Jedro

Obtožencu očitano kaznivo dejanje protipraven odvzem prostosti, po prvem odstavku 133. člena KZ-1, stori kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. Kazenskopravna dobrina, ki jo varuje inkriminacija v navedeni zakonski določbi, je osebna svoboda gibanja. Zato je standard ustrezno omejene svobode gibanja iz prvega odstavka 133. člena KZ-1 izpolnjen takrat, ko oseba mesta kjer je zadržana, ne more zapustiti ali pa tega ne more storiti na razumen način.

Iz njegove izpovedi na glavni obravnavi, ki je bila namenjena razjasnjevanju tega vprašanja, je namreč mogoče ugotoviti, da je oškodovanec imel še en ključ stanovanja na nočni omarici, da je zanj vedel in da je iz stanovanja odšel šele po kakšni uri, ker je med tem časom iskal zdravstveno izkaznico. Pri tem pa je imel težave, saj sta storilca stanovanje precej razmetala in na tla pometala več predmetov. Slednje je razvidno tudi iz spisu priloženih fotografij, iz katerih pa izhaja tudi to, da se je nočna omarica na kateri je bil ključ, nahajala ob postelji, na kateri je bil oškodovanec pretepen. Ker pa je zanj vedel, je več kot očitno, da pri njegovem iskanju ni imel nobenih težav, kar tudi sam ne zatrjuje. Razlog za to, da je iz stanovanje odšel šele čez približno eno uro, pa ni v tem, da iz zaklenjenega stanovanje ne bi mogel oditi, ampak v iskanju zdravstvene kartice. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu sledilo pritožbam obeh pritožnikov, da z zaklepanjem oškodovanca v stanovanje in z odvzemom ključa, svoboda oškodovančevega gibanja ni bila omejena na način, da stanovanja ne bi mogel zapustiti, kar je z rezervnim ključem tudi uspešno storil in odšel po zdravniško pomoč ter na policijo.

Izrek

Pritožbama obtoženca in zagovornika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

1. V odločbi o krivdi tako da se obtoženega S. D. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) oprosti obtožbe, da je skupaj z ločeno obravnavano (obsojeno) USM storil kaznivo dejanje tako, da sta zavestno sodelovala pri storitvi in sicer, da sta J. S. protipravno zaprla in omejila svobodo gibanja s tem, da sta dne 25. 4. 2019 med 11.00 in 14.00 uro v ..., na naslovu Č., vzela ključe njegovega stanovanja in bloka, zapustila stanovanja ter J. S. zaklenila, zato, da ne bi stanovanja zapustil in poiskal oziroma poklical pomoč ter ga s tem protipravno zaprla in mu omejila svobodo gibanja, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti v sostorilstvu po prvem odstavku 133. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika;

2. V odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženemu S. D. za kaznivo dejanje ropa v sostorilstvu, na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določi kazen eno (1) leto in pet (5) mesecev zapora, nato pa se mu v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni enega leta in štiri mesece zapora določene za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, po prvem odstavku 123. člena KZ-1, izreče enotna kazen dve (2) leti in osem (8) mesecev zapora;

3. V odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki se dajo izločiti iz skupnih stroškov in se nanašajo na kaznivo dejanje, glede katerega je obtoženi oproščen obtožbe, po določilu prvega odstavka 96. člena ZKP, bremenijo proračun.

V preostalem delu pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega S. D. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti v sostorilstvu po prvem odstavku 133. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje ropa mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti tri mesece zapora in za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe eno leto in štiri mesece zapora in mu nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta zapora. V izrečeno kazen je obtožencu vštelo čas pridržanja in pripora od 27. 4. 2019 od 18.05 ure dalje. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo znesek 357,50 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi na škodo oškodovanca J. S. Kar se tiče stroškov kazenskega postopka, ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik, slednji iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Obtoženec pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Izrecnih predlogov glede odločitve pritožbenega sodišča, v pritožbi ni navedel. 3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba sta delno utemeljeni.

5. Obtožencu očitano kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, stori kdor vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo.

6. V konkretnem primeru se obtožencu očita, da je skupaj s sostorilko s silo in grožnjo, kot je navedeno v krivdoreku sodbe, oškodovancu vzel 10 EUR, dva srebrnika v vrednosti 20 EUR, album s starimi kovanci, mobilni telefon s predplačniško kartico in ključe stanovanja.

