Jedro

V odškodninskih sporih je vprašanje obstoja kaznivega dejanja predhodno vprašanje, če je od tega odvisna dolžina zastaralnega roka. V našem procesnem pravu velja sicer kombiniran sistem reševanja predhodnih vprašanj. Če o predhodnem vprašanju še ni bilo odločeno pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZPP). Vendar zaradi varovanja domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju v pravdi ni dopustno odločati, razen če kazenski pregon sploh ni več mogoč.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni družbi A., d. o. o., nerazdelno plačati znesek 3,984.562,00 EUR ter podredni tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 3,984.562,00 EUR (I. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo, da povrne pravdne stroške toženih strank, in sicer prvo toženi stranki v višini 58.056,75 EUR, drugo toženi stranki v višini 59.922,74 EUR, tretje toženi stranki v višini 59.922,74 EUR in četrto toženi stranki v višini 62.844,64 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo v celoti se je pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ‒ ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in postopek prekine do pravnomočne odločitve v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. X K 000/2013 oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožene stranke so na pritožbo tožeče stranke odgovorile. Pritožbenemu sodišču so predlagale, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne. Zahtevale so povračilo vsaka svojih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo že drugič. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da se očitana protipravna dejanja prekrivajo v določenih delih z dejanjih, ki se tožencem kot obdolžencem očitajo v kazenskem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. X K 000/2013, in se tako v tem postopku obravnava identično dejansko stanje kot v kazenskem postopku, zaradi česar je na podlagi pretrganja zastaranja kazenskega pregona, pretrgano tudi zastaranje odškodninskega zahtevka. V posledici tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da zahtevek v predmetni zadevi ni zastaral, saj desetletni zastaralni rok (ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona) ob spremembi tožbe še ni potekel. V nadaljevanju pa je nato sodišče prve stopnje tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja in višine škode. Po stališču sodišča prve stopnje namreč odobritev in izplačilo posojila (presežek posojila, ki ga je tožeča stranka izplačala družbi B., d. o. o., in naj bi v tem postopku predstavljal škodo) samo po sebi ne predstavlja škode. Gre le za spremembo oblike premoženja, ki se je iz denarnih sredstev spremenilo v terjatev do posojilodajalca. O škodi bi po stališču sodišča prve stopnje lahko govorili šele, če bi zaradi premajhnega zavarovanja posojila ali drugih okoliščin, bila pridobljena terjatev vredna manj od izplačanih denarnih sredstev iz naslova posojila in v primeru, da posojila ni mogoče izterjati oziroma da bi tožeča stranka morala trditi in dokazati, da je bila odločitev za odobritev posojila nepravilna, da njegove vrnitve vsaj v vtoževani višini že v času njegove odobritve ni bilo mogoče pričakovati ter da je terjatev tožeča stranka od posojilojemalca skušala izterjati. Vsega tega pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, zato sta po stališču sodišča prve stopnje že iz tega razloga oba tožbena zahtevka neutemeljena.

6. V obravnavanem postopku vtožuje tožeča stranka povrnitev škode v višini 3,984.562,00 EUR od tožencev kot bivših članov organov vodenja ali nadzora oziroma z njimi povezanih oseb, ki naj bi ji nastala kot posledica v tožbi očitanih (več) poslovnih ravnanj vseh tožencev in se nanašajo na nakup zemljišč, potrebnih za izgradnjo trgovskega centra na D. (v nadaljevanju TC D.) ter z njim povezanim posojilom, ki ga je tožeča stranka odobrila in izplačala družbi B., d. o. o. Sprva1 je tožeča stranka vtoževani znesek uveljavljala kot posredno škodo, nato pa je s prvo pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2015 svoje dejanske navedbe spremenila in pričela uveljavljati neposredno (lastno) škodo, ki naj bi ji nastala zaradi podelitve za vtoževani znesek večjega posojila družbi B., d. o. o., kot je bilo to potrebno za nakup zemljišč na D. Sodišče prve stopnje je take spremembe dejanskega stanja štelo za spremembo tožbo in jo dovolilo s sodbo z dne 14. 9. 2016 (I. točka izreka; r. št. 93 v spisu). Z isto sodbo je sodišče prve stopnje tudi (prvič) zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek (II. točka izreka sodbe z dne 14. 9. 2016)2. Višje sodišče v Ljubljani je na podlagi pritožbe tožeče stranke zoper sodbo z dne 14. 9. 2016 s sklepom I Cpg 184/2017 z dne 12. 7. 20218 (r. št. 112 v spisu) spremembo tožbe potrdilo, sodbo z dne 14. 9. 2016 pa je v delu, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (ter odločeno o pravdnih stroških; IV. točka sodbe z dne 14. 9. 2016) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Že iz sklepa višjega sodišča z dne 12. 7. 2018 izhaja (s čimer se strinja tudi pritožbeni senat ob sedanjem odločanju o pritožbi tožeče stranke zoper ponovno zavrnitev tožbenih zahtevkov), da je ob upoštevanju dejstva, da je kot dan nastanka škode tožeči stranki treba šteti 25. 4. 2007, ko je tožeča stranka družbi B., d. o. o., podelila za 3,984.562,00 EUR večje posojilo, kot naj bi bilo to potrebno za izgradnjo TC D., časovno gledano, dne 23. 10. 2015, ko je tožeča stranka spremenila tožbo, tako 3-letni subjektivni kot tudi 5-letni objektivni zastaralni rok iz prvega in drugega odstavka oziroma tretjega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ, že potekel in sta tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek na podlagi navedene zakonske določbe že zastarala.

