Jedro

Toženka se je v odgovoru na tožbo sklicevala, da burger vedno sodi med hitro hrano, tožnik pa da bi bil moral ponuditi kosilo. Vendar toženka pri tem ni obrazložila, zakaj v tožnikovem primeru, ko je omenjeni ribji jedi po navedbah tožbe nudil kot kosilo, tj. skupaj z juho, solato in/ali sadjem (česar toženka prav tako ne prereka), vseeno ne gre za kosilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se ugotovi, da je sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 41022-201/2020-2 z dne 16. 11. 2020 v 2. točki izreka nezakonit. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom, med drugim, v 2. točki izreka zavrnila vlogo tožnika (tedaj še samostojnega podjetnika), ki jo je vložil v zvezi z Javnim razpisom za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane za leti 2021 in 2022 (v nadaljevanju Razpis) za prijavljeno Okrepčevalnico A. V preostalem je bilo tožnikovi vlogi ugodeno (1. točka izreka), stroškov postopka pa ni bilo (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa izhaja, da je postopek vodila posebna komisija, ki je pravočasne in popolne vloge, ki so izpolnjevale vstopne in ostale pogoje, ocenila na podlagi meril za izbiro. Po razpisu je bil določen za lokale maksimum 105 točk, za izbor pa je bilo za lokale treba zbrati vsaj 28 točk. Za Okrepčevalnico A. tožnik ni izpolnil vstopnega pogoja, ker ni nudil ribe kot kosilo, temveč dve ribji jedi kot hitro prehrano, in sicer burger z ocvrtim osličem ter tunin burger z valovitim pomfrijem. Po predlogu komisije je bila tožnikova vloga za lokacijo Okrepčevalnica A. zato zavrnjena.

3. Tožnik se je zoper izpodbijani sklep pritožil, vendar je bila njegova pritožba s sklepom ministra zavrnjena, pri čemer je bilo prav tako zavzeto stališče, da oba burgerja spadata med hitro hrano. Dodatno je pritožbeni organ ugotovil, da tožnik na svoji spletni strani navaja, da v omenjeni okrepčevalnici nudi fast food idr. Zato tožnik tudi po mnenju ministra ne izpolnjuje vstopnega pogoja, ker ribe ne nudi kot kosila s prilogo.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper 2. točko izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa1, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Dodatno iz previdnosti tožbo vlaga tudi zoper sklep pritožbenega organa (četudi se praviloma v upravnem sporu odloča o zakonitosti prvostopenjskih aktov), saj je v njegovem pravnem pouku zapisano, da je možna tožba zoper omenjeni sklep. Meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno oz. popolno ugotovljeno, ker se organa nista opredelila glede sestavin obeh spornih jedi, prav tako nista ugotavljala, ali se jedi lahko zaužijeta brez servirne posode. Vstopni pogoj je določal le, da morajo vsaj enkrat tedensko biti ponujene ribe z vidno strukturo mesa. Tožnik je ponudil kot kosilo burger z osličem, ki sestoji iz ocvrtega fileja osliča, polnozrnate štručke, slanega krompirja in zelenjave; tunin burger kot kosilo pa je ponudil s tuninim kotletom na žaru, ciabatto z olivami, ocvrtim krompirjem in zelenjavo. Oboje je torej nudil kot kosilo, tj. skupaj z juho in solato. Obe jedi sta tudi dolgotrajnejši glede priprave (mariniranje in peka tune, kuhanje slanega krompirja) in nujno potrebujeta servirno posodo, zato ju ni mogoče pojesti na hitro. Tudi sestavine so polnovredne, saj je vidna struktura mesa obeh rib, ena jed vsebuje še olivno ciabatto, druga polnozrnati kruh, obe pa še krompir in zelenjavne dodatke, poleg tega pa še juho ali sadje in solato. Tudi sicer se v sodobni kulinariki burger več ne šteje le kot hitra hrana, o čemer tožnik predloži dokaze. Oba organa sta sprejela stališče, da gre za hitro hrano, kar pa ni obrazloženo. Prav tako je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, češ da vstopni pogoj ni izpolnjen, ker sta organa pri tem upoštevala še dodatne pogoje, ki izhajajo vprašanj in odgovorov, v katerih je bilo opredeljeno, da morata jedi biti ponujeni kot kosilo in ne kot hitra hrana. Obenem pa se tožnik sklicuje še na načelo enakosti, saj so nekateri drugi ponudniki študentske prehrane lahko ponujali kombinacije jedi, ki tožniku niso bile dovoljene. Poleg tega pa se pritožbeni organ tudi ni opredelil do vseh pritožbenih ugovorov in ga zato ni mogoče preizkusiti, delno pa je ugotavljal nova dejstva (stanje na tožnikovi spletni strani), do katerih se tožnik sploh ni mogel opredeliti.

5. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožniku in predlaga zavrnitev tožbe, prereka utemeljenost tožbenih navedb ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve. Navaja, da oba burgerja sodita med hitro hrano, Razpis pa v 5. točki glede merila št. 8 določil, da se za hitro hrano šteje hrana, ki je pripravljena in servirana zelo hitro oz. omogoča tudi hitro zaužitje v različnih delih dneva (sem sodijo npr. tudi hamburgerji); za kosilo pa se šteje popolnejši obrok, ki se ga zaužije opoldne oz. zgodaj popoldne in je sestavljen iz polnovrednih sestavin ter serviran v primernih posodah. Glede na to, da je Razpis jasno določil, kako se kategorizirajo posamezne jedi, na tej podlagi pa je bilo tudi določeno ocenjevanje po posameznih merilih, se burger vedno šteje kot hitra hrana, ne glede na ponudnikovo kategorizacijo oz. njegovo sestavo. Pri tem ni važno, kako se burger opredeljuje v sodobni kulinariki, niti niso važne fotografije, ki jih je tožnik priložil šele k pritožbi, važne so le zahtevane listine in izpolnjeni obrazci; z nudenjem ribe kot sestavine hitre hrane pa tudi ni mogoče izpolniti vstopnega pogoja. Razpis je pri tem tudi jasno določal, da se vprašanja in odgovori štejejo za del razpisne dokumentacije, z odgovori pa se nikakor ni določalo novih pogojev razpisa, temveč je šlo le za pojasnila v zvezi z obstoječimi pogoji in merili. Odgovor na vprašanje št. 25 je tako bil ekspliciten, in sicer da mora biti riba ponujena kot kosilo s prilogo. Toženka tudi zanika, da bi bil tožnik kakorkoli neenako obravnavan, saj je bil sistem ocenjevanja za vse ponudnike enak.

6. Tožba je utemeljena.

7. Razpis je v tč. 3.5. določal vstopne pogoje, ostale pogoje ter merila za ocenjevanje vlog. Tožnikova vloga je bila v spornem delu zavrnjena, ker tožnik po mnenju obeh organov ni izpolnjeval _vstopnega pogoja_.

8. V deveti alineji tč. 3.5.1. a) je razpis določal kot vstopni pogoj, da mora ponudnik vsaj enkrat na teden nuditi ribe z vidno strukturo mesa (npr. cela riba ali ribji file), v nadaljevanju pa je bilo določeno, da bodo vloge, ki ne izpolnjujejo vstopnih pogojev, zavrnjene. Nadalje je Razpis določal tudi ostale pogoje (med drugim v prvi alineji tč. 3.5.1. b), da je študentsko kosilo sestavljeno najmanj iz glavne jedi in dveh različnih dodatnih hodov), v tč. 3.5.3. pa še merila za ocenjevanje2. V navodilih za izpolnjevanje ponudb pa je bilo glede merila št. 8 (Vrednost študentskega kosila, pomnožena s količnikom) glede karakterizacije ponudb pojasnjeno med drugim, kaj pomeni hitra hrana (hrana, ki je pripravljena in servirana zelo hitro in omogoča tudi hitro zaužitje v različnih delih dneva; sem sodijo npr. tudi hamburgerji) in kaj kosilo (popolnejši obrok, ki se ga zaužije opoldne oz. zgodaj popoldne in je sestavljen iz polnovrednih sestavin ter serviran v primernih posodah).

