Jedro

Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodniku za mladoletnike Okrožnega sodišča v Celju v novo odločitev v roku 24 ur, pri čemer st. mld. A. A. do vnovične odločitve o predlogu za pripor ostaja v priporu.

Obrazložitev

1.Z pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodnik za mladoletnike Okrožnega sodišča v Celju zoper st. mld. A. A. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožila mladoletnikova zagovornica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, podredno pa, da odredi milejši ukrep hišnega pripora.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Po določilu prvega odstavka 472. člena ZKP sme sodnik za mladoletnike izjemoma odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so zato podani razlogi iz prvega odstavka 201. člena ZKP. Za pripor morajo biti torej kumulativno podani splošni pogoji, torej utemeljenost suma storitve mladoletniku očitanega kaznivega dejanja, eden od pripornih razlogov (ponovitvena nevarnost, begosumnost, koluzijska nevarnost) ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije. Pripor proti mladoletniku torej ni izključen, vendar pa se ga sme odrediti le izjemoma. Za presojo, ali je pripor neogibno potreben, morajo veljati strožja merila kot glede polnoletnih storilcev. Namreč pripor je mogoče odrediti le, če istega cilja ni mogoče doseči z nobenim drugim milejšim ukrepom, vključno z ukrepi iz določila 471. člena ZKP.

5.Sodišče prve stopnje je na straneh 2 do 26 pritožbeno izpodbijanega sklepa argumentiralo obstoj utemeljenega suma (pa še to nedosledno, ko je mestoma zapisalo, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum) ter ponovitveno nevarnost. Na strani 26 pa je podalo tudi razloge v smislu neogibne potrebnosti pripora ter sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Zapisalo je, da je po mnenju preiskovalnega sodnika podan utemeljen sklep, da je edini primeren in učinkovit ukrep, ki bo osumljencu tudi fizično onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj, pripor in da je na podlagi zbranih podatkov in dokazov, ki utemeljujejo sum ter iz njih razvidih okoliščin, utemeljeno zaključiti, da bi bila v primeru izpustitve osumljenca na prostost podana nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s tem pa ogrožena varnost in premoženje potencialnih oškodovancev. Dejstvo je namreč, da je omejitev svobode gibanja, ki je z izrekom pripora povzročeno njemu, neprimerno manjše od posledic, ki jih povzroča s izvrševanjem kaznivih dejanj. Nobene podlage tudi ni, da bi kakšen drug milejši ukrep po ZKP prišel v poštev.

6.Zagovornica v pritožbi pravilno poudari, da sodišče v obrazložitvi sklepa ni pojasnilo, zakaj se varnost ljudi ne more zagotoviti z milejšim ukrepom, prav tako pa ni pretehtalo, ali je varnost in zdravje ljudi zaradi domnevnega ravnanja mladoletnika ogrožena do te mere, da odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode.

7.Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se sodišče prve stopnje ni argumentirano opredelilo do možnosti uporabe drugih milejših ukrepov za preprečitev mladoletnikove ponovitvene nevarnosti, v smislu določila drugega odstavka 192. člena ZKP, gotovo pa se tudi ni opredelilo o možnosti uporabe ukrepov, predpisanih v prvem odstavku 471. člena ZKP. Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev (tako tudi VSRS Sodba XI Ips 48229/2015-111).

8.Ker je to v izpodbijanem sklepu izostalo, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, sklepa sodišča prve stopnje ni moč preizkusiti. Sklep sodišča prve stopnje je obremenjen s kršitvijo iz določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

9.V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor bo znova odločilo, da se zoper mladoletnika odredi pripor, argumentirano in nedvoumno pojasniti, katera stopnja verjetnosti, da naj bi mladoletnik storil očitana mu kazniva dejanja, je podana. Konkretno se bo moralo opredeliti tudi o danosti pripornega razloga, končno pa se bo moralo konkretneje opredeliti tudi o tem, ali je izjemoma moč zoper mladoletnika odrediti pripor, ko bo torej moralo sodišče prve stopnje, če se bo vnovič odločilo za odreditev pripora izločiti vse možne milejše ukrepe v smislu določila drugega odstavka 192. člena ZKP ter prvega odstavka 471. člena ZKP ter po tej poti zaključiti, ali je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev mladoletnikove ponovitvene nevarnosti.

10.Pri vnovičnem odločanju pa bo moralo sodišče prve stopnje izhajati tudi iz ostalih pritožbenih navedb, ki predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do utemeljenosti katerih pa se pritožbeno sodišče zaradi ugotovitve procesne kršitve ni moglo opredeliti.

11.Sodišče prve stopnje bo moralo o predlogu za odreditev pripora znova odločiti v roku 24 ur od prejema tega sklepa, ko se predpostavlja, da bo moralo v tem roku mladoletniku tudi že vročiti novo odločitev o priporu. Do vnovične odločitve o predlaganem priporu pa mladoletnik ostaja v priporu.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 471

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.