Jedro

Pravna podlaga za razveljavitev že opravljene javne dražbe za prodajo premoženja stečajnega dolžnika ni niti v ZPPSL niti v ZOR. Nepravilnosti v postopku prodaje se zato lahko uveljavljajo le s tožbo na neveljavnost pogodbe iz petega odstavka 154. člena ZPPSL.

Tudi za zahtevek za razpis nove javne dražbe ni pravnega temelja.

Izrek

1. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

2. Stranski intervenient sam nosi svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Stečajni postopek zoper toženo stranko se je začel 19.07.2000 (sklep Okrajnega sodišča v Kopru opr.št. St 29/00). Za dan 22.3.2001 je bila razpisana javna dražba za prodajo premoženja stečajnega dolžnika, in sicer tako nepremičnin kot tudi premičnin. Vodja dražbe je bil stečajni upravitelj. Najprej je obvestil prisotne, da je bila zoper sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika na javni dražbi vložena pritožba, o kateri še ni bilo odločeno. Povedal je tudi, da se bo dražba sicer opravila, sklenitev kupoprodajne pogodbe pa bo odložena do odločitve o pritožbi.

Že v objavi o javni dražbi v časopisu "Delo" dne 10.3.2001 je stečajni upravitelj kot pogoj za sodelovanje na dražbi določil tudi predložitev (notarsko overjene) izjave iz četrtega odstavka 153. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. Republike Slovenije št. 67/93, 39/97 in 52/99; v nadaljevanju: ZPPSL). Tožeča stranka takšne izjave ni predložila, predložila pa je overjeni izpisek iz sodnega registra. Ker tožeča stranka ni predložila izjave iz četrtega odstavka 153. člena ZPPSL, ji vodja dražbe ni dovolil udeležbe na dražbi. Na dražbi, ki se je nadaljevala brez tožeče stranke, je bil najuspešnejši ponudnik P. d.o.o., ki je v zadevnem gospodarskem sporu stranski intervenient. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala razveljavitev javne dražbe za prodajo premoženja stečajnega dolžnika I. d.o.o. P. (v nadaljevanju:

I.), ponovno objavo javne dražbe in povrnitev pravdnih stroškov.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo vse zahtevke. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper sodbo višjega sodišča je zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. Obe predhodni sodišči sta po njenem mnenju zmotno uporabili materialno pravo, in sicer določbe 153. in 154. člena ZPPSL in 232. člena ZOR. Vrhovna državna tožilka predlaga spremembo obeh predhodnih sodb tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno pa je predlagala, da se sodbi drugo- in prvostopenjskega sodišča razveljavita in zadeva vrne v nov postopek prvostopenjskemu sodišču. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama gospodarskega spora in stranskemu intervenientu. Tožeča stranka se je z zahtevo za varstvo zakonitosti strinjala, stranski intervenient pa ji je nasprotoval in je predlagal njeno zavrnitev in povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Tožena stranka na zahtevo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi postavila dva glavna zahtevka: zahtevala je razveljavitev že opravljene javne dražbe in razpis nove javne dražbe. Niti ZPPSL niti ZOR ne omogočata ugoditve zahtevku za razveljavitev že opravljene javne dražbe, saj pravnega temelja za takšen zahtevek preprosto ni. Nepravilnosti v postopku prodaje se lahko uveljavlja s tožbo na neveljavnost pogodbe iz petega odstavka 154. člena ZPPSL (glej načelno pravno mnenje iz leta 1996, objavljeno v: Pravna mnenja VSS 1/96, stran 10) in tudi vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 83/97 že odločilo v skladu z navedenim pravnim mnenjem. Od sprejetja načelnega pravnega mnenja se je spremenilo le to, da je po ZPPSL-A nekdanji četrti odstavek postal peti odstavek, vstavljen pa je bil novi četrti odstavek. Navedeno pravno mnenje glede tožbenega upravičenja ne razlikuje med udeležencem dražbe in osebo, ki ji je bila protipravno preprečena udeležba na dražbi. Tožeča stranka torej lahko doseže varstvo svojih koristi, čeprav ne na način, ki ga je s tožbo izbrala.

Tožeča stranka tudi ne more zahtevati razpisa nove javne dražbe, ker tudi za takšen zahtevek pravnega temelja ni. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo oba zahtevka in je torej odločilo pravilno; pravilno pa je odločilo tudi pritožbeno sodišče, ker je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Drugačna uporaba določb 153. in 154. člena ZPPSL in 232. člena ZOR, ki jo predlaga zahteva za varstvo zakonitosti, torej v nobenem primeru ne bi pripeljala do drugačne odločitve v stvari sami. V nadaljevanju te sodbe bo vrhovno sodišče vendarle zavzelo stališče o tem, ali se lahko uporabijo določbe 153. in 154. člena ZPPSL ter 232. člena ZOR na način, ki ga je predlagala vrhovna državna tožilka.

