Jedro

Vsebina zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ je prodajna dolžnost lastnika stanovanja; glede opredelitve višine kupnine pa temu sledi tudi njena sodelovalna dolžnost. Tožba na sklenitev prodajne pogodbe brez odplačila kupnine je za obravnavanje sposobna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je bil postavljen tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe po določbah Stanovanjskega zakona s toženo stranko za stanovanje v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Sprejelo je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni ravnala v skladu s pozivom sodišča, da mora v tožbenem zahtevku navesti število točk pri opredelitvi vrednosti stanovanja ter označiti vrednost (kupnino).

Proti odločitvi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev odločitve nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je na poziv sodišča prve stopnje poslala dva popravka tožbe - enega v aprilu 1998, drugega dne 1.9.1998. Meni, da je na podlagi določbe 46. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) predmet pogodbe določljiv in so tako izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene tožbe.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Določba 109. člena ZPP se nanaša na postopek sodišča, če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Sodišči nižjih stopenj štejeta, da je tožba tožeče stranke nepopolna, ker ne obsega določnega zahtevka glede glavne stvari (186. v zvezi s 106. členom ZPP). Ker tožnica zahteva sklenitev kupoprodajne pogodbe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (SZ), bi morala v predlaganem tekstu pogodbe vnesti število točk, ki ga dosega stanovanje in natančno označiti kupnino. Zavrženje tožbe tako temelji na določbi četrtega odstavka 109. člena ZPP.

Opisano stališče pa ni pravno pravilno. Določen zahtevek glede glavne stvari (prvi odstavek 186. člena ZPP) je bistvena sestavina tožbe. Vendar pa je v tem primeru, sledeč namenu in razlagi SZ, pravno izhodišče za vložitev tožbe v ravnanju tožene stranke, ki je odklonila tožnikovo zahtevo za odkup stanovanja po posebnih določbah SZ in s kupnino, ki se oblikuje po kriterijih navedenega zakona.

Tožnik zatrjuje, da obstoja na strani tožene stranke dolžnost (117. člen SZ), da mu po določbah SZ proda konkretno stanovanje. Zatrjuje torej prodajno dolžnost tožene stranke. V tem je torej vsebina "zahtevka glede glavne stvari". Zatrjevana prodajna dolžnost pa glede opredelitve števila stanovanjskih točk in s tem povezane vrednosti točke in kupnine pa ima za posledico sodelovalno dolžnost tožene stranke - morda celo ob izstavitvi problema opredelitve vrednosti točke glede na čas vložitve zahteve za odkup ali glede na čas sojenja. Tožeča stranka torej zahteva izdajo sodbe, s katero bo ugotovljeno, da ji je tožena stranka dolžna prodati stanovanje v skladu z določbami SZ; število stanovanjskih točk in njihova vrednost pa je tudi stvar sodelovalne dolžnosti tožene stranke.

Vložena tožba je torej za obravnavanje sposobna, stališče izpodbijanega sklepa pa je procesno in materialnopravno napačno.

Tožba bi bila sklepčna in sposobna za obravnavanje celo ob izostanku zapisa formalne kupoprodajne pogodbe, vendar ob konkretizaciji stanovanja z jasno opredeljeno prodajno dolžnostjo tožene stranke. Zato je revizijsko sodišče ravnalo po določbi drugega odstavka 395. člena v zvezi s členom 399 ZPP, odločitvi sodišč nižjih stopenj razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopanja.