Jedro

Pravilna je praksa nižjih sodišč, da je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sprejet z namenom izigravanja upnikov, ničen, ker ima nedopustno podlago (četrti odstavek 39. člena OZ). Zaradi ničnosti zavezovalnega posla - akta, ki je bil podlaga za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis zemljiškega dolga, je ničen tudi razpolagalni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba zemljiškega dolga pa neveljavna iz materialnopravnega razloga po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1, ki utemeljuje izbrisno tožbo.

Za izbris (tudi konkretnega, z ničnim poslom nastalega) zemljiškega dolga iz zemljiške knjige na podlagi izbrisne tožbe po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1 zemljiškega pisma ni potrebno predložiti.

Izrek

I. Revizija tožnic se zavrne.

II. Revizija toženca se zavrže. III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora**

1. V notarski pisarni notarke A. v V. je bila 15. 2. 2011 v obliki notarskega zapisa z opravilno številko SV 1/2011 zapisana prodajna pogodba med tožnicama kot prodajalkama in tožencem kot kupcem. Predmet prodaje je bilo stanovanje št. 4 v L., v solastnini tožnic.

2. V pogodbi je določena kupnina v višini 210.000,00 EUR, od katerih mora kupec 200.000,00 EUR plačati ob podpisu pogodbe, ostalih 10.000,00 EUR pa v 4 mesecih ter da sta prodajalki upravičeni uporabljati stanovanje brezplačno do popolnega plačila kupnine, ko bo stanovanje izročeno kupcu. Zapisano je tudi, da prodajalki s podpisom pogodbe potrjujeta prejem 200.000,00 EUR.

3. Kupec je nato 19. 7. 2011 z enostrnskim aktom v obliki notarskega zapisa z opravilno številko SV 3/2011 pri notarki B. ustanovil zemljiški dolg.

4. Prenos lastninske pravice od tožnic na toženca in ustanovitev zemljiškega dolga so vpisani v zemljiški knjigi.

**Tožbeni zahtevki in bistvene navedbe tožnic**

5. Tožnici sta trdili, da se je C. C. s tožencem D. D. dogovorila za 6.000,00 EUR posojila, posojilodajalec pa je zahteval zavarovanje, zato mu je posredovala podatke o stanovanju, katerega solastnica je tudi njena mati E. E. Obe sta se sestali s tožencem, da bi sklenili dogovorjen pravni posel. Toženec ju je odpeljal k notarki A., ki jima je dala v podpis vnaprej pripravljeno pogodbo in pojasnila, da bo shranjena pri njej in jo bodo raztrgali, ko bo posojilo vrnjeno. Ob podpisu pogodbe jima je toženec izročil 6.000,00 EUR. Naknadno sta ugotovili, da sta podpisali prodajno pogodbo in da je v njej navedeno, da sta prejeli 200.000,00 EUR kupnine. To ni res, saj sta prejeli le posojilo v prej navedenem znesku. Prodajna pogodba je nična, ker nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in morali, ker je navidezna, oderuška in ker je njena podlaga nedopustna.

