Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po splošnih življenjskih izkušnjah ne more biti dvoma, da lahko lesena tla v kleti ob prenašanju grozdja z vedrom iz kadi v prešo postanejo mokra in zdrsljiva. Vendar je to običajen riziko, ki ne terja posebnega ukrepanja. Vsaka povprečno izkušena in razumna odrasla oseba se že z običajno pazljivostjo temu lahko izogne. Da bi zavarovanec tožene stranke moral namestiti na leseni podest zaščito s folijo ali s čim drugim, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pretirana zahteva in tega od povprečno skrbnega lastnika zidanice v kletnih prostorih ni razumno zahtevati.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 690,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 12.500,00 EUR denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine za nematerialno škodo. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki plačati njene pravdne stroške 1.215,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal s primerno stopnjo skrbnosti, ki se zahteva od povprečnega človeka pri trgatvi in vinogradniških opravilih. Iz izpovedi A. A. izhaja, da je preuredil zgolj bivalni del zidanice, ki je bil očitno dotrajan in potreben prenove, ne pa tudi kleti. Z dovolj skrbnim ravnanjem bi zavarovanec tožene stranke, ki mu vinogradniška opravila niso tuja, lahko preprečil udrtje lesenega podesta. Moral bi predvideti, četudi ni videl, da so deske poškodovane oziroma obrabljene, da v danih okoliščinah dotrajan les lahko zgnije in se posledično udre podest. To izhaja iz okoliščin, da se klet nahaja v stari zidanici, da je v kleteh zidanic vlaga, da sta na spornem podestu že stali cisterna in preša, da je A. že ob nakupu zidanice vedel, da bo klet uporabljal za prešanje grozdja. Najkasneje ob preurejanju bivalnega dela zidanice bi moral preveriti stanje lesenega podesta in se prepričati, da je varen. Zavedati bi se moral, da so lesena tla v vlažni kleti prav tako vlažna in po daljšem času začnejo gniti in trhleti, ter da je potrebno pred vsakim prešanjem grozdja preveriti pogoje za delo v kleti, kamor nedvomno spada tudi stanje lesenega podesta, ki je pri tem opravilu najbolj obremenjen. Pritožnik je pri delu ravnal z vso dolžno skrbnostjo, pazil je, kam je stopil, bil je primerno obut. Da je bil lesen podest dotrajan in trhel, pa ni mogel vedeti. Res je vsakdanje, da na mokrih tleh včasih komu spodrsne, vendar v konkretnem primeru opustitev skrbnosti zavarovanca tožene stranke ni v tem, da ni zagotovil suhih tal, temveč v tem, da ni poskrbel za zamenjavo očitno dotrajanega lesenega podesta. Da bi zadostil pravnemu standardu skrbnega ravnanja, bi moral leseni podest vsaj zaščititi s folijo ali s čim drugim poskrbeti, da bi bil suh. V takšnem primeru tožniku na lesenem podestu ne bi zdrsnilo, in se ta tudi ne bi udrl. 3. Tožena stranka je odgovorila na vse pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnik je v tožbi in nadaljnjih vlogah odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke utemeljil sledeče: dne 16. 9. 2012 zvečer je v kletnih prostorih stanovanjske hiše zavarovanca tožene stranke stopil na lesena tla, ki so bila zaradi vlage spolzka, pri tem so se tla tudi udrla, zaradi česar je padel in si poškodoval zapestje leve roke. Pred tem je tožnik zavarovancu tožene stranke pomagal pri prešanju vina, tako da je iz kadi zajemal grozdje in ga dajal v prešo, ki se je nahajala na lesenem podestu, kjer so bili tudi sodi za vino. Ob škodnem dogodku je bil primerno obut in tudi previden. Krivdno odgovornost tožene stranke je utemeljil izključno s tem, da njen zavarovanec ni poskrbel, da bi bila lesena tla pri prešanju grozdja ustrezno zavarovana pred vlago in posledično spolzkostjo in mu očital, da bi moral lesena tla zaščititi, da kljub vlagi ne bi bila spolzka. Ker tega ni storil, tožniku na lesenih tleh ni zgolj zdrsnilo, temveč se je istočasno, ko je stopil na lesen podest, ta udrl, ker je bil očitno dotrajan. Tožena stranka poleg ugovora, da nastala škoda ni krita z zavarovanjem, ki ga ima sklenjen njen zavarovanec, zavrača njegovo odškodninsko odgovornost, ker je tožnik mokra lesena tla in posledično spolzkost moral in mogel pričakovati, glede na to, da je zajemal grozdje in ga dajal v prešo. Pri tem pa je tožeča stranka sama navajala, da leseni podest ni bil videti poškodovan ali tako dotrajan, da bi predstavljal nevarnost. 