9. Glede na to, da se tožniku z obema sklepoma očita, da ni izpolnil vstopnega pogoja, sodišče tožniku pritrjuje, da ni jasno, zakaj sta oba organa tako odločila. Tožnik je v torkovem jedilniku ponudil jed z ocvrtim osličevim filejem, v četrtkovem pa jed s tuninim kotletom na žaru, česar toženka ne osporava, obenem pa ni obrazložila, zakaj file osliča in tunin kotlet ne predstavljata ribe z vidno strukturo mesa. Zato tudi po presoji sodišča izpodbijanega sklepa glede tega pravnoodločilnega vprašanja ni mogoče preizkusiti.

10. Toženka se je sicer v odgovoru na tožbo sklicevala, da burger vedno sodi med hitro hrano, tožnik pa da bi bil moral ponuditi kosilo. Vendar toženka pri tem, glede na opredelitev študentskega kosila v prvi alineji tč. 3.5.1. b), ni obrazložila, zakaj v tožnikovem primeru, ko je omenjeni ribji jedi po navedbah tožbe nudil kot kosilo, tj. skupaj z juho, solato in/ali sadjem (česar toženka prav tako ne prereka), vseeno ne gre za kosilo. V odgovoru na tožbo pa je toženka sicer še nadalje pojasnjevala razlike med kategorijama kosila in hitre hrane, ter se sklicevala, da med hitro hrano sodijo hamburgerji. Vendar pa je tudi to razlogovanje po presoji sodišča napačno, kajti pojasnila glede posameznih meril in tudi sama merila pridejo v poštev šele naknadno v primeru, da vloga izpolnjuje vstopne idr. pogoje. Vstopni pogoj v konkretnem primeru pa je bil določen, kot citirano zgoraj. Kako naj bi prišlo do preskoka med vprašanjem izpolnjenosti vstopnega pogoja in vprašanjem vrednotenja tožnikove ponudbe po posameznih merilih, pri tem ni jasno. Nadalje pa je treba tudi upoštevati, kot je splošno znano, da je značilnost hamburgejev oz. polpetov (ki so tudi primeroma našteti v nadaljevanju pojasnil pri merilu št. 8 Navodil za izpolnjevanje ponudbe) ravno ta, da gre za procesirane izdelke brez vidne strukture, tožnik pa je, s strani toženke neprerekano, nudil jedi, ki sta vsebovali ribo z vidno strukturo mesa.

11. Argumenti tožnika v delu, ko iz previdnosti izpodbija tudi sklep pritožbenega organa, so za odločitev sodišča nepotrebni. Tožnik s tožbo izpodbija pravilen akt, tj. prvostopenjski izpodbijani sklep, s katerim je bila tožnikova vloga (delno) zavrnjena, tudi nepravilen pravni pouk v sklepu pritožbenega organa pa ne more omogočiti izpodbijanja drugostopenjskega sklepa. Posledično sodišče tudi ne presoja tožbenih navedb, da se pritožbeni organ ni opredelil do vseh pritožbenih ugovorov tožnika ter glede ostalih očitkov tožnika v zvezi s tem sklepom.

12. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da zaradi predstavljenih pomanjkljivosti in nejasnosti ter umanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijanega sklepa v 2. točki ni mogoče preizkusiti. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v zadevi uporablja smiselno, v zvezi z 2. točko prvega odstavka ter tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato je treba tožbi na podlagi 64.a člena ZUS-1 ugoditi in ugotoviti, da je izpodbijani sklep v 2. točki izreka nezakonit. 13. Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-l glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo in tožnika je v postopku zastopala odvetniška pisarna, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

14. V zadevi je bilo mogoče odločiti brez naroka, in sicer na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj se je sodna presoja zaključila že v fazi preveritve zatrjevanih kršitev postopka in se je torej odločalo le o spornih (procesno)pravnih vprašanjih3, zato do faze preverjanja kritike ugotovljenega dejanskega stanja sploh ni prišlo.

1 Tožnik je sicer sprva podal izpodbojni predlog, ki pa ga je glede na potek časa naknadno spremenil v ugotovitvenega. 2 Op. sodišča: Merila za ocenjevanje tistih vlog, ki so pravočasne in popolne ter ki izpolnjujejo vstopne in ostale pogoje. 3 Prim. Tatjana Steinman, komentar k 59. členu, v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 332. Tako tudi Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 583.