Vrhovna državna tožilka meni, da se za javno dražbo za prodajo premoženja stečajnega dolžnika smiselno uporabljajo določbe ZOR o javni obljubi nagrade (229. člen in naslednji), zlasti pa 232. člen ZOR. Temu mnenju se vrhovno sodišče ne more pridružiti. Javna obljuba nagrade predpostavlja, da mora nekdo opraviti neko dejanje ali doseči nek uspeh. Tožena stranka pa z javno dražbo česa takšnega ni zahtevala. Ni pa to edini razlog, ki govori zoper smiselno uporabo pravil o javni obljubi nagrade. Smisel javnega razpisa nagrade je v tem, da pridobi udeleženec razpisa neko nagrado (prvi odstavek 229. člena ZOR). Nagrada pa je lahko neka korist za udeleženca razpisa. Sklenitev prodajne pogodbe pa ne more biti nagrada, ker sama po sebi ne prinaša koristi. S sklenitvijo prodajne pogodbe udeleženec razpisa namreč postane dolžnik objavitelja razpisa in mora s prodajno pogodbo pridobljene stvari plačati. Prodajna pogodba, ki je sama po sebi dvostranska pogodba z vzajemnimi dajatvami obeh pogodbenih strank, torej ne more biti nagrada v smislu prvega odstavka 229. člena ZOR. Že iz tega razloga tudi ni mogoče uporabiti 232. člena ZOR. Poleg tega bi bila uporaba določb o razveljavitvi odločitve o podelitvi nagrade (drugi odstavek 232. člena ZOR), kot predlaga vrhovna državna tožilka, tudi v nasprotju z že omenjenim načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki dovoljuje le izpodbijanje veljavnosti prodajne pogodbe in ne dovoljuje izpodbijanja javne dražbe.

Pravila razpisa so nejasna, če še tudi po razlagi ostane kakšen dvom o njihovi vsebini. Vsebina pravil za udeležbo na dražbi pa ni bila nejasna v tem smislu - tega tudi vrhovna državna tožilka ne zatrjuje - temveč je vodja dražbe le postavil pogoj za sklenitev prodajne pogodbe. Pogoj sam po sebi je bil določen in jasen. Zato se ni mogoče strinjati z mnenjem vrhovne državne tožilke, da pravila razpisa niso bila določena le zato, ker je bila sklenitev prodajne pogodbe vezana na pogoj.

Prva dva odstavka 153. člena ZPPSL, ki ju dopolnjuje še tretji odstavek istega člena, razmeroma močno omejujeta krog oseb, ki smejo sodelovati pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika. Četrti odstavek 153. člena ZPPSL omogoča kupcu, da predloži bodisi javno listino pristojnega organa bodisi izjavo o neobstoju zadržkov iz predhodnih treh odstavkov 153. člena ZPPSL. Izpisek iz sodnega registra je javna listina (224. člen ZPP), če jo izda pristojno sodišče in če ne obstajajo kakšni razlogi, zaradi katerih bi bil izpisek neveljaven. Zahteva stečajnega upravitelja, da mora tožeča stranka predložiti izjavo iz četrtega odstavka 153. člena ZPPSL, bi bila v resnici odveč (ne pa tudi nujno protipravna), če bi res bilo mogoče na temelju izpiska iz sodnega registra ugotoviti, da zadržki za sklenitev prodajne pogodbe ne obstajajo.

Vendar pa je bilo v zadevnem primeru nemogoče, da bi tožeča stranka lahko le z izpiskom iz sodnega registra dokazala, da ne obstaja nobena od ovir za udeležbo pri prodaji. Edini družbenik tožeče stranke je bil M. D., zanj pa so veljale omejitve iz prvih treh odstavkov 153. člena ZPPSL. Prodajne pogodbe na primer ni mogoče skleniti, če je kupec pravna oseba, katere družbenik z najmanj desetodstotnim deležem osnovnega kapitala je bil v zadnjih petih letih pred dnem začetka stečajnega postopka pri dolžniku član poslovodstva, prokurist in podobno (tretji odstavek v povezavi s drugim odstavkom 153. člena ZPPSL). Očitno je, da je iz izpiska iz sodnega registra mogoče ugotoviti le, ali ima kupec te lastnosti in ali je v takšnih pravnih položajih na dan, ko je bil izdan izpisek iz sodnega registra. Iz izpiska iz sodnega registra, tudi iz historičnega, pa sploh ni mogoče ugotoviti, ali ni kateri od sorodnikov kupca v zadnjih petih letih kdaj bil član poslovodstva stečajnega dolžnika, prokurist in podobno.

Tudi v konkretnem primeru ne obstajajo nobene posebne okoliščine, zaradi katerih bi že kar sodnoregistrski izpisek zadoščal za dokaz, da dejstva in okoliščine iz prvih treh odstavkov 153. člena ZPPSL ne obstajajo. Zato ni bilo druge možnosti, kot da stečajni upravitelj zahteva predložitev izjave in je torej glede tega ravnal prav. Ker tožeča stranka izjave po četrtem odstavku 153. člena ZPPSL ni predložila pravočasno - torej glede na razpisne pogoje pred javno dražbo - ji udeležba pri javni prodaji premoženja tožene stranke ni bila odvzeta protipravno, temveč pravno pravilno. Sicer pa je nujno, da pridobi vodja dražbe izjavo še pred začetkom javne dražbe.

Prodajna pogodba je namreč sklenjena že z zaključkom javne dražbe, ko vodja javne dražbe razglasi, katera od ponudb je najboljša. Stečajni upravitelj lahko zato preizkusi, ali ne obstaja kakšna omejitev za sklenitev prodajne pogodbe, le pred začetkom javne dražbe.

Skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Povrnitev stroškov je zahteval stranski intervenient. ZPP ne daje pravnega temelja, po katerem bi vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti v primeru njene neuspešnosti moral povrniti stroške stranskemu intervenientu, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Stroškov odgovora tudi ni mogoče naložiti tožeči stranki. Le-ta namreč ni z ničemer prispevala k nastanku stroškov v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da stranski intervenient sam nosi svoje stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.