Jedro

Odgovornost za poklicno bolezen ni le krivdna, ampak objektivna, kar pomeni, da delodajalec odgovarja tudi v primeru, če pri delu upošteva vse predpise v zvezi z varstvom in zdravjem pri delu, če se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri delavec lahko zboli za poklicno boleznijo. Taka nevarna dejavnost, pri kateri je pri tožniku, ki je opravljal delo ključavničarja, prišlo do poklicne naglušnosti, je dejavnost tožene stranke v kovinsko predelovalni industriji, v kateri delovnega procesa ni mogoče opravljati, tako da ne bi prišlo do prekomernega hrupa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine (zaradi poklicne bolezni) v znesku 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2008 do plačila ter povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 5.108,24 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke obstaja, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje v delu glede višine odškodnine. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v zvezi z delom tožnika, saj so bila dela, na katera je bil razporejen, to je ključavničarska dela, primerna in v skladu z določili zdravstvenih pregledov, ter da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi dela pri toženi stranki, saj je do poklicne bolezni prišlo pri prejšnjih delodajalcih. Ugotovilo je tudi, da ni vzročne zveze med delom tožnika pri toženki in boleznijo tožnika ter da ne obstaja odgovornost tožene stranke za nastanek in poslabšanje bolezni tožeče stranke. Navedbe sodišča so zmotne in so posledica nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo pritožbenih navedb je, da je tožena stranka od 6. 4. 2001 vedela, da tožeča stranka ni zmožna opravljati del v kritičnem ropotu, pa je vse do odločbe ZPIZ z dne 8. 1. 2007 oz. do 26. 1. 2007, ko je tožečo stranko le premestila na drugo delovno mesto (končna montaža), dejansko prisiljevala tožečo stranko, da je opravljala delo na delovnem mestu linije prikolic – varjenje, v kritičnem ropotu, kar je imelo za posledico, da je poklicna bolezen pri tožniku napredovala oz. se poslabšala. Vse, kar je tožena stranka tožeči omogočila, je nošenje čepkov, kar pa je ne razbremeni odgovornosti za nastanek poklicne bolezni pri tožniku, ki bi ga tožena stranka že v letu 2001 morala premestiti na ustrezno delovno mesto, saj je že takrat vedela, da ni zmožen opravljati del v kritičnem ropotu. Bistvo tožbenega zahtevka tožeče stranke je v tem, da je prišlo do poslabšanje poklicne bolezni od 5. 1. 1998, ko je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto linije prikolic – varjenje, do 26. 1. 2007, ko je bila tožeča stranka premeščena na novo delovno mesto končna montaža. Sluh tožeče stranke se je prav v tem obdobju po Fowlerju iz 58,2 % zmanjšal na 98,6 %. Tožeča stranka se ob navedenem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 197/1998, po kateri je pri uveljavljanju odškodnine za poklicno bolezen delavec dolžan dokazati le, da je zbolel za poklicno boleznijo in zaradi tega utrpel škodo, delodajalec pa je za to škodo odgovoren, če ne dokaže, da je izvedel vse predpisane ukrepe za preprečitev poklicnih obolenj. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker ni sledilo predlogu tožeče stranke, da glede na popolnoma zgrešeno izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev postavi novega izvedenca iz varstva pri delu. Izvedenec in sodišče sta spregledala, da je tožnik delal na delovnem mestu linije prikolic – varjenje do 26. 1. 2007 in da je tožena stranka vedela, da v celotnem obdobju od zaposlitve pri toženi stranki v letu 1998 dalje tožeča stranka ni zmožna za delo v kritičnem ropotu. V letu 2001 je za delovno mesto linije prikolic – varjenje družba K. d.o.o. ... navedla, da znaša hrup 86-88 dB, vendar je meritev hrupa, opravljena s strani družbe B. d.o.o. z dne 19. 12. 