6. Zahtevali sta ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in podredno njeno razveljavitev, ugotovitev ničnosti enostranskega posla o ustanovitvi zemljiškega dolga in podredno njegovo razveljavitev ter vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja, izbris zemljiškega dolga in izročitev zemljiškega pisma.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: − da se je toženec ukvarjal s posojanjem denarja z namenom pridobivanja dobička v obliki pogodbenih obresti v višini, ki jim zakon ne nudi zaščite (po 10 % -ni mesečni obrestni meri); − da je druga tožnica, ki je potrebovala posojilo, prišla z njim v stik preko spletnega naslova ....com, se dogovorila za posojilo in mu na njegovo zahtevo, da se posojilna terjatev zavaruje »s celotnim stanovanjem,« posredovala zemljiškoknjižni izpisek; − da sta tožnici pri notarki vedeli, da podpisujeta prodajno pogodbo, a sta bili prepričani, da jo sklepata z namenom zavarovanja vračila posojila; − da je bilo zavarovanje dogovorjeno na način, da se pri stanovanju toženec vpiše kot lastnik v primeru, če druga tožnica 6.000,00 EUR posojila ne bo vrnila do 18. 6. 2011; − da si toženec pred nakupom stanovanja ni ogledal; − da je toženec vpričo notarke drugi tožnici izročil 6.000,00 EUR in fotokopijo svoje bančne kartice, na katero se je podpisal, druga tožnica pa je nanjo zapisala, do kdaj mora posojilo vrniti (»plačilo vsakega 18. v mesecu«), kar kaže, da je bil na ta način dogovorjen način vračanja posojila tožencu; tožencu ni verjelo, da je kopijo bančne kartice izročil zato, da bi tožnici ob plačilu drugega obroka kupnine v višini 10.000,00 EUR vedeli, da je plačnik on; − da ni verjetno, da bi toženec že pred sklenitvijo prodajne pogodbe pridobil sredstva v višini 224.400,00 EUR prav za nakup spornega stanovanja, kot je trdil sam, saj se je z drugo tožnico do srečanja pogodbenih strank v V. pogovarjal izključno o posojilu, kar je razvidno iz njune prejšnje korespondence po elektronski pošti, že isti dan, ko so se srečali v V., pa so sklenili notarski zapis prodajne pogodbe, torej toženec denarja ni mogel zbirati za kupnino, saj za nakup prej ni bil dogovorjen; − da je denarna sredstva, ki jih je pridobil s posojilnimi pogodbami kot posojilojemalec, uporabil za posojanje tretjim osebam (na ta način je porabil celo namensko posojilo za obnovo hiše); − da tožnicama ni izročil 200.000,00 EUR; če bi ga, se drugi tožnici ne bi bilo potrebno naknadno zadolžiti za 20.000,00 EUR pri G. G.; − da je toženec tožnicama nakazal vsaki po 5.000,00 EUR in tedaj sta ugotovili, da je bila sklenjena prodajna pogodba, v kateri je bilo plačilo drugega obroka kupnine do 18. 6. 2011 določeno kot odložni pogoj za učinkovanje prodajne pogodbe; tedaj je smel toženec vložiti zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice v svojo korist; − to je storil 8. 7. 2011, še pred tem pa je tožnici pisno pozval k izselitvi iz stanovanja; − da pogodbene stranke v resnici niso sklenile prodajne pogodbe, pač pa so se dogovorile za zavarovanje toženčeve posojilne terjatve s stanovanjem in je bilo dogovorjeno, da bo toženec postal lastnik stanovanja v primeru, če druga tožnica ne bo v dogovorjenem roku (do 18. 6. 2011) vrnila glavnice in pogodbenih obresti, toženec pa bo plačal preostanek v pogodbi navedene kupnine v znesku 10.000,00 EUR.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo zavarovanje posojila, kot je bilo dogovorjeno v konkretnem primeru, v nasprotju s prisilnimi predpisi: dogovor, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, je po prvem odstavku 132. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ničen. Toženec bi tudi v primeru, če druga tožnica posojila (6.000,00 EUR z obrestmi) ne bi vrnila in čeprav je tožnicama plačal 10.000,00 EUR, prejel veliko več, kot znaša njegova terjatev do posojilojemalke (že po oceni GURS je sporno stanovanje vredno 159.505,00 EUR). Prodajna pogodba je torej nična. Zato je vknjižba lastninske pravice v korist toženca neveljavna (za pridobitev lastninske pravice nima veljavnega naslova) ter je ugodilo zahtevku za njen izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega lastninskega stanja. In ker toženec ni pridobil lastninske pravice na stanovanju, je ničen akt o ustanovitvi zemljiškega dolga na njem, vknjižba zemljiškega dolga pa neveljavna. Zato je ugodilo tudi zahtevku za izbris zemljiškega dolga iz zemljiške knjige. Ker z izbrisom iz zemljiške knjige zemljiški dolg preneha, postane zemljiško pismo brez vrednosti, zaradi česar je zahtevek za izročitev zemljiškega pisma zavrnilo.

9. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Kot pravilne in popolne je sprejelo njegove dejanske ugotovitve. Pritrdilo mu je, da je prodajna pogodba dejansko pomenila stvarnopravno zavarovanje dolga iz posojilne pogodbe. Pojasnilo je, da SPZ ne ureja fiduciarnih poslov, a ti zato še niso nedovoljeni; taki so le, če so v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V konkretnem primeru je bil dosežen učinek komisornega dogovora, izrecno prepovedanega v prvem odstavku 132. člena SPZ, saj ima predmet zavarovanja bistveno višnjo vrednost zavarovane terjatve. Dogovor pravdnih strank bi bil veljaven le, če bi (pa ni) vseboval določbe, ki bi preprečevale možnost izigravanja prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, če bi torej izključevala vsako možnost neupravičene obogatitve toženca na račun tožnic. Zato sta oba pravna posla (notarski zapis prodajne pogodbe in posledično akt o ustanovitvi zemljiškega dolga) res nična in izbrisni tožbi utemeljeni. Pravilno pa je bil zavrnjen zahtevek za izročitev zemljiškega pisma: ker zemljiški dolg ne bo izbrisan na podlagi pravnega posla, ne gre za položaj iz petega odstavka 44. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in izročitev zemljiškega pisma ni potrebna.

**Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku** _Revizija tožeče stranke_

10. Vrhovno sodišče je na predlog tožnic s sklepom II DoR 131/2017 z dne 21. 9. 2017 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj (1) ali je ob ugotovitvi ničnosti pravnega posla o ustanovitvi zemljiškega dolga tožnik (v konkretnem primeru dejanski lastnik nepremičnine) upravičen tudi do izročitve zemljiškega pisma, (2) ali z odločitvijo, da se izbriše zemljiški dolg, ustanovljen na podlagi ničnega pravnega posla, tožnik izgubi pravico zahtevati še zemljiško pismo in (3) ali je mogoče z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1 zahtevati izbris zemljiškega dolga.

11. V dopuščeni reviziji tožnici Vrhovnemu sodišču predlagata, naj zavrnilno sodbo o njunem zahtevku, da jima mora toženec izročiti zemljiško pismo, spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje ali naj razveljavi sodbi obeh nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

12. V zvezi z vprašanjem dopustnosti izbrisne tožbe po 243. členu ZZK-1 za izbris zemljiškega dolga opozarja na neobstoj sodne prakse in na le posredno stališče teorije, konkretno na članek dr. Renata Vrenčurja »Izbris pravic iz zemljiške knjige,« češ da je mogoče zahtevati izbris zemljiškega dolga, pri čemer pa avtor izhaja iz specifične okoliščine, da je imetnik zemljiškega dolga izročil zemljiško pismo izvršilnemu sodišču v oklicnem postopku – da gre za položaj, ko si konkurira v izvršlnem postopku več upnikov, pri čemer eden izpodbija obstoj terjatve drugega upnika iz naslova zemljiškega dolga, češ da je ta navidezen; v takem primeru se upniku da možnost, da sodišču predloži zemljiško pismo, saj sicer za imetnika velja ustanovitelj (lastnik nepremičnine), upnik izgubi pravice, ki bi jih imel kot imetnik zemljiškega pisma (poplačilo) in zemljiški dolg se izbriše. Ta situacija kaže, da je zemljiški dolg mogoče izbrisati brez predložitve zemljiškega pisma.

13. V zvezi z vprašanjem, ali je ob ugotovitvi ničnosti pravnega posla o ustanovitvi zemljiškega dolga tožnik kot dejanski lastnik nepremičnine upravičen tudi do izročitve zemljiškega pisma, tožnici sodišču očitata zmotno uporabo materialnega prava, konkretno določb 44. člena ZZK-1 ter odstop od sodne prakse v zadevi I Cp 3039/2015 Višjega sodišča v Ljubljani, v kateri je bilo odločeno, da je treba v primeru izbrisa zemljiškega dolga zaradi ničnosti akta, s katerim je bil ustanovljen, izročiti zemljiško pismo. Res pa je, da se v tej zadevi sodišče ni izreklo o vprašanju, ali je izročitev zemljiškega pisma pogoj za izbris zemljiškega dolga. Prakse Vrhovnega sodišča ni, dr. Vrenčur pa v že navedenem članku meni, da izven izvršilnega in stečajnega postopka ni nobenega drugega postopka, v katerem bi bilo mogoče imetnika zemljiškega pisma prisiliti, da se razkrije kot upnik in da zemljiško pismo izroči. Hkrati pa bi bilo nedopustno od lastnika zahtevati, da trpi vpis zemljiškega dolga, ki bistveno omejuje njegovo razpolagalno možnost. Edina možnost torej je, da se imetniku zemljiškega pisma naloži, naj ga predloži. 14. Glede vprašanja, ali z odločitvijo, da se izbriše zemljiški dolg, ustanovljen z ničnim pravnim poslom, tožnik izgubi pravico zahtevati zemljiško pismo, se tožnici zavzemata za odgovor, da ima lastnik zahtevek za izbris zemljiškega dolga hkrati z zahtevkom za izročitev zemljiškega pisma. Zahtevka se ne izključujeta, nasprotno, oba sta odvisna od istih predpostavk in ob njihovi izpolnitvi upravičenec nujno pridobi obe pravici. Če o obeh zahtevkih ni odločeno istočasno, lastnik nepremičnine v vmesnem času nima nobenega varstva. V zaključku pa dopusti tudi možnost, da se zahtevka izključujeta.

