Jedro

Tožniki so z eno (isto) tožbo zahtevali plačilo razlike odpravnine. Ker se njihovi zahtevki, ki so sicer iste vrste, opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, gre za subjektivno kumulacijo in formalno sosporništvo. V primeru takšnega sosporništva glede dovoljenosti revizije velja, da se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Revizija zoper obrestni del zahtevka, ki ni glavni zahtevek, in zoper izrek o stroških postopka, ni dovoljena.

Izrek

Revizije se zavržejo.

Obrazložitev

Ustavno sodišče (v nadaljevanju: US) je s sklepom, opr. št. Up-744/03 z dne 17.3.2005, razveljavilo sodbo tega sodišča, opr. št. VIII Ips 170/2002 z dne 10.6.2003, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: VDSSL), opr. št. Pdp 1114/98 z dne 30.11.2000, in sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 814/97 z dne 3.3.1998. V zvezi s položajem presežnih delavcev in pravico do odpravnine je ugotovilo, da so zaradi prenehanja delovnega razmerja po drugem odstavku 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR/90) po sklepu, ki ga kot enostransko izjavo volje sprejme delodajalec sam, vsi delavci v enakem pravnem položaju. Delodajalec se pri tem na ravnanje delavca ne more sklicevati. "Navedeno mora veljati tudi za pravico do odpravnine, ki odpuščenemu delavcu zagotavlja določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Za priznanje pravice do odpravnine je lahko torej bistvena le okoliščina, da je tožnikom delovno razmerje prenehalo na podlagi pravnomočnih sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnim delavcem, ne pa tudi okoliščina, ali se je delavec strinjal s takšno odločitvijo delodajalca." Sodišče prve stopnje je po ponovno izvedenem dokaznem postopku tožnici I.K. prisodilo odpravnino v znesku 95.128,20 SIT z obrestmi od 30.6.1993 dalje. V presežku, za znesek 281.739,10 SIT, je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku F.Z. je v celoti prisodilo znesek 442.821,60 SIT z obrestmi od 22.8.1993 dalje. Tožniku M.U. je prisodilo znesek 114.454,00 SIT z obrestmi od 25.8.1993 dalje, v presežku, za znesek 321.328,30, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Znesek 70.036,70 SIT je prisodilo tožniku F.C. v celoti, z obrestmi od 25.8.1993 dalje. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek S.L. v znesku 358.219,70 SIT z obrestmi od 9.6.1993 dalje. Tožniku A.M. je prisodilo znesek 130.878,90 SIT z obrestmi od 22.8.1993 dalje, v presežku, za znesek 462.006,45 SIT, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnikom delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sporazuma. Delo tožnikov trajno ni bilo potrebno, zato so imeli na podlagi 36. f člena ZDR/90 pravico do odpravnine.

VDSSL je delno ugodilo pritožbi tožnice S.L. in tožene stranke. Sodbo sodišča prve stopnje je v zvezi obrestmi v izreku v 1. točki (tožnica I.K.), 2. točki (F.Z.), 3. točki (M.U.) in 4. točki (F.C.) spremenilo tako, da obresti tečejo od dneva zapadlosti do 1.1.2002. Tožnici S.L. (točka 5 izreka sodbe sodišča prve stopnje) je prisodilo 92.101,20 SIT, z enakim načinom izračuna obresti kot za druge tožnike. V presežku za znesek 266.118,50 SIT pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Spremenilo je tudi izrek o stroških postopka (od 626.590,80 SIT jih je zvišalo na 676.566,00 SIT). V zvezi s tekom obresti je VDSSL ugotovilo, da je US z določbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in 32/2004), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Sodišče je ugotovilo, da v zvezi s tekom obresti v tem sporu gre prav za tak položaj. Izrek o stroških postopka je spremenilo zaradi delne ugoditve zahtevku tožnice S.L..

