Jedro

Gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, vendar kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 140,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je obdolženca s sodbo I K 5535/2017-155 z dne 19. 10. 2021 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da oškodovankama povrne pridobljeno premoženjsko korist, in sicer B. B. 1.217,24 EUR in C. C. 1.111,45 EUR, vse v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati B. B. 1.217,24 EUR in C. C. 1.111,45 EUR, v presežku pa ju je z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pot civilne pravde. Obdolženec je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan povrniti in plačati stroške kazenskega postopka, in sicer stroške pričnin in izvedenin v skupnem znesku 1.076,20 EUR ter sodno takso po tarifni številki 7111 v zvezi s 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter po tarifni številki 7301 ZST-1 v višini 60,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat (pravilno pred drugega sodnika posameznika), oziroma podrejeno, da obdolžencu izreče milejšo kazen.

3. Ker je zagovornik zahteval, da se ga seznani s sestavo senata, ki bo odločal o pritožbi, ga je pritožbeno sodišče obvestilo z dopisom z dne 2. 3. 2022. Tega je prejel dne 3. 3. 2022, pripomb na sestavo senata pa ni podal. 4. Obdolženčev zagovornik je v pritožbi tudi predlagal, da se ga v smislu 445. člena ZKP obvesti o seji pritožbenega senata, da bo lahko podrobneje obrazložil svojo pritožbo in pripomogel k razjasnitvi zadeve. Pritožbeno sodišče pa ob preučitvi zadeve in zagovornikovih navedb ni ugotovilo razlogov, ki bi utemeljevali, da je navzočnost strank na seji pritožbenega senata potrebna, zato strank o seji ni obveščalo (445. člen ZKP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj je štelo za dokazano, da je bil obdolženec oškodovankama sposoben izpolniti obveznosti, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo konkretne in prepričljive razloge o njegovi sposobnosti, da oškodovankama izplača regres, odpravnino in stroške prehrane in prevoza na delo ter tudi obvezne prispevke, pa tega ni storil, zato zatrjevana kršitev ni podana. Sicer je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da se ne strinja z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar bo podrobneje obrazloženo, ko bo pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zagovornik v pritožbi obširno polemizira, da gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek, s čimer smiselno meri na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, v zvezi s tem pa še navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da v izreku opisano dejanje ni prekršek, s čimer hkrati smiselno zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi bil obdolženec obravnavan v prekrškovnem postopku in zato ni dvoma, da bi se ga dvakrat obravnavalo za isto dejanje. S tem, ko je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1, je določno zavzelo stališče, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za prekršek in se zato do tega vprašanja ni bilo dolžno še posebej dodatno opredeljevati in pojasnjevati, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za prekršek. Zato zagovornik v tej smeri v izpodbijani sodbi neutemeljeno pogreša razloge, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena pa ni podana. Poleg tega je bila narava razmerja med kaznivim dejanjem po 196. členu KZ-1 in prekrški s področja delovnega prava zagovorniku (in obdolžencu) natančna pojasnjena že v sklepu naslovnega sodišča IV Kp 5535/2017 z dne 4. 2. 2020, in sicer je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po svoji naravi blanketna norma, ki za izpolnitev zakonskih znakov predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerjih. Gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, vendar kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Po ustaljeni sodni praksi tako prekršek predstavlja golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se v obravnavanem primeru navzven izkazuje s prikrajšanjem delavcev za pravico, ki mu pripada. Slednje predstavlja presežek dispozicije kaznivega dejanja v razmerju do kršitve s področja delovnega prava.1 Tudi neplačilo prispevkov, čeprav so obračunani (oziroma so bili oddani REK obrazci), pomeni prikrajšanje delavca za pravico, ki mu pripada, to je pravico do bruto plače,2 zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o prekršku po ZDR3 ali Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2), kot to zmotno meni zagovornik.

9. Isto kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja še z navedbami, da v konkretnem delu opisa očitanega kaznivega dejanja ni navedeno, kako naj bi obdolženec „zavestno“ kršil predpise s področja delovnega prava oziroma iz katerega njegovega ravnanja naj bi izhajalo, da je to dejanje storil zavestno. To ne drži. Obdolžencu se namreč v opisu dejanja, sicer v abstraktnem delu, jasno očita, da je očitano kaznivo dejanje storil tako, da zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in o predpisih o plačilu predpisanih prispevkov, kar pa za konkretizacijo tega zakonskega znaka zadostuje. Po ustaljeni sodni praksi posameznih zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, le-teh v konkretnem delu opisa dejanja ni potrebno ponavljati ali jih opisovati z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. To prihaja v poštev zlasti pri t.i. subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, kot je "zavestno," ko gre za psihične procese, ki se odvijajo v storilčevi notranji osebnostni sferi in navzven neposredno niso zaznavni. O obstoju tega kazenskega znaka je mogoče sklepati šele na podlagi storilčevih (ne)ravnanj in okoliščin primera, ki so zaznavne tudi navzven, kar pomeni, da je nadaljnja konkretizacija naklepa stvar obrazložitve, ne pa izreka.4 Glede na vse navedeno zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana.