7. Da je obtoženi zoper oškodovanca uporabil silo, tekom postopka ni zanikal, saj je ob tem povzročeno hudo telesno poškodbo oškodovancu, celo priznal. Uporabe sile, obtoženi ne problematizira niti v pritožbi, prav tako tudi ne njegov zagovornik. Bistveni poudarek obeh pritožb pa je v tem, da obtoženi sile ni uporabil z namenom odtujitve predmetov oškodovancu, ampak zaradi ljubosumja oziroma maščevanja (pritožba obdolženca) oziroma zaradi očitno zmotnega prepričanja o oškodovančevih spolnih praksah z U. M. (pritožba zagovornika). Na ta način oba pritožnika ponavljata zagovor obtoženca, ki mu prvo sodišče ni sledilo, za kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo določne in razumljive razloge. Zato ne držijo pritožbene navedbe obtoženca, da v izpodbijani sodbi sploh ni razlogov o tem, da je bila sila in grožnja uperjena v odvzem stvari oziroma navedbe zagovornika, da v sodbi ni konkretnih razlogov o tem, zakaj ne drži stališče obrambe, da je bila sila usmerjena v oškodovanca iz drugih razlogov.

8. Razloge, ki jih pritožnika pogrešata, je prvo sodišče navedlo v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedlo, (-) da sta tako oškodovanec kot tudi U. M. zanikala kakršnekoli medsebojne spolne prakse, (-) da je U. M. v stanovanje oškodovanca prihajala prostovoljno in na takšen način od tam tudi odhajala, (-) da zaradi, s strani obtoženca zatrjevanega motiva za uporabo sile zoper oškodovanca, ni bilo nobene potrebe po vstopanju v oškodovančevo stanovanje in to na prikrit način, (-) da je obtoženi s takšnim prikritim načinom vstopa v oškodovančevo stanovanje, izkoristil večletno poznanstvo oškodovanca in U. M., za katero je vedel, da jo bo oškodovanec spustil v stanovanje in (-) da je oškodovanca potem, ko ga je ta hotel izriniti iz stanovanja, začel takoj pretepati in mu groziti, da ga bo ubil, pri čemer je na rokah imel rokavice, katere je prinesel s seboj, med tem pa je U. M. po stanovanju iskala vrednejše predmete. Ko je bil oškodovančev odpor zaradi obtoženčevega pretepanja povsem strt, je vrednejše predmete v stanovanju začel iskati tudi obtoženi, na kar sta v izreku sodbe naštete predmete vzela in jih odnesla iz stanovanja. Z navedenimi razlogi pa se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, ki je prepričano, da je obtoženec že ob vstopu v oškodovančevo stanovanje imel namen, da skupaj s sostorilko oropata oškodovanca. Res je sicer, da je ob vstopu v stanovanje oškodovancu očital spolno nadlegovanje U. M., kar je bila, po prepričanju sodišča druge stopnje, zgolj pretveza, s katero je poskušal prikriti dejanski namen svojega prihoda v oškodovančevo stanovanje. Za te očitke oškodovancu, namreč obtoženi ni imel nobene realne podlage. Njegov zagovor v preiskavi, da je oškodovanec U. M. otipaval, jo spolno zlorabljal in ji spolne usluge plačeval, zaradi česar se je morala k njemu zglasiti vsak mesec med 13. in 15., pri tem pa ni znal pojasniti, če ji je glede tega kaj grozil oziroma ni znal pojasniti, kako jo je sploh prisilil, da je prihajala k njemu, ne vzdrži resne presoje. Že iz navedenega zagovora namreč jasno izhaja, da obtoženi glede zatrjevanega prisiljevanje U. M. k rednemu mesečnemu odhajanje v oškodovančevo stanovanje, ni znal pojasniti ničesar konkretnega, kar je življenjsko povsem nelogično, če bi bilo res to, kar je zatrjeval ves čas postopka. Zato ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da U. M. k oškodovancu odhaja prostovoljno, tako kot je to tudi sama potrdila v svoji izpovedi kot priča. Iz tega razloga tudi ni bilo nobene potrebe za njeno zaščito na način in iz razloga, kot ga je v zagovoru navajal obtoženi, ki pa zato ni bil v očitni zmoti glede oškodovančevih spolnih ravnanj, kot je to v pritožbi navajal zagovornik. Tudi iz izpovedi U. M. namreč ne izhaja, da bi obtoženca zavajala v tej smeri in mu lažno prikazovala, da mora pod prisilo hoditi k oškodovancu in mu nuditi spolne usluge, zaradi česar bi obtoženec lahko bil v zmoti. Ravno nasprotno, vsakršno nasilje ali izsiljevanje s strani oškodovanca, je U. M. izrecno zanikala. Zato ni mogoče slediti njeni izpovedi, da z obtožencem k oškodovancu nista šla zaradi denarja ampak zaradi maščevanja, kar v pritožbi izpostavlja obtoženec. V istem stavku je namreč kot razlog njunega prihoda k oškodovancu navedla, da S. D. ni bilo jasno, kako ti nekdo kar tako daje denar, zaradi česar jo je pol leta maltretiral in jo tudi pretepal samo za to, da bi ga odpeljala k oškodovancu. Nasilje je torej doživljala s strani obtoženca, ne pa s strani oškodovanca, zato konkretnega dne, prav gotovo ni bil namen njunega prihoda v oškodovančevo stanovanje maščevanje oškodovancu, kot se je izrazila U. M. oziroma zaščita U. M. pred oškodovancem, kot je to zatrjeval obtoženi. Ko pa se z navedenim poveže še v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejstvo, da je obtoženi v oškodovančevo stanovanje vstopil brez dovoljenja oškodovanca in sicer prikrito, s pomočjo U. M., za katero je vedel, da ji bo oškodovanec dovolil vstopiti v njegovo stanovanje, ter da je obtoženi pri sebi imel rokavice, da za seboj ne bo pustil prstnih odtisov, kar je oškodovancu izrecno povedal, je povsem na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da je bil pravi namen obtoženčevega prihoda k oškodovancu ta, da ga skupaj z U. M. oropata. Pri tem pa je zoper njega uporabil silo, tako, da ga je večkrat s pestjo udaril v predel glave in mu grozil, da ga bo ubil, med pretepanjem pa U. M. dajal navodila naj išče denar oziroma kaj naj vzame. To je oškodovanec večkrat potrdil, med tem ko tudi U. M. tega ni izrecno zanikala. Le spomnila se ni ali ji je obtoženec glede tega kaj naj vzame, dajal kakšna navodila na samem kraju ali pa sta se o tem že prej dogovorila.

9. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni nobenega dvoma o tem, da sta se obtoženec in U. M. predhodno dogovorila za izvršitev ropa, obtoženi pa se je nanj tudi premišljeno pripravil, kar je prvo sodišče pojasnilo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pa ne deli stališče zagovornika, da morebitni dogovor ni zadosten pogoj za obstoj kaznivega dejanja ropa in bi ob enakih okoliščinah lahko šlo za kaznivo dejanje tatvine na posebno predrzen način. Gre namreč za subjektivno oceno izvedenih dokazov, ki pa ji glede na predhodna izvajanja ni mogoče slediti. Do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa ne more privesti niti dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno le nekaj dni pred pokojnino, zaradi česar ni bilo pričakovati, da bi oškodovanec imel pri sebi večje količine denarja. Glede teh pritožbenih pomislekov, izraženih tudi tekom postopka, se je prvo sodišče opredelilo v 24. točki obrazložitve z razlogi, ki prepričajo tudi sodišče druge stopnje, katerih pa pritožnika konkretno ne problematizirati, zato k zaključkom sodišča prve stopnje ni kaj dodati.

10. Obtoženi v pritožbi še pojasnjuje, da negative filmov s posnetki U. M. ni odnesel iz oškodovančevega stanovanja, ker jih ni videl, saj niso bili na vidnem mestu. Strinjati se je sicer z obtožencem, da zaradi tega še ni mogoče sklepati, da njegov namen prihoda k oškodovancu ni bil ta, da ga opozori naj U. M. pusti pri miru. Vendar pri tem obtoženi prezre vse predhodno izpostavljene okoliščine, ki govorijo v prid temu, da je bil njegov namen ta, da skupaj z U. M. oropata oškodovanca. Tako dejstvo, da ni vzel negativov filmov, za presojo zadeve nima odločilnega pomena.