15. Toženec na revizijo tožnic ni odgovoril. _**Revizija toženca in odgovor tožnic nanjo**_

16. Toženec je vložil direktno revizijo »iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP« in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni in vse zahtevke zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe ali sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje.

17. Trdi, da je odločitev o ničnosti prodajne pogodbe materialnopravno napačna. Povsem očitno je, da ta pogodba ni bila navidezna, kot izhaja iz izpodbijane sodbe: če bi bila navidezna, ne bi mogla biti simulirana, saj navideznost predpostavlja soglasje strank, da pogodba med njima ne učinkuje. Neobičajno je, da sodišče šteje pogodbo za navidezno, čeprav ena pogodbena stranka to zanika, druga pa niti ne ve, kakšno pogodbo je sklenila. Sosledje dogodkov kaže, da je bila dejansko sklenjena prodajna pogodba in da je bila taka volja pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je listinske dokaze o tem zavrnilo, drugostopenjsko pa jih je štelo za pritožbene novote, čeprav so bili predloženi že v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih je le-to zajelo z dokaznim sklepom.

18. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožnicama, da nista vedeli, da podpisujeta prodajno pogodbo; zaključilo je, da sta menili, da jo sklepata z namenom vračila posojila, čeprav sta sami ves čas trdili nasprotno. Če nista vedeli, da podpisujeta prodajno pogodbo, potem sta bili v zmoti in je pogodba izpodbojna.

19. Sodišči nista pojasnili povezave med toženčevo posojilno dejavnostjo in konkretno zadevo. Z zasliševanjem prič iz domnevno podobnih primerov (ki to niso) po navodilu pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje kršilo procesne predpise in odstopilo od sodne prakse in pravne teorije.

20. Izpodbijana sodba je protislovna v delu, ko posojilno pogodbo povezuje s prodajno pogodbo, pri čemer prodajno pogodbo šteje za nično po prvem odstavku 132. členu OZ, čeprav je razlog za ničnost pogodbe njena navideznost, kot je v prvi sodbi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa nobena pogodba pa ne more biti nična iz več razlogov. Zato je pravno neutemeljeno sankcionirati pogodbo, katere učinkov stranki nočeta. Situacija, ko stranki zasledujeta pravno-ekonomski izid, ki ga pravo prepoveduje, je bistveno drugačna.

21. Poudarja, da pogodba, ki je nična iz drugih razlogov (zaradi navideznosti), ne more biti učinkovita in služiti zavarovanju.

22. Izpodbijana sodba se zmotno sklicuje na določbo drugega odstavka 50. člena OZ, ki ureja relativno simulacijo. Ta zajema dve pogodbi: navidezno in prikrito. Ker je navidezna pogodba v konkretnem primeru nična, ni jasno, katero pogodbo prikriva – katera je tista pogodba, ki jo ureja prvi odstavek 132. člena OZ? Sodišče torej konfuzno isto pogodbo obravnava kot navidezno in prikrito; na ta način strankam ne nudi nobenega pravnega varstva.

23. V zaključku revizija ob sklicevanju na pravno literaturo1 ponudi stališče, da gre v konkretnem primeru za tipičen primer prenosa lastninske pravice v zavarovanje – fiduciarni posel v obliki fiducia cum creditore. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena z namenom zavarovanja terjatve, izvirajoče iz sočasno oziroma predhodno sklenjene posojilne pogodbe. Pogojev za veljavnost fiduciarne pogodbe, ki jih je Vrhovno sodišče pojasnilo v zadevi II Ips 427/2003, sploh ni ugotavljalo.

24. Tožnici sta na toženčevo revizijo odgovorili. Vrhovnemu sodišču sta predlagali, naj jo zavrne. Izpodbijanje dejanskih ugotovitev z revizijo je nedovoljeno. Vse uveljavljane kršitve prava so namenjene prav temu.