6. Pri krivdni odškodninski odgovornosti mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (pri odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V primeru opustitvenih ravnanj je po stališču sodne prakse (tudi v podobnih primerih zdrsov oziroma padcev zaradi mokrih tal) treba glede na vse okoliščine primera ugotoviti, ali je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ki ji jo bodisi nalagajo posebni predpisi, ali izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Glede na v dokaznem postopku ugotovljene okoliščine škodnega dogodka je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, češ da je opustil ustrezno zaščito lesenih tal, da kljub vlagi ne bi bila spolzka.
7. Kako je prišlo do škodnega dogodka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo predvsem na podlagi izpovedbe tožnika, saj priča A. A., zavarovanec toženke, zdrsa oziroma padca tožnika ni videl. Tožnik mu je pomagal pri vinogradniških opravilih in sicer je z vedrom zajemal grozdje iz kadi in ga zlival v prešo, pri čemer je moral stopiti na lesen podest, ki je bil na tleh zidanice. Na mokrih deskah je tožniku zdrsnilo in je padel, pri tem pa se je leseni podest udrl, a šele po zdrsu, ko je verjetno močneje udaril ob podest. Navedenih ugotovitev sodišča o tem, na kakšen način se je poškodoval (ker je zdrsnil na mokrih lesenih deskah in zato padel), tožnik v pritožbi ne zanika. Zaradi tega so nerelevantne pritožbene trditve, s katerimi očita zavarovancu tožene stranke, da lesenega podesta ni preveril in vzdrževal na primeren način, kar da bi moral storiti že ob nakupu in prenovi bivalnega vikenda. Na neskrbno ravnanje zavarovanca tožene stranke glede vzdrževanja lesenega podesta bi se tožnik lahko skliceval le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je padel zaradi udrtja trhlega in dotrajanega lesa na podestu. Tega pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo.
8. Zgolj podredno pritožba ponavlja očitek zavarovancu tožene stranke, da bi moral leseni podest vsaj zaščititi s folijo ali s čim drugim oziroma poskrbeti, da bi bil suh. Tudi ta očitek ni utemeljen iz razlogov, ki jih je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. Po splošnih življenjskih izkušnjah ne more biti dvoma, da lahko lesena tla v kleti ob prenašanju grozdja z vedrom iz kadi v prešo postanejo mokra in zdrsljiva. Vendar je to običajen riziko, ki ne terja posebnega ukrepanja. Vsaka povprečno izkušena in razumna odrasla oseba se že z običajno pazljivostjo temu lahko izogne. Da bi zavarovanec tožene stranke moral namestiti na leseni podest zaščito s folijo ali s čim drugim, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pretirana zahteva in tega od povprečno skrbnega lastnika zidanice v kletnih prostorih ni razumno zahtevati. Ker se je tožnik poškodoval bodisi zaradi lastne nepazljivosti, bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki bremeni njega samega, tožena stranka ne odgovarja za škodo, saj ni posledica nedopustnega ravnanja oziroma opustitev njenega zavarovanca.
9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).
10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti 690,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo in sicer nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 545,60 EUR, materialne stroške 20,00 EUR ter DDV (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).