11. Obtoženi se prav tako ne strinja, da je v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj, na rokah imel troje rokavic, kot to v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotavlja sodišče prve stopnje. Zatrjuje, da je imel na rokah le ene in sicer prozorne, ki jih dobiš na bencinski črpalki, kar po presoji sodišča druge stopnje ni bistveno. Četudi bi obtoženi s seboj prinesel le ene rokavice, katere si je med storitvijo kaznivega dejanja nedvomno nadel, je to okoliščina, ki že sama po sebi kaže, da obtoženčev namen ni bil zgolj pogovoriti se z oškodovancem oziroma ga opozoriti, naj pusti U. M. pri miru, saj za to rokavic ne bi potreboval. Ker pa je vedel, da bo v oškodovančevem stanovanju z namenom prilastitve iskal vrednejše predmete, ko bi pri tem lahko pustil prstne odtise, si je nadel rokavice, ki jih je prinesel s seboj.

12. Ob dejstvu, da obtoženec priznava, da je oškodovanca hudo telesno poškodoval, ter da je oškodovanec zaradi tega krvavel, ni bistveno ali so bili pri ogledu kraja dejanja, na stropu oškodovančevega stanovanja najdeni rjavo rdeči madeži, dejansko sledi oškodovančeve krvi. Tega sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve sodbe, ki jo s tem v zvezi obtoženi problematizira, niti ne zatrjuje, ampak zgolj povzema vsebino zapisnika o ogledu kraja dejanja.

13. Prav tako v postopku ni bilo zaznati nobenih okoliščin, ki bi kazale na sodničino pristranskost, ki pa jo tudi obtoženec problematizira na splošno, zgolj iz razloga, ker ga je ista sodnica že pred tem večkrat obsodila. To pa ni okoliščina, ki bi sama po sebi pomenila sodničino pristranskost. Zato tudi v tem delu, pritožba obtoženca ni utemeljena.

14. Vse navedeno pa pomeni, da pritožnika ne navajata nobenega utemeljenega razloga, ki bi potrjeval trditev, da dejansko stanje glede obtožencu očitanih kaznivih dejanj ropa in hude telesne poškodbe, v izpodbijani sodbi ni pravilno in popolno ugotovljeno.

15. Obtožencu očitano kaznivo dejanje protipraven odvzem prostosti, po prvem odstavku 133. člena KZ-1, stori kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. Kazenskopravna dobrina, ki jo varuje inkriminacija v navedeni zakonski določbi, je osebna svoboda gibanja. Zato je standard ustrezno omejene svobode gibanja iz prvega odstavka 133. člena KZ-1 izpolnjen takrat, ko oseba mesta kjer je zadržana, ne more zapustiti ali pa tega ne more storiti na razumen način.

16. V konkretnem primeru se obtožencu očita, da je skupaj s sostorilko oškodovancu omejil svobodo gibanja tako, da sta ga po izvršenem kaznivem dejanju ropa, protipravno zaprla na način, da sta mu vzela ključe njegovega stanovanja in bloka ter ga vanj zaklenila, iz razloga, da ne bi zapustil stanovanja in poklical pomoč. V zvezi s tem se postavlja vprašanje ali je obtoženec skupaj s sostorilko, s svojim sicer protipravnim ravnanjem, dejansko omejil svobodo oškodovančevega gibanja do te mere, da je zadoščeno standardom iz prvega odstavka 133. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče se strinja z obema pritožnikoma, ki v pritožbah izpostavljata, da je imel oškodovanec pri sebi v stanovanju še en ključ, s katerim je lahko odklenil stanovanje. Iz njegove izpovedi na glavni obravnavi, ki je bila namenjena razjasnjevanju tega vprašanja, je namreč mogoče ugotoviti, da je oškodovanec imel še en ključ stanovanja na nočni omarici, da je zanj vedel in da je iz stanovanja odšel šele po kakšni uri, ker je med tem časom iskal zdravstveno izkaznico. Pri tem pa je imel težave, saj sta storilca stanovanje precej razmetala in na tla pometala več predmetov. Slednje je razvidno tudi iz spisu priloženih fotografij, iz katerih pa izhaja tudi to, da se je nočna omarica na kateri je bil ključ, nahajala ob postelji, na kateri je bil oškodovanec pretepen. Ker pa je zanj vedel, je več kot očitno, da pri njegovem iskanju ni imel nobenih težav, kar tudi sam ne zatrjuje. Razlog za to, da je iz stanovanje odšel šele čez približno eno uro, pa ni v tem, da iz zaklenjenega stanovanje ne bi mogel oditi, ampak v iskanju zdravstvene kartice. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu sledilo pritožbam obeh pritožnikov, da z zaklepanjem oškodovanca v stanovanje in z odvzemom ključa, svoboda oškodovančevega gibanja ni bila omejena na način, da stanovanja ne bi mogel zapustiti, kar je z rezervnim ključem tudi uspešno storil in odšel po zdravniško pomoč ter na policijo. Iz tega razloga v ravnanju obtoženca ni najti vseh zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja, kar pomeni, da mu kaznivo dejanje protipraven odvzem prostosti, po prvem odstavku 133. člena KZ-1, ni dokazano. V posledici tega, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je na podlagi tretjega odstavka 358. člena KZ-1 obtoženca oprostilo storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti.