25. Neupoštevanje dokazov o plačilu kupnine, predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, konkretno pisnih izjav F. F. in I. I., je bilo v skladu z določbami iz 286. člena ZPP, če je toženec meril na dokaze o plačilu davka na promet nepremičnin, davka na kapitalski dobiček in na vrednost nepremičnine, pa opozarja, da so bili ti predloženi še pozneje, v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje, v nobenem primeru pa razlogi, ki bi to opravičevali, niso bili navedeni. Povezanost simuliranega in prikritega posla sta sodišči pojasnili, ali sta se tožnici zavedali, da je prodajna pogodba v luči materialnega prava simulirani posel, pa je nepomembno. Bistveno je, da ni bilo njune volje skleniti prodajno pogodbo. Sprašuje se, kateri revizijski razlog uveljavlja toženec s trditvijo, da sta bili tožnici v pravni zmoti, ko sta menili, da prodajno pogodbo sklepata zaradi zavarovanja in da je taka pogodba izpodbojna in ne nična. Opozarjata, da se je na zmoto skliceval šele v pritožbi. In pojasnita, da (in zakaj) ne gre za zmoto po 46. členu OZ. Očitki o zaslišanju prič iz podobnih zadev so nejasni, očitek o izostanku pojasnila o pomenu dejstva, da se (je) ukvarja(l) s posojilno dejavnostjo za sklenitev sporne pogodbe pa je uveljavljal šele v reviziji, zato prej ni mogel pričakovati argumentacije v zvezi s tem. Prvič v reviziji trdi tudi, da je šlo za prenos lastninske pravice v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe, kar je prej vztrajno zanikal. Zato ni več potrebe po presoji, ali so bile pri ugotavljanju dejstev storjene postopkovne kršitve in ali je bilo materialno pravo uporabljeno zmotno. Ker toženec sam priznava, da je šlo za fiduciarni prenos, pri tem pa ni navedel nobene okoliščine, zaradi katere bi bil ta prenos veljaven, neutemeljeno trdi, da sodišče ni ugotavljalo razlogov za nedopustnost posla. Tožnici še zanikata očitek o medsebojnem nasprotovanju razlogov v 83. in 93. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe.

_**Presoja dovoljenosti in utemeljenosti revizij**_

26. Revizija toženca je nedovoljena, revizija tožnic pa je neutemeljena.

_**O nedovoljenosti toženčeve revizije**_

27. V uvodu revizije toženec navaja, da vlaga revizijo zoper »pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2956/2016 z dne 1. 3. 2017, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 128/2015 z dne 22. 3. 2016, v celoti.« Iz obrazložitve pa jasno izhaja le toženčevo nasprotovanje odločitvi o zahtevku za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe. Vrhovno sodišče šteje, da je s tem opredeljen obseg izpodbijanja pravnomočne sodbe (in ne s povsem nekonkretiziranim zapisom o izpodbijanju sodbe o več zahtevkih, pri čemer so bile nekatere odločitve njemu v korist, »v celoti«).

28. Vrednost spornega predmeta glede zahtevka za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe sta tožnici v tožbi označili z zneskom 20.100,00 EUR (čemur toženec ni nasprotoval), ki ne presega revizijskega praga 40.000,00 EUR iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Z odločitvijo o ničnostnem zahtevku je rešeno eno od prejudicialnih vprašanj v zvezi z zahtevkom iz izbrisne tožbe, glede katerega sta tožnici navedli enako vrednost spornega predmeta (20.100,00 EUR). Seštevek teh dveh vrednosti bi sicer presegel 40.000,00 EUR, vendar podlage za seštevanje v tem primeru ni: po petem odstavku 367. člena ZPP navedba vrednosti za vmesni ugotovitveni zahtevek ni obvezna in se upošteva le vrednost glavnega zahtevka (konkretno 20.100,00 EUR za izbrisno tožbo).2 In tudi, če bi se vrednosti seštevale, bi bilo treba skladno z določbami 41. člena ZPP upoštevati, da sta tožnici v zvezi z zahtevkom iz izbrisne tožbe navadni sospornici (kot solastnici z enakima solastninskima deležema zahtevata vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), kar pomeni, da bi bilo mogoče za vsako od tožnic prišteti k vrednosti za ničnostni zahtevek le polovico vrednosti za zahtevek iz izbrisne tožbe; revizijski prag ne bi bil presežen.