10. Zagovornik se prav tako ne strinja s pravno kvalifikacijo dejanja, s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Po njegovem stališču bi kaznivo dejanje moralo biti opredeljeno po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ne pa po drugem, saj se obdolžencu ne očita, da naj bi oškodovanki zaradi neplačanih prispevkov izgubili kakšne pravice. V opisu je inkriminirano neplačilo treh ali več (zaporednih) plač, vendar regres, prevoz na delo in odpravnina niso plača. Posledično je zaradi nepravilne kvalifikacije v obravnavnem primeru nastopilo zastaranje kazenskega pregona, s čimer meri tudi na kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena KZ-1. 11. Čeprav ima zagovornik prav, da se obdolžencu ne očita, da bi oškodovanki zaradi neplačil prispevkov izgubili kakšne pravice, to zaključkov sodišča prve stopnje ne spremeni. Zagovornik prezre, da se obdolžencu očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1, ker je njegovo dejanje imelo za posledico neupravičeno izplačilo več kot treh zaporednih plač, saj oškodovankama v obdobju od decembra 2011 do 31. 3. 2013 zaradi neplačanih prispevkov niso bile v celoti izplačane bruto plače. Pri tem je glede na pritožbene navedbe potrebno ponovno poudariti, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta tako tožilstvo kot tudi sodišče prve stopnje očitano kaznivo dejanje pravilno opredelila po KZ-1A oziroma KZ-1B, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Zagovorniku je bilo namreč že v sklepu IV Kp 5535/2017 z dne 4. 2. 2020 pojasnjeno, da KZ-1E za obdolženca ni milejši, ampak je strožji, zato zagovornik s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati, da je sodišče uporabilo napačni materialni zakon, ne more uspeti.5

12. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da ima delavec pravico do bruto plače in delodajalčeva dolžnost je, da v imenu delavca od njegove plače odvede in plača davke in prispevke, in če tega ne stori, ga omeji v njegovi pravici do bruto plače. Iz tega razloga se zato ni mogoče strinjati z zagovornikom, da šele izguba pravic zaradi neplačila prispevkov pomeni izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Delavčeva plača namreč obsega znesek, ki ga delodajalec izplača neposredno delavcu in s katerim lahko ta neposredno razpolaga (neto plača), kot tudi del, s katerim delavec ne more prosto razpolagati - ta del zajema davke in prispevke (bruto plača).6 Z neizplačilom celotne (bruto) plače je tako bilo poseženo v temeljno pravico oškodovank, da na podlagi opravljenega dela dobita vse, kar jima po zakonu pripada oziroma povedano drugače, pravica do plače jima je bila priznana v omejenem obsegu. Zato obdolženčevo delno izplačilo posamezne plače, ob dodatnem zakonskem pogoju zaporedja treh ali več zaporedno neizplačanih plač, ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in uveljavitev obdolženčeve kazenskopravne odgovornosti, kot si to zagovornik napačno razlaga. Inkriminacija po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je jezikovno in pomensko jasna, z njo pa se varuje položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, torej tudi pravice do celotne bruto plače, ki jo je z neplačilom obveznih prispevkov omejil.7 Iz istih razlogov so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je obdolženec za obe oškodovanki vendarle oddal REK obrazce, zaradi česar ti v svojih pravicah na podlagi 143. člena (pravilno 134. člena, opomba sodišča druge stopnje) Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nista bili prikrajšani. S tem ko obdolženec predpisanih prispevkov ni plačal, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih sistem socialne varnosti temelji, socialna varnost delavca že ogrožena in je vanjo že poseženo (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe).8

13. Res je, da preostala posamezna izvršitvena ravnanja, kot se očitajo obdolžencu (neplačilo regresov, odpravnin in povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo), izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri tem le za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obdolženčeva v izreku opisana ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti in zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se kaznivo dejanje opredeli po strožji, kvalificirani obliki, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1,9 za katerega je v zakonu zagrožena kazen do treh let zapora. Glede na tako zagroženo kazen ob upoštevanju določbe 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, določa desetletni zastaralni rok, ne more biti govora o zastaranju kazenskega pregona. Očitano kaznivo dejanje je bilo storjeno v obdobju od decembra 2011 do 31. 3. 2013, kar pomeni, da bi zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo dne 31. 3. 2023, kar je bilo zagovorniku tudi že pojasnjeno v sklepu IV Kp 5535/2017 z dne 4. 2. 2020, zato so pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik ponovno poskuša prepričati v nasprotno, neutemeljene. Po obrazloženem zato zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 3. in 4. točki 372. člena ZKP niso podane.

14. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik graja dejansko stanje, vendar pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in argumentirano zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje.

15. Zagovornik uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR, saj sta obe obe oškodovanki delovno razmerje brez prekinitve nadaljevali pri drugem delodajalcu, in sicer sta opravljali isto delo, z isto opremo in z istim delovnim časom. Na tej podlagi bi lahko oškodovanki od prevzemnika dejavnosti uveljavili vse zahtevke, pa tega nista storili, prav tako nista izkoristili nobenih pravnih možnosti za uveljavitev svojih terjatev zoper njega, niti nista sami podali kazenske ovadbe zoper njega.

16. Takšne navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da se obdolženec očitka za kaznivo dejanje ne more razbremeniti s tem, da delavki od njegove družbe oziroma od njega nista nikoli zahtevali odprave kršitev oziroma ni bila angažirana inšpekcija, poleg tega po ugotovitvi sodišča prve stopnje v spisu ni nikjer podatka o tem, da bi novi delodajalec prevzel obveznosti do oškodovank. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja. Dejstvo je, da sta bili oškodovanki do izplačil regresov, odpravnine in stroškov prehrane in prevoza ter plačil prispevkov upravičeni že na podlagi zakona, obdolženec pa svojih obveznosti do njiju ni izpolnil in zato za ugotovitev kazenskopravne odgovornost obdolženca ni relevantno, ali sta oškodovanki že pred uvedbo kazenskega postopka zahtevali od obdolženca, da izpolni svoje delovnopravne obveznosti, kot tudi ni pomembno, ali sta se poslužili kakšnih drugih pravnih poti, s katerimi bi dosegle odpravo kršitev delovnopravne zakonodaje (prijava inšpekcijskemu organu ali vložitev kazenske ovadbe). Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, obravnavano kaznivo dejanje je uradno pregonljivo in ga lahko naznani vsak, ki zanj zve, policija pa ima dolžnost, da takšno prijavo v skladu s svojimi nalogami in pooblastili ustrezno razišče. Še manj pa sta bili oškodovanki dolžni izplačilo zahtevati od novega delodajalca. Četudi bi bilo pritrditi zagovornikovemu stališču, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR, to obdolženca krivde za očitano kaznivo dejanje ne more razbremeniti. Obdolženec kot delodajalec je namreč na podlagi četrtega odstavka citiranega člena še vedno odgovoren za plačilo vseh terjatev, nastalih do datuma prenosa, pa čeprav solidarno z novim delodajalcem (delodajalcem prevzemnikom). Takšna ureditev, bistvo katere je v varovanju interesov delavcev, namreč z ničemer ne vpliva na ugotovljanje kazenskopravne krivde. Bistveno je, da je kaznivo dejanje bilo storjeno pred tem, zgolj sanacija škodnih posledic na način, da bi obveznosti poravnal novi delodajalec, pa krivde obdolženca ne more izključiti. Gre zgolj za delovnopravno rešitev nastale situacije, medtem ko je kazenskopravna krivda širša. 17. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da bi obdolženec v celotnem inkriminiranem obdobju lahko izpolnil obveznosti do obeh oškodovank, pa tega ni storil. Za svoje zaključke je v točki 8 navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih zagovornik s pritožbenimi navedbami ne more omajati. Čeprav je sodna izvedenka izpovedala, da obdolženčeva družba od novembra 2012 dalje ni bila sposobna plačevati delavk, ni prezreti, da je hkrati glede na preteklo poslovanje družbe izrecno dopustila možnost, da je družba tudi po novembru 2012 poslovala z gotovino, vendar zaradi pomanjkanja dokumentacije ni mogla podati zanesljive ocene, koliko denarja oziroma gotovine je ostalo za poplačilo obveznosti. Sodišče prve stopnje je podlago za svoje zaključke o plačilni sposobnosti obdolženčeve družbe imelo tudi v izpovedbah obeh oškodovank, ki sta povedali, da je družba poslovala vse do konca (marca 2013), pri čemer je bil dnevni promet v eni izmeni okoli 200,00 EUR, družba pa je vseeno dobavljala in nabavljala pijačo, ki je bila plačana. Tudi priča D. D., ki je za družbo opravljala računovodske storitve do konca leta 2012, je izpovedala, da je obdolženec vse obveznosti do njihovega računovodskega servisa poravnal, čeprav z zamikom. Sodišče prve stopnje je tem izpovedbam utemeljeno sledilo, saj tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da bi vanje podvomilo. Pri tem sicer gre za posredne dokaze, vendar je sodišče prve stopnje preko obrazloženega niza posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil in logike prišlo do pravilnega zaključka, da je obdolženec bil sposoben izpolniti obveznosti do oškodovank. Če je obdolženec lahko plačal svojim dobaviteljem in tudi poravnal obveznosti računovodskega servisa, bi nedvomno lahko izpolnil svoje obveznosti tudi do oškodovank, saj imajo te prednost pred vsemi drugimi obveznostmi družbe.10 Če k temu dodamo še, da je obdolženec že v preteklosti lahko posloval kljub blokiranim transakcijskim računom družbe, v vmesnem obdobju pa družba sploh ni imela odprtega transakcijskega računa in da so bile po podatkih spisa najemnine za lokal plačane z zamikom (list št. 228), se pokažejo ugotovitve sodišča prve stopnje glede plačilne sposobnosti obdolženca kot utemeljene in pravilne. Zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne morejo omajati okoliščine, da poslovanje obdolženčeve družbe ni dosegalo pričakovanih rezultatov, kot to smiselno zatrjuje zagovornik. V teh primerih je dolžnost poslovodstva, da sprejme ustrezne ukrepe po ZDR in Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, česar obdolženec ni storil. Namesto tega je mimo teh pravil pridobival določena denarna sredstva (dnevne izkupičke), ki jih ni namenil za poplačilo obveznosti do delavk, temveč je dal prednost drugim upnikom, kar le še dodatno utrdi zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolžencu dejanje v celoti dokazano.