8. Vendar je višje sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo z dne 14. 9. 2016 sodišču prve stopnje dalo navodila, da se poglobljeno ukvarja z vprašanjem o prekinitvi predmetnega postopka v smislu reševanja predhodnega vprašanja obstoja kaznivega dejanja ter s tem v zvezi morebitne uporabe 353. člena OZ, saj teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper tožence istočasno tudi kazenski postopek pod opr. št. X K 000/2013. Ker je višje sodišče že tedaj ugotovilo, da je tožeča stranka podala obsežno trditveno podlago o nastanku vtoževane škode zaradi očitanih kaznivih dejanj v več svojih vlogah (prva pripravljalna vloga, list. št. 172. in nasl.; druga pripravljalna vloga, list. št. 315. in nasl.; tretja pripravljalna vloga, list. št. 368. in nasl.), do katerih se sodišče prve stopnje ni celovito in analitično opredelilo, je sodbo z dne 14. 9. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju s sedaj izpodbijano sodbo ugotovilo, da se dejanja, ki jih tožeča stranka očita tožencem, prekrivajo z dejanji, ki se tožencem očitajo v kazenskem postopku X K 000/2013. Taka ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, saj iz obtožnice (A 89) izhaja, da se tožencem v kazenskem postopku očita, da so z istimi ravnanji, ki jih kot protipravna ravnanja, s katerimi ji je povzročena škoda s strani tožencev, zatrjuje tožeča stranka v obravnavanem postopku, storili kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena Kazenskega zakonika – KZ, za kar je predvidena kazen zapora do osem let. 10. Iz prvega odstavka 353. člena OZ izhaja, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Iz 3. točke prvega odstavka 111. člena KZ izhaja, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let. A da bi se v civilnem postopku skladno z določbo prvega odstavka 353. člena OZ daljši (v obravnavani situaciji desetletni) zastarali rok sploh lahko uporabil, mora biti kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča3, o čemer pa v konkretnem primeru še ne moremo govoriti. V nasprotnem primeru bi uporaba desetletnega zastaralnega roka, ki je neposredno vezana na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja, pomenila neposredno kršitev 27. člena Ustave RS, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (domneva nedolžnosti).

11. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je prišlo do pretrganja desetletnega zastaranja je zato pravno v danem trenutku še povsem irelevantno. Kot že pojasnjeno, je petletni zastaralni rok na dan 23. 10. 2015 že potekel. Če je zastaranje že nastopilo, o pretrganju ne moremo več govoriti4. O pretrganju petletnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ torej ni mogoče govoriti. Na vprašanje, ali je mogoče v dani situaciji uporabiti desetletni zastaralni rok in ali je navedeni rok pretrgan z vložitvijo spremembe tožbe, pa vsekakor še ni mogoče odgovoriti, saj odločitev kazenskega sodišča v zadevi X K 000/2013 (kakršnakoli že) ni pravnomočna. Preuranjeno je zato odgovoriti na vprašanje, ali je prišlo do pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka v smislu drugega odstavka 353. člena OZ. Zato je preuranjeno tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče5, da dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek ne more zastarati, neodvisno od izida kazenskega postopka, ki je v času, ko nastopi pretrganje zastaranja, vselej še neznan. S tem stališčem se pritožbeno sodišče sicer strinja, vendar se nanj še ni mogoče sklicevati, saj je izid kazenskega postopka, od katerega pa je neposredno odvisno, ali se bo v dani situaciji desetletni zastaralni rok sploh uporabil, še neznan. Gre torej za stališče, ki ga bo morda potrebno uporabiti pri prihodnjem odločanju, v tem trenutku pa (še) ni pravno relevantno.