29. Toženčeva revizija je torej nedovoljena.3 _**O neutemeljenosti revizije tožnic**_

30. Toženec je zemljiški dolg na spornem stanovanju ustanovil v času veljavnosti tistega dela SPZ, ki je urejal ta stvarnopravni institut. 31. Zemljiški dolg je bil urejen kot nepogojna pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom (192. člen SPZ). Bil je institut, ki je omogočil upniku, da se je poplačal iz dolžnikove nepremičnine. Ustanovil ga je dolžnik z enostranskim, v obliki notarskega zapisa sestavljenem pravnim poslom, v katerem je določil njegovo višino in zapadlost. Nato ga je sodišče vpisalo v zemljiško knjigo in izdalo zemljiško pismo ter ga izročilo lastniku nepremičnine. Zemljiški dolg je nastal šele z izdajo zemljiškega pisma in ne že z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 196. člena SPZ).

32. Zemljiški dolgovi, ustanovljeni preden so bile v letu 2013 črtane določbe 192. do 200. člena SPZ, veljajo (5. člen novele A), prav tako zemljiška pisma.

33. Zemljiško pismo je stvarnopravni vrednostni papir po odredbi in se prenaša zunajknjižno, z indosamentom kot razpolagalnim poslom in izročitvijo (najprej upniku, ta in nadaljnji pridobitelji pa ga lahko prenašajo naprej) in z njim se prenaša zemljiški dolg.4 Lastnik nepremičnine mora plačati zemljiški dolg le upravičenemu imetniku zemljiškega pisma (prvi odstavek 199. člena SPZ). Toda podatki o imetniku zemljiškega pisma in o (morebitnem) prometu z njim se ne vpisujejo niti v zemljiško knjigo niti v kakršnokoli drugo evidenco; promet se zaznamuje le v zemljiškem pismu – kot indosament na njegovi hrbtni strani. Zakoniti imetnik zemljiškega pisma ob (ali po) zapadlosti zemljiškega dolga zahteva plačilo od lastnika nepremičnine, slednji pa ga je dolžan plačati (199. člen SPZ).

34. SPZ v 200. členu določa, da zemljiški dolg preneha z izbrisom iz zemljiške knjige ter da se izbris lahko opravi samo ob predložitvi zemljiškega pisma.

35. Zaradi neakcesornosti, samostojnosti, enostavne prometnosti zemljiškega dolga in neobsoja dostopnih evidenc o imetnikih zemljiškega pisma je lahko zahteva, da je treba za izbris zemljiškega dolga predložiti zemljiško pismo, neuresničljiva. Kako se je prenašal zemljiški dolg, je lahko njegovemu ustanovitelju – lastniku nepremičnine, ki je zemljiški dolg ustanovil zaradi zavarovanja »resničnih« terjatev, neznano; zagotovo je znano le prenosnikom zemljiškega pisma in sicer iz indosamentov na njem, pa še to le, če ni šlo za bianco indosamente. Kdo je (zadnji zakoniti) imetnik zemljiškega pisma se lahko (ne pa nujno) razkrije po oklicu sodišča v izvršilnem (stečajnem) postopku. Namreč ko upnik ustanovitelja zemljiškega dolga – lastnika nepremičnine, ki ni imetnik zemljiškega pisma, predlaga zaradi izterjave svoje terjatve proti lastniku z zemljiškim dolgom obremenjene nepremičnine izvršbo z rubežem in prodajo prav te nepremičnine, sodišče z oklicem pozove imetnika zemljiškega pisma, naj v treh mesecih sporoči svoje identifikacijske podatke in predloži izvirnik zemljiškega pisma. Če se imetnik zemljiškega pisma v določenem roku ne identificira in ne predloži zemljiškega pisma, velja domneva, da je imetnik zemljiškega pisma ustanovitelj zemljiškega dolga, torej lastnik obremenjene nepremičnine, če se najpozneje na razdelitvenem naroku ne dokaže drugače (172. in 172. a člen ZIZ-J). Ker ustanovitelj zemljiškega pisma po določbi tretjega odstavka 199. člena SPZ nima prednostnega poplačilnega upravičenja, se neznani imetnik zemljiškega pisma (tisti, ki se ni odzval na oklic) ne poplača (208. in 198. člen SPZ), zemljiški dolg pa se po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine izbriše iz zemljiške knjige (192. člen v zvezi s 173. členom ZIZ). Iz povedanega je torej razvidno, da že zakon predvideva možnost izbrisa zemljiškega dolga brez predložitve zemljiškega pisma in da predložitev zemljiškega pisma ni v vsakem primeru predpostavka za izbris (resničnega) zemljiškega dolga.