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, so tožniki vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali so, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, tožnikom prisodi celotno glavnico, obresti po tožbenem zahtevku, prav tako pa tudi vse stroške postopka. Navajali so, da je revizija dovoljena, ker je kot vrednost spornega predmeta treba šteti seštevke vseh še spornih delov tožbenih zahtevkov tožnikov. Znesek zamudnih obresti presega 1,000.000,00 SIT (4.172,93 EUR), isto velja za stroške postopka. Zmotno je stališče, da med pravdo ni mogoče uveljaviti višjega denarnega zahteva, na podlagi istega zahtevka, ki je bil postavljen v tožbi. O teku zamudnih obresti je sodišče odločilo brez pritožbe tožene stranke. Napačno je bila uporabljana odločba US glede teka zamudnih obresti. Stroški postopka niso bili pravilno odmerjeni.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 43/2006, 57/2007, 73/2007, v nadaljevanju: ZPP) je bila revizija poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizije niso dovoljene.

Tožniki so pri sodišču prve stopnje vložili tožbe dne 22.4.1994, zato je v zvezi z vrednostjo spornega predmeta treba upoštevati določbo drugega odstavka 498. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, če je po uveljavitvi tega zakona (torej po 14. juliju 1999) bila razveljavljena odločba sodišča prve stopnje, postopek nadaljuje po tem zakonu. Sodba sodišča prve stopnje je bila razveljavljena z navedeno odločbo US. Za dovoljenost revizije to pomeni, da je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 367. člena ZPP, ki določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT, torej 4.172,93 EUR.

Glede glavnih zahtevkov revizije niso dovoljene. Z isto tožbo (takrat še s predlogom) z dne 18.4.1994 je šestnajst tožnikov, vsak zase, zahtevalo plačilo razlike odpravnine. Prišlo je torej do tako imenovane subjektivne kumulacije zahtevkov, za katere velja pravilo, da mora biti vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožniki so formalni sosporniki, kar pomeni, da se njihovi zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Zahtevki so sicer zahtevki iste vrste, ki pa se opirajo le na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). To sodišče se je v številnih odločbah opredelilo (na primer: sklep VIII Ips 209/2001 z dne 21.5.2002, sodba in sklep II Ips 345/2002 z dne 10.4.2003, sodba in sklep II Ips 456/2002 z dne 5.6.2003, sklep II Ips 116/2003 z dne 26.2.2004), da se pri formalnem sosporništvu vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Za posamezne zahtevke v teh primerih velja tudi določba drugega odstavka 367. člena ZPP, to je, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje, na revizijski stopnji še sporni zahtevki I.K., M.U., S.L. in A.M. ne presegajo prej navedenega zneska, zato je revizijsko sodišče njihove revizije v delu, ki se nanašajo na glavne terjatve, kot nedovoljene zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija pa tudi ni dovoljena glede obrestnih zahtevkov in stroškov postopka. V drugem odstavku 39. člena ZPP je določeno, da se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo obresti, pravdni stroški, pogodbene kazni in druge postranske terjatve, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Sodbi VDSSL in sodišča prve stopnje kažeta, da tožniki obresti in pravdne stroške zahtevajo kot stranske terjatve. Zato je bilo potrebno tudi glede obresti (enako v številnih odločbah tega sodišča, na primer: sodba in sklep II Ips 349/2004 z dne 14.7.2005 in sklep II Ips 644/2006 z dne 28.6.2006) in pravdnih stroškov (enako v številnih odločbah tega sodišča, na primer: pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, št. II/98, strani 4-6, sodba in sklep II Ips 432/2003 z dne 14.7.2004) revizije kot nedovoljene zavreči (377. člen ZPP).

Ker revizije niso dovoljene, revizijsko sodišče ni obravnavalo procesnih in materialnopravnih ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na odločitev v stvari sami, na ugotavljanje teka obresti, zastaranje in na izračun višine pravdnih stroškov.