12. Glede na navedeno se izkaže pritožba v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje, da bi moralo predmetni postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku X K 000/2013, v okoliščinah danega primera za utemeljeno. Vprašanje obstoja kaznivega dejanja predstavlja namreč v tem postopku predhodno vprašanje, o katerem civilno sodišče ne more (in ob trenutni situaciji niti ne sme) samo odločiti. V odškodninskih sporih je namreč vprašanje obstoja kaznivega dejanja predhodno vprašanje, če je od tega odvisna dolžina zastaralnega roka6. V našem procesnem pravu velja sicer kombiniran sistem reševanja predhodnih vprašanj. Če o predhodnem vprašanju še ni bilo odločeno pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZPP). Vendar zaradi varovanja domneve nedolžnosti (že zgoraj citirani 27. člen Ustave RS) o kaznivem dejanju kot o predhodnem vprašanju v pravdi ni dopustno odločati, razen če kazenski pregon sploh ni več mogoč, za kar pa v konkretnem primeru (vsaj glede na trenutne okoliščine) ne gre7. Ker je temu tako, je potrebno celotni postopek vrniti v fazo odločanja o prekinitvi postopka, o čemer odloča sodišče prve stopnje (drugi odstavek 205. člena ZPP), v kateri pa ni mogoče presojati, ali tožbeni zahtevek (tako primarni kot podredni) morda ni utemeljen iz kakšnega drugega razloga, saj se bo slednje lahko ugotavljalo šele na podlagi razpleta kazenskega postopka8. Slednje tudi zato, ker se zatrjevani obstoj (in tudi višina) škode v tem postopku prekriva z elementi kaznivega dejanja in zajema širši aspekt ravnanj tožencev kot le golo odobritev in izročitev posojila, kar vse je tožeča stranka obširno zatrjevala. Tožeča stranka je tako zatrjevala vrsto poslovnih ravnanj vseh štirih tožencev, ki naj bi skupaj privedle do nastanka vtoževane škode. Do vseh teh ravnanj se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredeljevalo, saj je zavzelo stališče, da škoda sploh ne obstoji, ker tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in da je tožba torej nesklepčna. V kolikor se izkaže, da bodo toženci pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje, navedena ravnanja pa so tudi predmet presoje v tem postopku (identično dejansko stanje), lahko prav iz tega razloga to morebitno nesklepčnost tožnik v tem postopku še ustrezno odpravi. Zato je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja in višine škode, (najmanj) preuranjeno.

13. V posledici zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče prve stopnje preuranjeno odločalo o bistvenem pravnem vprašanju v tem postopku (dolžina zastaralnega roka), kar je terjalo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe in odločitve o pravdnih stroških ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ni pristojno za odločanje o prekinitvi postopka (drugi odstavek 205. člena ZPP), odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka pa je odvisna predhodno od razpleta kazenskega postopka. Poleg tega pa pritožbeno sodišče tudi po tem ne more samo dopolniti postopka na podlagi morebitne pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev, o katerih bi pritožbeno sodišče tako prvič samo odločalo, s čimer bi nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

14. Pritožbeno sodišče pri tem ni sledilo predlogu tožeče stranke, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj dosedanji potek sojenja v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov o sodnikovi nepristranskosti. Zadevo prevzame drug sodnik predvsem v primeru večkratnih razveljavitev odločitve, ki so posledice sodnikovega vztrajanja na po mnenju pritožbenega sodišča napačnih materialnopravnih stališčih in neupoštevanju napotil pritožbenega sodišča, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo.

15. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo glede na vse navedeno postopek prekiniti (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP), nadaljevanje po prekinitvi pa je odvisno v prvi vrsti od razpleta kazenskega postopka X K 000/2013. 16. Ker je pritožbeno sodišče odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, razveljavilo, in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Tožba je bila v tem postopku vložena 18. 4. 2013. 2 Tožeča stranka je sprva vtoževala tudi škodo v višini 345.112,10 EUR, ki naj bi ji nastala s poslovnimi ravnanji v zvezi z nepremičninami v Ljubljani in Portorožu, vendar je bil ta del tožbenega zahtevka umaknjen in postopek v tem delu pravnomočno ustavljen (III. točka izreka sodbe z dne 14. 9. 2016, r. št. 93 v spisu). 3 Razen v primeru, da kazenski pregon sploh ni več mogoč (glej tudi 12. točko te obrazložitve). V zvezi s tem vprašanjem prim. Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 484; A. Galič, Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis, IPP PF, Ljubljana 2016, str. 133; D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis, IPP PF, Ljubljana 2012, str. 39. 4 Prim. sodbo VS RS II Ips 224/2012. 5 Prim. sklep VS RS II Ips 539/2004. 6 D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis, IPP PF, Ljubljana 2012, str. 37. 7 Navedeno je pojasnilo že višje sodišče v sklepu z dne 12. 7. 2018 (list. št. 753). 8 Ibid.