravni postopek, ki se začne na zahtevo posameznika (prijavitelja s posebnim položajem) in ne po uradni dolžnosti (kot npr. inšpekcijski postopek). Nasprotna stranka v tem postopku je upravljavec ali obdelovalec osebnih podatkov, ki mu prijavitelj očita kršitev iz 30. člena ZVOP-2, organ pa mora o njej odločiti z odločbo. Slednja mora poleg sestavin, ki jih določa zakon, ki ureja splošni upravni postopek, vsebovati: 1. ugotovitev o obstoju ali neobstoju zatrjevane kršitve obdelave osebnih podatkov prijavitelja s posebnim položajem v trenutku vložitve prijave; 2. ukrepe, odrejene upravljavcu ali obdelovalcu glede obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo na prijavitelja s posebnim položajem, in rok za njihovo izvedbo; 3. dovoljen obseg pregleda spisa zadeve za prijavitelja s posebnim položajem.

11.Bistvo navedenega postopka in izdane odločbe je torej najprej ugotavljanje obstoja kršitve predpisa. Ker je treba o tem odločiti posebej tudi v izreku odločbe, pomeni, da je izdana odločba v tem delu ugotovitvene narave. Šele če je ugotovljeno, da je upravljavec oziroma obdelovalec kršitelj, se temu lahko naloži obveznost odprave nastalega nezakonitega stanja. V nasprotnem primeru, ko je ugotovljen neobstoj kršitve, pa ta ugotovitev učinkuje kot zavrnitev prijave in tudi kot zavrnitev dostopa prijavitelja do zahtevanih podatkov pri upravljavcu. Zato je pravni interes upravljavca, ki ga zasleduje v postopku nadzora, primarno ugotovitev, da ni storil očitanih kršitev predpisov.

12.Glede na navedeno pritožnica utemeljeno navaja, da ji z izpodbijano odločbo ni bila določena le obveznost, pač pa je bilo z njo (v 1. točki izreka) ugotovljeno, da je kršila s predpisom določeno ravnanje, pri čemer je naložena obveznost neločljivo povezana z navedeno ugotovitvijo. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica s tem svoj pravni interes za izpodbojno tožbo pravilno povezuje z ugotovitveno naravo izpodbijane odločbe in z njenim odločilnim vplivom na dajatveni del v 2. in 3. točki izreka odločbe toženke. Pritožnica bi tako z odpravo izpodbijane odločbe v upravnem sporu dosegla stanje neobstoječe kršitve, v morebiti vsebinsko ponovljenem upravnem postopku (ki bi bil po prejemu zahtevanih podatkov odvisen tudi od prijaviteljevega nadaljnjega pravnega interesa za odločanje) pa bi lahko dosegla izdajo zakonite odločbe, s katero bi toženka ugotovila, da ni kršiteljica določb 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. Na navedeno pa nima nobenega vpliva okoliščina, da je pritožnica prizadeti stranki že razkrila podatke iz 2. in 3. točke izreka odločbe toženke. Ob tem se je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno sklicevalo še na stališča Vrhovnega sodišča v zadevah dostopa do informacij javnega značaja, saj se ta ne nanašajo na presojo pravnega interesa za izpodbojno tožbo v pravnih in dejanskih okvirih, ki bi bili v bistvenem enaki kot v tej pritožbeni zadevi.9

13.Po obrazloženem je napačna presoja v izpodbijanem sklepu, da si pritožnica zaradi izvršene obveznosti z izpodbojno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Vrhovno sodišče je zato zaradi zmotne uporabe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). V njem bo moralo zaradi nastalega pravnega položaja, ko je bila z II. točko izreka obravnavane sodbe in sklepa zavrnjena ugotovitev o nezakonitosti izpodbijane odločbe toženke, Vrhovno sodišče pa je s sklepom X DoR 190/2025 z dne 8. 4. 2026 tudi že zavrnilo tožničin predlog za dopustitev revizije zoper navedeno odločitev, preveriti dopustnost izpodbojne tožbe še z vidika vprašanja res iudicata (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

14.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Sklep X Ips 233/2017 z dne 28. 11. 2018 s sklicevanjem na Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 594. Navedeno po vsebini izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011, ki je bila razlog za sprejem novele ZUS-1B z možnostjo vložitve ugotovitvene tožbe v upravnem sporu. Ustavno sodišče je v 13. točki odločbe zapisalo, da je izpodbojna tožba namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožnika in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. V 14. točki pa, da bi ugotovitvena sodba z vsebovanimi pravnimi stališči vplivala na kasnejše odločanje o izdaji dovoljenj za javne prireditve, saj bi izdaja odločb v nasprotju z jasno sodno prakso lahko privedla tudi do drugih oblik odgovornosti oseb, ki bi takšna dovoljenja izdajali v nasprotju z jasno sodno prakso.