Jedro

Z dnem, ko je po mnenju zdravniške komisije glede na svoje zdravstveno stanje spet sposoben za delo, bi moral delavec priti na delo. Če na delo ne pride in svojega izostanka ne opraviči kako drugače, odsotnost z dela pa traja več kot pet delovnih dni zaporedoma, je podan zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnik po 6.4.1996 ni več prišel na delo. Do 26.2.1996 mu je bil odobren bolniški stalež. Ker se po končanem staležu na delo ni vrnil, mu je delodajalec odobril dopust, ki se je iztekel 5.4.1996. Od tedaj dalje je bil z dela odsoten neopravičeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so dejanske ugotovitve sodišč sicer točne in nesporne, vendar pa naj bi bilo bistveno v njegovem primeru to, da si bolniškega staleža ni mogel podaljšati, zaradi stavke zdravnikov v tistem času. Bil pa je takrat pri svojem zdravniku, ki mu je obljubil, da bo o tožnikovi bolezni obvestil delodajalca. Po končanju zdravniške stavke mu odsotnosti niso šteli kot bolniške zaradi sporazuma zdravnikov z državo in spremenjenega stališča o bolovanju. Dokazov, ki jih je v zvezi s temi okoliščinami predlagal, sodišče ni izvedlo in jih nobena sodba ne omenja. Ker o tem nimata razlogov, se sodbi ne moreta preizkusiti.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77). Glede na to je uveljavljani revizijski razlog treba razumeti kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP-77 v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni podana. Obe sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju in tudi ni nasprotja med temi razlogi in listinami v spisu. Sodbi nimata zatrjevanih pomanjkljivosti in ju je mogoče preizkusiti.

Kolikor je navedbe tožnika mogoče razumeti kot očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je uveljavljanje tega revizijskega razloga po tretjem odstavku 385. člena ZPP-77 nedopustno. Če je imel tožnik z navedbami o neizvedbi predlaganih dokazov v mislih kakšno drugo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (na primer po prvem odstavku 354. člena ZPP-77), bi jo moral izrecno uveljavljati.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Tožnik ne pove, zakaj oziroma kako naj bi sodišči zmotno uporabili določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), ki sta jo uporabili kot materialnopravno podlago za svojo odločitev.

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja, če je bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma (3. točka drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). V 5. in 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pa je določeno, kdaj delavcu, ki je bil neupravičeno odsoten, preneha delovno razmerje. Neupravičen izostanek z dela sodi med resne razloge v zvezi z obnašanjem delavca, zaradi katerih delavcu lahko preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca (4. člen Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158). Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora bodisi ustrezno listino (na primer bolniški list) bodisi navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje (na primer, da mu je odobren dopust). Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen. Na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičena oziroma neutemeljena (na primer, da mu dopust ni bil odobren).

Tožnik je po 5.4.1996 ostal doma, čeprav je vedel, da nima odobrenega bolniškega staleža. Zdravniške komisije po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanju sprejemajo strokovna medicinska mnenja o zdravstveni zmožnosti zavarovancev za delo. Z dnem, ko je bil po mnenju zdravniške komisije glede na svoje zdravstveno stanje spet sposoben za delo, bi moral tožnik priti na delo. Tudi morebitno nestrinjanje s strokovnim mnenjem ali vložitev zahteve za izdajo odločbe, tožnika ne bi odvezovalo, da se ravna po zdravniškem mnenju. Ta mnenja so obvezna tako za zavarovanca kot njegovega osebnega zdravnika (239., 244. in 246. člen Pravil). Zato so že iz tega razloga neutemeljene navedbe v reviziji, da je razlog za neodobritev bolniškega staleža stavka zdravnikov. Tožnik je pri osebnem zdravniku bil in ta mu bolniškega staleža iz istega razloga ni mogel odobriti v nasprotju z mnenji zdravniških komisij. Zdravniški komisiji sta svoje mnenje ponovno preverili (mnenji z dne 3.4.1996 in 17.4.1996) in ga nista spreminjali: od 26.2.1996 je bil tožnik sposoben za svoje delo.

Kakšno zvezo naj bi imel "sporazum zdravnikov z državo" na (ne)odobritev bolniškega staleža tožniku, ni jasno. Iz navedb tožnika samega o obiskih pri lečečem zdravniku in predloženih mnenj zdravniških komisij pa je povsem jasno, da stavka zdravnikov na ta postopek ni imela nikakršnega vpliva. Nerazumljiva in v nasprotju z dejstvi je tudi navedba v reviziji, da zoper odločitve zdravniških komisij ni uveljavljal sodnega varstva zato, ker da "zdravniške komisije sploh niso odločale o tem primeru". Zdravniške komisije so odločale samo o tem, in odločile, da za podaljšanje bolniškega staleža po 26.2.1996 ni medicinskih razlogov.

Tožena stranka je dokazala, da je bila odsotnost tožnika z dela po 6.4.1996 neupravičena, da je trajala več kot pet delovnih dni zaporedoma in da se tožnik na delo ni vrnil. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Tudi po presoji revizijskega sodišča je podan dejanski stan za uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I /94).