36. V primerih, kakršen je opisan v prejšnjim točki (in podobno je tudi v stečajnem postopku), zakon ščiti upnika, ki nima zemljiškega pisma, saj mu daje možnost sprožiti postopek za poplačilo tudi, če imetnik zemljiškega pisma tega ne stori. Hkrati pa z oklicnim postopkom in izpodbojnostjo domneve, da je ustanovitelj zemljiškega dolga zakoniti imetnik zemljiškega pisma, ščiti dejanskega imetnika zemljiškega pisma – daje mu možnost seznaniti se z izvršilnim postopkom, ki ga je sprožil drugi upnik lastnika nepremičnine in doseči plačilo zemljiškega dolga pred njim.

37. Drugače pa je v primerih, ko zemljiški dolg ni resničen: ko ni v funkciji zavarovanja dejansko obstoječe terjatve, pač pa je navidezen. Večinoma so take, fiktivne, zemljiške dolgove ustanavljali lastniki nepremičnin, ki jim je pretila izvršba na te nepremičnine, pri tem pa zemljiških pisem ali sploh niso prenesli naprej ali pa so jih prenesli na nedobroverne povezane osebe. Šlo je torej za zlorabo instituta zemljiškega dolga. Pravilna je praksa nižjih sodišč, da je treba take zlorabe sankcionirati in da je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sprejet z namenom izigravanja upnikov, ničen,5 ker ima nedopustno podlago (četrti odstavek 39. člena OZ).6 Za razliko od primerov, ko zemljiški dolg pomeni zavarovanje resnične terjatve upnika in pravni red ščiti zakonitega nefrauduloznega imetnika zemljiškega pisma pred terjatvami drugih upnikov lastnika nepremičnine, je treba tu zaščititi upnike ustanovitelja zemljiškega dolga, ki niso členi fraudulozne verige indosatarjev. V bistvenem enako mora veljati, ko je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga ničen iz drugih razlogov, kot v obravnavanem primeru. Pravilno je tudi stališče, da je zaradi ničnosti zavezovalnega posla - akta, ki je bil podlaga za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis zemljiškega dolga, ničen tudi razpolagalni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba zemljiškega dolga pa neveljavna iz materialnopravnega razloga po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1, ki utemeljuje izbrisno tožbo.7 Na dopuščeno vprašanje o dopustnosti izbrisne tožbe po 243. členu ZZK-1 za izbris zemljiškega dolga (iz opisanega razloga) torej Vrhovno sodišče odgovarja pritrdilno.8

38. Nadaljnje vprašanje pa je, ali je glede na določbo 200. člena SPZ predložitev zemljiškega pisma pogoj za izbris zemljiškega dolga tudi v primerih, ko sodišče ugotovi neveljavnost njegovega vpisa v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, da za izbris (tudi konkretnega, z ničnim poslom nastalega) zemljiškega dolga iz zemljiške knjige na podlagi izbrisne tožbe po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1 zemljiškega pisma ni potrebno predložiti. S tako zahtevo bi bilo varstvo upnikov nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno brez utemeljenega razloga: nobenega predpisa ni, ki bi izven izvršbe ali stečaja imetniku nalagal (samo)razkritje in izročitev zemljiškega pisma,9 po drugi strani pa lastnik nepremičnine – ustanovitelj zemljiškega dolga – lahko dokaže, da zemljiški dolg ni fiktiven in da je z zemljiškim pismom veljavno razpolagal10 ter tako prepreči uspeh izbrisne tožbe. Vrhovno sodišče torej meni, da je treba določbo 200. člena SPZ razumeti tako, da ureja le izbris zemljiškega dolga na predlog lastnika obremenjene nepremičnine (katerega predpostavka je predložitev zemljiškega pisma).11 S tem je odgovorjeno tudi na ostali dve dopuščeni vprašanji.