17. V posledici spremembe odločbe o krivdi, je bilo treba poseči tudi v odločbo o stroških kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z določilom prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, glede katerega je obtoženec oproščen obtožbe in ki se dajo izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun.

18. V podkrepitev svoje pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji, obtoženi ne problematizira, da prvo sodišče ne bi upoštevalo kakšne olajševalne okoliščine oziroma, da je upoštevalo kakšno obteževalno okoliščino, ki je ne bi smelo. Brez konkretnih razlogov navaja zgolj okvir, zanj sprejemljive kazenske sankcije in sicer od enega leta in pol do dveh let zapora. Dolžnost pritožbenega sodišča je, da presodi konkretizirane in relevantne navedbe pritožnika ter jih ustrezno obrazloži, česar pa v konkretnem primeru zaradi nekonkretiziranih pritožbenih navedb obtoženca, ne more storiti.

19. Zagovornik odločbo o kazenski sankciji izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka češ, da je prvo sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo zgolj razloge za izbiro kazenske sankcije glede kaznivega dejanja ropa, vendar tudi pri tem zmotno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, da je obtoženi pri storitvi kaznivega dejanja ropa uporabil silo in grožnjo, kar pa ne bi smelo, saj so navedene okoliščine zakonski znak tega kaznivega dejanja. S slednjim se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Kot obteževalne okoliščine namreč ni mogoče upoštevati zakonskih znakov obtožencu očitnega kaznivega dejanja, kar uporabe sile in grožnje pri kaznivem dejanju ropa, nedvomno sta. Zaradi napačnega prvostopenjskega upoštevanje navedene okoliščine kot obteževalne, pa je bilo potrebno pritožbi zagovornika ugoditi in za to kaznivo dejanje določeno kazen znižati na eno leto in pet mesecev zapora. Takšna kazen pa je po oceni sodišča druge stopnje sorazmerna s težo tega kaznivega dejanja, v njej pa se v zadostni meri odražajo preostale, na prvi stopnji ugotovljene okoliščine, od katerih je odvisno ali naj bo kazen višja ali nižja.

20. Ni pa mogoče pritrditi zagovorniku, da izpodbijana sodba nima razlogov za izbiro kazenske sankcije, glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, pri odmeri katere je prvo sodišče upoštevalo olajševalne okoliščine in sicer, da je obtoženi krivdo za to kaznivo dejanje priznal ter obžaloval in se oškodovancu opravičil. Posebnih obteževalnih okoliščin glede tega kaznivega dejanja, pa očitno ni našlo. Zato o očitani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče govoriti.

21. Oprostitev obtoženca storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti pa je narekovalo novo odmero enotne kazni. Ob upoštevanju preostalih, po prvem sodišču korektno ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, glede določitve kazni enega leta in pet mesecev zapora za kaznivo dejanje ropa in že po prvi stopnji določene kazni enega leta in štiri mesece zapora za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, je sodišče druge stopnje, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, obtožencu izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora. Tudi pri odmeri enotne kazni, je pritožbeno sodišče izhajalo iz vseh, po prvem sodišču ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni.

22. Tako je pritožbeno sodišče delno sledilo pritožbama, v predhodno navedeni smeri. Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP, pa ni našlo nobenih kršitev. Zato je v preostalem delu pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Zaradi delnega uspeha s pritožbama, sodišče druge stopnje ni določilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).