Jedro

Glede na enotno in usklajeno sodno prakso terjatev za plačilo pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama nastane šele z odločbo sodišča, s katero so ti stroški ugotovljeni glede na izid pravde in glede na uspeh strank.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče zavzelo napačno stališče glede trenutka nastanka terjatve v znesku 3.191,20 EUR. Res tudi ta znesek po temelju predstavlja stroške zastopanja v postopku, vendar pa ne v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Gre za stroške zastopanja dolžnika pred avstrijskim sodiščem na naroku, ki izvirajo iz medsebojnega mandatnega razmerja in za katere je upnik kot dolžnikov pooblaščenec v tistem postopku dolžniku izstavil račun kot verodostojno listino, na tej osnovi izposloval sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, po dolžnikovem obrazloženem ugovoru pa je bil uspešen tudi v pravdnem postopku in je za to terjatev izposloval sodbo kot izvršilni naslov v tem postopku. Terjatev iz naslova stroškov zastopanja pred avstrijskim sodiščem tako ne predstavlja več pravdnih stroškov v prej opisanem smislu, temveč gre za glavnico, ki je bila s sodbo pravnomočno le ugotovljena in naložena v plačilo dolžniku, ni pa nastala šele z izdajo sodbe, ampak že, ko je imel upnik pravico od dolžnika terjati njeno izpolnitev, torej ko je nastal pravni temelj zanjo. Pravni temelj za to glavnico pa je med upnikom kot takratnim pooblaščencem dolžnika in dolžnikom nastal ob opravi odvetniške storitve, torej še pred začetkom postopka prisilne poravnave nad dolžnikom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede izterjave glavnice v znesku 3.191,20 EUR, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede izterjave pravdnih stroškov v znesku 454,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2020 do plačila, potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 3. 5. 2021. 2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče je 23. 4. 2021 na upnikov predlog zoper dolžnika na podlagi izvršilnega naslova (sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 1150/2018 z dne 20. 12. 2019, ki je postala pravnomočna 26. 8. 2020 in izvršljiva 25. 9. 2020) dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v višini 3.191,20 EUR, pravdnih stroškov v višini 454,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2020 do plačila in izvršilnih stroškov tega predloga, odmerjenih na 135,80 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa o izvršbi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo stroškov do plačila.

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnik je v ugovoru navedel, da obveznost še ni zapadla v plačilo. Dolžnik je bil namreč od 18. 7. 2019 v postopku prisilne poravnave, ki je bila 10. 3 2020 potrjena (sklep je postal pravnomočen 27. 3. 2020). Terjatev upnika bo zato poplačana skladno s pogoji prisilne poravnave v višini 10% do dne 27. 3. 2025. 9. Upnik je v odgovoru na ugovor navedel, da prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, sodna odločba, na podlagi katere teče ta postopek, pa je postala pravnomočna in dokončna šele po potrjeni prisilni poravnavi, zaradi česar ta zanjo ne velja. Dolžnik v postopku izdaje izvršilnega naslova ni omenil, da je v postopku prisilne poravnave, zato vsaj glede stroškov pravdnega postopka učinki prisilne poravnave ne veljajo.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo. Obrazložilo je, da potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Postopek prisilne poravnave se je začel 18. 7. 2019 (potrjena je bila 10. 3. 2020 in pravnomočna dne 27. 3. 2020), terjatev pa je nastala, ko je bila izdana sodba, s katero je bilo odločeno o zahtevku (terjatvi) upnika, torej 20. 12. 2019 (sodba je postala pravnomočna 26. 8. 2020 in izvršljiva 25. 9. 2020). Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je terjatev upnika nastala po dnevu začetka prisilne poravnave, zaradi česar pogoji prisilne poravnave zanjo ne veljajo.

11. Tako stališče je pravilno glede terjatve iz naslova pravdnih stroškov v znesku 454,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2020 do plačila. Glede na enotno in usklajeno sodno prakso namreč terjatev za plačilo pravdnih stroškov v razmerju med pravdnima strankama nastane šele z odločbo sodišča, s katero so ti stroški ugotovljeni glede na izid pravde in glede na uspeh strank (prim. VSL Sklep II Ip 3577/2016 z dne 11. 1. 2017, VSL Sklep I Cpg 94/2015 z dne 4. 3. 2015, VSL Sklep I Cpg 1395/2013 z dne 9. 10. 2014, VSL Sklep I Cpg 1152/2013 z dne 28. 1. 2014,...). V tem delu je zato pritrditi sodišču prve stopnje, da je terjatev nastala s sodbo z dne 20. 12. 2019, zato nanjo pogoji dne 18. 7. 2019 začete prisilne poravnave nad dolžnikom ne učinkujejo in je dolžnikov ugovor v tem delu neutemeljen.

12. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče zavzelo napačno stališče glede trenutka nastanka terjatve v znesku 3.191,20 EUR. Res tudi ta znesek po temelju predstavlja stroške zastopanja v postopku, vendar pa ne v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Gre za stroške zastopanja dolžnika pred avstrijskim sodiščem na naroku 18. 12. 2017, ki izvirajo iz medsebojnega mandatnega razmerja in za katere je upnik kot dolžnikov pooblaščenec v tistem postopku dolžniku izstavil račun kot verodostojno listino (ki je zapadla v plačilo 28. 2. 2018), na tej osnovi izposloval sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, po dolžnikovem obrazloženem ugovoru pa je bil uspešen tudi v pravdnem postopku in je za to terjatev izposloval sodbo kot izvršilni naslov v tem postopku. Terjatev iz naslova stroškov zastopanja pred avstrijskim sodiščem tako ne predstavlja več pravdnih stroškov v prej opisanem smislu, temveč gre za glavnico, ki je bila s sodbo pravnomočno le ugotovljena in naložena v plačilo dolžniku, ni pa nastala šele z izdajo sodbe, ampak že, ko je imel upnik pravico od dolžnika terjati njeno izpolnitev, torej ko je nastal pravni temelj zanjo (prim. VSL Sklep II Ip 2920/2014 z dne 19. 9. 2014). Pravni temelj za to glavnico pa je med upnikom kot takratnim pooblaščencem dolžnika in dolžnikom nastal ob opravi odvetniške storitve, torej še pred začetkom postopka prisilne poravnave nad dolžnikom (prim. 16. člen Odvetniške tarife).

13. Ker zaradi napačnega izhodišča glede trenutka nastanka terjatve v znesku 3.191,20 EUR in posledično napačnega zaključka, da pogoji prisilne poravnave nanjo ne učinkujejo, sodišče vpliva teh pogojev na ta del terjatve še ni presojalo, zato je višje sodišče dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede izterjave glavnice v znesku 3.191,20 EUR, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora glede izterjave pravdnih stroškov v znesku 454,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2020 do plačila, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.