39. Konkreten primer je resda specifičen in sicer v toliko, da izbrisne tožbe z zahtevkom za izbris zemljiškega dolga ni vložil toženčev upnik, temveč lastnici nepremičnine, pri kateri se je na podlagi ničnega pravnega posla kot lastnik vpisal toženec, ki je nepremičnino neposredno za tem obremenil z zemljiškim dolgom. Pravnomočno je odločeno, da je ničen pravni posel o ustanovitvi zemljiškega dolga in da je vknjižba le-tega v breme stanovanja tožnic neveljavna, zaradi česar se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (zemljiški dolg izbriše). Z izbrisom zemljiškega dolga iz zemljiške knjige je stvarnopravno varstvo pravic lastnic nepremičnine doseženo. Če se zemljiški dolg izbriše že na podlagi izbrisne tožbe, se njun stvarnopravni položaj s tem, ko bi jima bilo izročeno zemljiško pismo, ne bi izboljšal. Specifične okoliščine konkretnega primera ne narekujeta drugačnega odgovora na dopuščeni vprašanji.12

40. Dopuščena revizija je po obrazloženem neutemeljena.

**Odločitev o revizijah**

41. Nedovoljeno revizijo toženca je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP), neutemeljeno revizijo tožnic pa zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

42. Tožnici z revizijo nista uspeli, zato nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki sta jih utrpeli z njeno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženec pa na njuno revizijo ni odgovoril in mu stroški niso nastali. Tožnikova revizija je bila zavržena, zato tudi do stroškov v zvezi z njo ni upravičen; prav tako pa ne tožnici, ki sta nanjo kljub njeni nedovoljenosti obširno vsebinsko odgovorili.

1 Sklicuje se na L. Varanelli, Pogodbeno pravo II, Ljubljana, 2015, stran 343 in naslednje. 2 Primerjaj Ž. Razdrih in M. Ovčak Kos, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija – civilni spori, Odvetnik, 2015, št.71, stran 11 in naslednje. 3 Enak pristop, ki bi privedel do enakega rezultata, bi bilo treba uporabiti, če bi toženec izpodbijal tudi ostale (zanj neugodne) odločitve drugostopenjskega sodišča. 4 Glej M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, stran 518. 5 Glej sklep VSL I Cp 3039/2015 z dne 22. 12. 2015, sklep VSK I Cp 257/2016 z dne 15. 5. 2016 in druge. 6 Tako na primer sklep VSK I Cp 257/2016 z dne 15. 5. 2016. 7 Prav tam. 8 Opozarja pa na problem aktivne in pasivne legitimacije. 9 Glej na primer R. Vrenčur, Izbris pravic iz zemljiške knjige, Pravosodni bilten 1/2016, stran 133 in naslednje. 10 Dobroverni pridobitelji niso pasivno legitimirani za izbrisno tožbo. 11 Glej I. Vuksanovič, Zemljiški dolg in zlorabe, Pravna praksa, 2013, št. 16-17, stran 26 in naslednje. Enako sklep VSK I Cp 257/2016 z dne 17. 5. 2016. V sodbi I Cp 3039/2015 z dne 22. 12. 2015 sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča, da bi bil izbris zemljiškega doga zaradi ničnosti akta o njegovi ustanovitvi in ugotovljene neveljavnosti vpisa v zemljiško knjigo dopusten le na podlagi zemljiškega pisma, kot razumeta revidentki. V navedeni zadevi je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da je ničen Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, ki je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa in da je njegova vknjižba neveljavna ter naložilo tretje in četrto toženi stranki, da sta dolžni tožnici v roku 8 dni izročiti zemljiško pismo, da se opravi izbris zemljiškega dolga in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Iz povzetka pritožbe v drugostopenjski sodbi ne izhaja, da bi tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izročitvijo zemljiškega pisma sploh izpodbijala, pač pa se je osredotočila na presojo o ničnosti posojilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi zemljiškega dolga zaradi izigranja tožnice. 12 Zaradi tega se ni treba ukvarjati z vprašanjem, kdo je pasivno legitimiran za zahtevek za izročitev zemljiškega pisma, ki je lahko zahtevno že zaradi pomanjkanja informacije o zakonitem imetniku. Za razliko od položaja v zadevi VSL I Cp 3039/2015, v kateri je bil ta znan, v konkretnem primeru ni ugotovitev, ali je toženec zemljiško pismo prenesel in na koga.