2006, za isto delovno mesto pokazala hrup do 98 dB. Za to delovno mesto je zapisala, da obremenitev ni sprejemljiva, da so predpisi pomembno kršeni in da stanje močno presega mejno vrednost izpostavljenosti, zato je potrebna takojšnja prekinitev dela, takojšnja ustavitev ali takojšnje ukrepanje. Izvedenec in sodišče sta tudi spregledala, da tožena stranka od leta 2001 do 2006 sploh ni opravljala meritev hrupa in da se meritve hrupa za isto delovno mesto iz leta 2001 in 2006 popolnoma razlikujejo ter da je bila za delovno mesto, ki ga je tožeča stranka opravljala do premestitve v letu 2007, dejansko odrejena takojšnja prekinitev dela. Izvedenec ni vedel, ali naj bi ocena tveganja (ki naj bi jo videl) vsebovala mejne vrednosti in kakšne so, prav tako pa ni znal pojasniti ukrepov v primeru presega dovoljenega hrupa, ki bi jih ocena tveganja morala vsebovati. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru dokazala, da je zbolela za poklicno boleznijo, tožena stranka pa ni dokazala, da je podvzela vse potrebne ukrepe za preprečitev poklicne bolezni, da redno opravlja meritve in da so rezultati vedno v dovoljenih mejah, zato je pritožba utemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz te določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče pa ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je uporabilo zmotno ter zato sprejelo napačno odločitev.

Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). V 1. odstavku citiranega člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Podobno določbo je vseboval prej veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/1989 in nadaljnji, ZTPDR, ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije) v 1. odstavku 73. člena. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), oziroma pred uveljavitvijo tega zakona določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi 2. odstavka 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi poklicne bolezni – poklicne naglušnosti kot posledice akustične travme zaradi dela v ropotu in izgube sluha. Pri toženi stranki je od 5. 1. 1998 dalje delal na ključavničarskih delih, pred tem pa je takšna dela opravljal v T. p.o. ter T. M. d.d.. Od 26. 1. 2007 dalje pa je pri toženi stranki razporejen na delovno mesto ključavničar III – končna montaža, kjer naj ne bi bilo dela v ropotu, ki presega 80 dB in ne dela na višini. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v zvezi z delom tožnika, saj so bila dela, na katera je bil tožnik razporejen in jih je opravljal, primerna in v skladu s priporočili občasnih zdravstvenih pregledov, pri tožniku pa ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi opravljanja dela pri toženi stranki, saj je do poklicne bolezni prišlo pri prejšnjih delodajalcih in ne pri toženki. Nadalje je ugotovilo, da ni vzročne zveze med delom tožnika pri toženki in boleznijo tožnika in da ne obstaja odgovornost toženke za nastanek in poslabšanje bolezni. Svojo odločitev je oprlo zlasti na mnenje tožnikovega osebnega zdravnika in specialista medicine dela, prometa in športa Z.C., dr. med., spec. med. dela, prometa in športa ter sodnega izvedenca za varstvo pri delu dipl. varnostnega inženirja J.N., ki je v svojem mnenju med drugim poudaril, da so bili s strani toženke upoštevani vsi predpisi za varnost in zdravje pri delu, in da zaradi narave dela v kovinsko predelovalni industriji praktično ni mogoče delovnega procesa opravljati tako, da ne bi prišlo do hrupa, osebna varovalna sredstva delavcev pri toženki pa so bila v skladu s slovenskimi standardi, in so bila tudi za delovno mesto tožnika ustrezna zaščita pred prekomernim hrupom.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, je napačna oz. vsaj preuranjena, ker temelji na ugotovitvi, da je do poklicne bolezni tožnika prišlo pri prejšnjih delodajalcih in ne pri toženi stranki in da tudi do poslabšanje poklicne bolezni ni prišlo zaradi opravljanja dela pri toženi stranki, ker naj bi bil tožnik razporejen na primerna dela, ki niso kvarno vplivala na tožnikovo zdravstveno stanje, s strani tožene stranke pa so bili upoštevani vsi predpisi za varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje je, čeprav tega ni izrecno navedlo, očitno izhajalo s stališča, da je pravna podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca za poklicno bolezen delavca krivdna odgovornost delodajalca v smislu 1. odstavka 131. člena OZ. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v sodni praksi sprejeto prevladujoče stališče, da je odgovornost delodajalca za poklicno bolezen delavca ne le krivdna, ampak tudi objektivna, kar pomeni, da delodajalec odgovarja tudi v primeru, če je pri delu upošteval vse predpise v zvezi z varstvom in zdravjem pri delu, če se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri delavec lahko zboli za poklicno boleznijo, če je do poklicne bolezni prišlo. Objektivno odgovorna oseba je lahko prosta odgovornosti, če dokaže, da je škodo povzročil dogodek izven njene nevarne dejavnosti, tretja oseba ali oškodovanec, s tem, da dokaže, da ni kriva, pa še ni prosta svoje objektivne odgovornosti (baza Ius info, opr. št.VIII Ips 54/98, II Ips 544/2007, II Ips 100/2000 ...). Tudi v obravnavanem primeru je po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati, da je tožnik opravljal delo ključavničarja v kovinsko predelovalni industriji, v kateri delovnega procesa ni mogoče opravljati tako, da ne bi prišlo do prekomernega hrupa, delo v takšnem okolju pa lahko povzroči poklicno naglušnost – ker gre za opravljanje nevarne dejavnosti, je tožena stranka tožniku za posledice poklicne bolezni odgovorna vsaj objektivno, če že ne tudi krivdno (ker je vse do leta 2007 delal na delovnem mestu linije prikolic – varjenje, kljub omejitvam na obdobnih zdravstvenih pregledih, da ni sposoben za delo v kritičnem ropotu, na kar utemeljeno opozarja pritožba). Res je sicer, da je tožnik obolel za poklicno boleznijo že v času zaposlitve pri prejšnjih delodajalcih, vendar je prav v času zaposlitve pri toženi stranki prišlo do bistvenega poslabšanja poklicne bolezni oz. do skoraj popolne izgube sluha, zato je stališče sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožene stranke izključena, ker je do poklicne bolezni prišlo pri drugih delodajalcih, zmotno. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, da naj bi bila krivda izključno na strani tožnika, ker naj ne bi uporabljal zaščitnih sredstev, je vsaj preuranjen, saj v postopku na prvi stopnji niso bili natančno raziskani vzroki, zaradi katerih naj tožnik zaščitnih sredstev ne bi uporabljal. Do sedaj izvedeni dokazi sicer kažejo na to, da obstaja možnost, da je tudi tožnik deloma sam prispeval k bistvenemu poslabšanju poklicne bolezni, nikakor pa ni mogoče zaključiti, da bi bila krivda izključno na njegovi strani.

Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo ter na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje v skladu z določbo 355. člena ZPP, saj je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Prenašanje izvedbe obsežnejšega dokaznega postopka na pritožbeno sodišče ni v skladu z namenom 355. in 358. člena ZPP, po oceni pritožbenega sodišča pa je v obravnavanem primeru vsekakor bolj smotrno, da se postopek ponovi pred prvostopenjskim sodiščem.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek, ugotovi vsa odločilna dejstva in razčisti vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem naj zlasti ugotovi, kako so potekale meritve hrupa v času od leta 2001 do 2006, oziroma razčisti razlike med meritvami hrupa na tožnikovem delovnem mestu, ki ga je opravljal do januarja 2007, ki so bile opravljene s strani družbe K. d.o.o. in kasneje s strani družbe B. d.o.o., na kar opozarja pritožba. Ugotoviti je potrebno tudi vse okoliščine v zvezi z uporabo zaščitnih sredstev s strani tožnika, s pomočjo izvedenca medicinske stroke pa je med drugim potrebno tudi ugotoviti, v kolikšni meri je lahko uporaba ali neuporaba zaščitnih sredstev prispevala k poslabšanju poklicne bolezni v tožnikovem primeru.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.