Jedro

Toženkin pravni naslov (odločba nepravdnega sodišča) za uporabo tožnikovega solastninskega deleža ni hkrati tudi podlaga za brezplačno uporabo solastnega stanovanja. Pri odločanju o uporabnini je lahko pravno pomembno dejstvo, da stanovanje uporabljata skupaj s toženko še skupna otroka pravdnih strank, za katera tožnik plačuje preživnino.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora plačati tožniku 3.932.086,91 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje in presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da pobotni ugovor ni utemeljen in da mora toženka tožniku povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov. Prisojeni znesek predstavlja uporabnino za obdobje od septembra 1990 do februarja 2001, v katerem je toženka na podlagi sklepa nepravdnega sodišča skupaj z mladoletnima otrokoma pravdnih strank uporabljala tudi tožnikovo solastno polovico na dvo in pol sobnem stanovanju v izmeri 67 m2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijani prisodilni del sodbe prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka ter zato drugače odločilo o pravdnih stroških. Materialno pravo o neupravičeni pridobitvi iz 210. do 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je uporabilo drugače kot sodišče prve stopnje. Poudarilo je vse sestavine zakonskega dejanskega stanja neupravičene pridobitve in ugotovilo, da tožnik ni izkazal svojega prikrajšanja, da ni izkazal niti toženkine koristi, da ima toženka podlago za uporabo tožniku solastnega stanovanja v sodni odločbi in da tudi ni nerelevantno dejstvo, da stanovanje uporabljata še tožnikova otroka, ki pa ju tožnik ni zajel s tožbo, hkrati pa je zatrjeval, da stroški uporabnine niso bili zajeti v njegovi preživninski obveznosti, kar pomeni, da na njegovi strani ni bilo prikrajšanja.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se toženkina pritožba zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Stališče pritožbenega sodišča je tožniku nerazumljivo. Graja razloge, da naj ne bi izkazoval svojega zahtevka oz. prikrajšanja, saj je že v tožbi zatrjeval, da stanuje pri materi in ji poravnava sorazmeren del stroškov in najemnine. Tožnik stanovanja kljub svojemu solastništvu ne more uporabljati. Že leta 1998 je vložil predlog za razdružitev solastnega premoženja. Toženko je že večkrat pozval na civilno delitev, saj od svoje solastnine nima nobene koristi. Te koristi uživa samo toženka, ki uporablja tudi polovico stanovanja, ki ni njena last. Res je bila s sklepom nepravdnega sodišča določena za imetnico pravice uporabe, vendar to ne pomeni, da lahko stanovanje uporablja brezplačno. Pravno nepomembno je dejstvo, da stanovanje uporabljata tudi otroka, saj tožnik zanju plačuje preživnino, ki po njegovem mnenju zaradi dejstva, da otroka uporabljata njegovo stanovanje, ni bila nižja. Zmotno je stališče, da bi moral s tožbo zajeti oba otroka. Toži tisto osebo, ki je po sklepu sodišča imetnica pravice uporabe tožniku solastnega stanovanja. Toženka je zakonita zastopnica otrok pravdnih strank in je tudi zato za uporabo stanovanja dolžna plačati. Odločitev pritožbenega sodišča predstavlja hudo kršitev z ustavo varovane lastninske pravice, saj solastninska pravica ni napram lastninski pravici kakorkoli podrejena, je le lastninska pravica v manjšem obsegu. V nadaljevanju tožnik razlaga, kakšne koristi ima ali bi lahko imela toženka od uporabe stanovanja ali njegove oddaje ali prodaje, ko bi korist imela oba. Toženkina korist je torej več kot očitna. Vsak, ki uporablja tujo lastnino, je dolžan plačati določeno odmeno, v konkretnem primeru je ta odmena tržna najemnina v ustreznem deležu. Toženka uspešno zavlačuje postopke in sedaj že 13 let za uporabo tožnikovega solastnega deleža ne plačuje ničesar. Procesno kršitev revizija očita glede stroškovne odločitve pritožbenega sodišča, katere po njenem mnenju ni mogoče preizkusiti.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču kršitev postopka, saj je njegove razloge za stroškovno odločitev mogoče preizkusiti.

Podrobnejši razlogi niso potrebni, ker je revizijsko sodišče zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari razveljavilo tudi stroškovno odločitev.

Odločilna dejanska podlaga za razsojo v tej zadevi so okoliščine, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v naslednjih ugotovitvah. Pravdni stranki sta razvezana zakonca in solastnika dve in pol sobnega stanovanja vsak do 1/2. Tožnik se je iz njega prostovoljno odselil, toženka pa je po šestih mesecih od vložitve tožbe za razvezo zakonske zveze zamenjala ključavnico, ker je ugotovila, da se tožnik ne namerava vrniti. Sodišče je v nepravdnem postopku toženko določilo za imetnico pravice uporabe spornega stanovanja. Skupaj s toženko to stanovanje uporabljata tudi oba otroka pravdnih strank. Pravdni stranki nista sklenili najemne pogodbe.