18. Prav tako se ni strinjati s zagovornikovim stališčem, da bi v obravnavanem primeru sorazmerni del regresa za leto 2013 zapadel v plačilo šele 1. 7. 2013, ko je obdolženčeva družba že bila v stečaju in zato v tem delu ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju. ZDR v drugem odstavku 131. člena sicer določa, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, kar pa ne pomeni, da se delavcu lahko regres oziroma njegov sorazmerni del ne more izplačati tudi prej. S tem ko je obdolženec oškodovankama odpovedal pogodbo o zaposlitvi, bi moral poskrbeti tudi za izplačilo sorazmernega dela regresa za leto 2013, do katerega sta bili delavki upravičeni na podlagi zakona, in sicer bi jima ga moral, upoštevajoč okoliščine primera in prednostno naravo te terjatve, izplačati ob odpovedi delovnega razmerja, ne pa čakati na 1. 7. 2013. 19. Glede na to, da se zagovornik uvodoma pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, in sicer se zavzema za izrek nižje kazni, česar podrobneje ne obrazloži, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo njegove kazenske odgovornosti in nevarnost samega dejanja je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo nobenih olajševalnih, katerim je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije dalo ustrezno težo in v tej luči se izbrana kazenska sankcija po vrsti in po višini določene kazni ter dolžni preizkusne dobe izkaže za primerno, vključno z določenim posebnim pogojem, da oškodovankama povrne zneske, za kolikor sta bili s storitvijo kaznivega dejanja prikrajšani.

20. Po obrazloženem, in ker pritožba v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

21. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi ZST-1 in Taksne tarife (7111, 71113 in 7122), ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27567/2012-56 z dne 22. 12. 2015. 3 Zagovornik pri tem v pritožbi citira določila ZDR-1, ki v inkriminiranem obdobju še ni veljal, zato bi bilo pravilneje, če bi zagovornik svoje argumente opiral na določila ZDR, ki se je v uporabljal v inkriminiranem obdobju. Iz tega razloga bo pritožbeno sodišče tudi v nadaljnji argumentaciji obrazložitve te sodbe namesto določil ZDR-1, ki jih navaja zagovornik, citiralo ustrezna določila ZDR. 4 Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 20281/2010 z dne 12. 7. 2013 in I Ips 12608/2014 z dne 16. 2. 2017. 5 Takšno stališče je uveljavljeno tudi v ustaljeni sodni praksi, prim.: sodbi Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 38611/2014 z dne 8. 3. 2018 in Vrhovnega sodišča RS I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018. 6 Prim.: K. Filičič, L. Tičar in drugi: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, druga knjiga, Uradni list Ljubljana 2019, str. 341, točka 44, ter tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019, točka 14. 7 Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019, I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016 in I Kp 61453/2011-102 z dne 11. 12. 2015. 8 Prim.: K. Filičič, L. Tičar in drugi: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, druga knjiga, Uradni list Ljubljana 2019, str. 344, točka 57, ter tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 22840/2011-52 z dne 20. 9. 2012 in I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016. 9 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019. 10 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37440/2014 z dne 25. 11. 2021.