Ob taki dejanski podlagi je materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da tožniku ne gre nikakršno plačilo za toženkino uporabo solastnega stanovanja. Res je, da ima toženka v odločbi nepravdnega sodišča pravni naslov za uporabo tudi tožnikovega solastninskega deleža, vendar ta odločba ne predstavlja pravnega naslova za brezplačno uporabo. Take odločbe nepravdnega sodišča niso bile pravna podlaga za brezplačno uporabo niti v primeru, ko je sodišče po razvezi zakonske zveze enega od zakoncev (običajno tistega, pri katerem so ostali skupni otroci) določilo za imetnika stanovanjske pravice na prejšnjih družbenih stanovanjih. Tudi taki imetniki so morali plačevati stanarino za družbeno stanovanje oziroma po spremembi stanovanjske zakonodaje najemnino. Toliko bolj je dolžnost plačila obstajala za stanovanje v zasebni lasti, glede katerih se je že v prejšnji ureditvi manj upoštevala socialna funkcija stanovanja. Tudi zanje je zato veljalo, da mora tak uporabnik (so)lastniku plačevati uporabo stanovanja na podlagi dogovora ali na podlagi zakonskih določb o neupravičeni pridobitvi po kriterijih za tržno najemnino (na primer odločba VS RS II Ips 772/93). Pomen lastninske pravice je s sprejemom nove ustave in z njo povezane spremenjene zakonodaje večji kot v prejšnji družbeni ureditvi. Zato tožnik v reviziji utemeljeno opozarja na poseg v njegovo z ustavo varovano (so)lastninsko pravico. Materialnopravno stališče pritožbenega sodišča v zvezi z uporabo 219. člena ZOR je zgrešeno tudi zato, ker tožniku, ki mu je bila z odločbo nepravdnega sodišča že odvzeta pravica souporabe solastniškega stanovanja, odvzema nadaljnje lastninsko upravičenje do uživanja koristi in tako tožniku pušča praktično "golo" solastninsko pravico, saj je zaradi težav v nepravdnem razdružitvenem postopku s civilno delitvijo, torej s prodajo solastnega zasedenega stanovanja, oteženo tudi razpolaganje s tožnikovo solastninsko pravico. Toženkin pravni naslov za uporabo tožnikovega solastninskega deleža torej ni hkrati tudi podlaga za brezplačno uporabo solastnega stanovanja. Ker se pravdni stranki nista uspeli dogovoriti o plačilu, je pravna podlaga za tožnikov tožbeni zahtevek v 219. členu ZOR, kar je tudi že uveljavljeno stališče v sodni praksi. Tožnikovo prikrajšanje je v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša lastninska pravica, toženkino okoriščenje pa v brezplačni uporabi tožnikovega solastninskega deleža. Dejstvo, da stanovanje ni fizično razdeljeno, ni pravno pomembno, zatrjevano dejstvo, da naj bi toženka uporabljala le kabinet kot najmanjši prostor, pa tudi ne, saj gre za notranji dogovor med tremi dejanskimi uporabniki stanovanja, ki v razmerju navzven, torej do tožnika, ne vpliva. Je pa pravno pomembno samo dejstvo, da stanovanje skupaj s toženko uporabljata tudi oba skupna otroka, ki sta bila toženki dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo in kar je nedvomno pomembno vplivalo tudi na odločitev nepravdnega sodišča. Drugačno tožnikovo revizijsko stališče je napačno. Pritožbeno sodišče je poudarilo pravno pomembnost te okoliščine, ni pa je doreklo, ker se je zadovoljilo s stališčem, da bi moral tožnik zatrjevati, da ne privoli v njuno uporabo stanovanja (kar bi zaradi odločbe nepravdnega sodišča težko uveljavil) in ker bi moral s tožbo zajeti tudi oba otroka. To zadnje je po presoji revizijskega sodišča vsaj vprašljivo (glede na obstoječe preživninske sodbe), vsekakor pa ni nujno potrebno, saj je toženka že v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da stanovanja ne uporablja sama in da je torej njena eventuelna korist manjša. Zato je to okoliščino mogoče upoštevati v okviru presoje materialnopravne utemeljenosti tega toženkinega ugovora. Zmotno je namreč tožnikovo drugačno revizijsko stališče o pravni nepomembnosti dejstva, da stanovanje uporabljata tudi otroka, ker zanju plačuje preživnino in da je toženka tista, ki je kot imetnica pravice uporabe dolžna plačati uporabo, poleg tega pa je tudi zakonita zastopnica obeh otrok. Na tem mestu ni odveč opozorilo na tožnikovo izpoved na naroku 1.4.1999, da ni normalno, da naj bi otroci očetu plačevali za uporabo stanovanja in da zato tega tudi ni uveljavljal. Z vložitvijo tožbe se je očitno premislil, saj dela prav to, ko od njune matere zahteva, da plača tudi tisti del uporabnine, ki odpade nanju. Vendar pri tem tožnik prezre, da na tak način posredno znižuje preživnino, o kateri je bilo odločeno s pravnomočnimi sodbami, česar seveda ne more. Uporabnina namreč predstavlja del denarnih potreb obeh otrok, ki so bile podlaga za odločanje o preživnini. Ker toženec od otrok ni zahteval plačila uporabnine, je bila zaradi nižjih denarnih potreb nižja tudi njegova preživninska obveznost. Zato sedaj ne more od toženke zahtevati, da za nazaj plača tisti del uporabnine, ki odpade na oba otroka. Zlasti pa tožnik prezre, da tudi toženka ni od otrok zahtevala plačila uporabnine za njej solastno polovico stanovanja. Oba starša sta torej "normalno" ravnala, kot je v svoji izpovedi svoje ravnanje opredelil tožnik, oba sta na ta način vplivala na nižje denarne potrebe otrok, ki sta jih sicer morala sorazmerno svojim zmožnostim tudi kriti oba. To pa pomeni, da so materialnopravno pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da glede tega dela ni tožnikovega prikrajšanja.

Pravkar obrazloženo pa ne more veljati za tisti del uporabnine, ki odpade na toženkino uporabo tožnikovega solastninskega deleža. Razloge za to je revizijsko sodišče že pojasnilo. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča pritožbeno sodišče ni izčrpalo vseh toženkinih pritožbenih navedb. Zato je revizijsko sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožnikovi reviziji ugoditi in odločiti kot v izreku tega sklepa. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.