Jedro

Če je predlog za pregon podan, se mu oškodovanec ne more več odpovedati, lahko ga samo umakne. Zato morebitna izjava o odpovedi predlogu oziroma pregonu lahko vzpostavlja zgolj domnevo, da velja predlog za umaknjen, kar pa ne zadosti procesnemu standardu, po katerem mora biti umik predloga jasen, izrecen in brezpogojen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000 SIT

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je M.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (točka 1) ter kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ (točka 2). Izreklo mu je pogojno obsodbo ter za posamezni dejanji določilo dva oziroma štiri mesece zapora, nato pa izreklo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino 100.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojenca iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ pa mu je izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik F.M. in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ocenjuje, da sporazuma, ki ju je po dejanju v obliki notarskega zapisa sklenil obsojenec z oškodovanko, za presojo zakonitosti kazenskega postopka nista pomembna. Vendar pa ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo dejstvo, da je obsojenec sklenil z oškodovanko zanj neugodna sporazuma, torej se je do njiju opredelilo. Okoliščina, da se je oškodovanka v sporazumu z dne 27.3.2003 odpovedala kazenskemu pregonu zoper obsojenca, predloga za pregon pa kasneje ni umaknila, ne pomeni nobene kršitve postopka. Ta je tekel zakonito, saj oškodovanka do konca glavne obravnave ni umaknila predloga. Z ostalimi navedbami zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav se sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornik navaja, da naj bi kazenski postopek za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ (točka 2 sodbenega izreka) tekel brez predloga oškodovanca. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista opredelili do sporazumov med obsojencem in oškodovanko, sklenjenih v obliki notarskega zapisa, s katerima sta trajno in dokončno rešila vsa medsebojna sporna razmerja. Poudarja, da se je oškodovanka v sporazumu z dne 27.3.2003 odpovedala kakršnikoli obliki kazenskega pregona zoper obsojenca zaradi obravnavanega dogodka z dne 17.1.2003. To pa po oceni zagovornika pomeni "umik pregona". Takšna njena izjava bi morala imeti učinek tudi v kazenskem postopku, četudi si je kasneje oškodovanka premislila in na glavni obravnavi vztrajala pri predlogu za kazenski pregon. Zaradi navedenega naj bi sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca in s tem kršitev 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP; Višje sodišče pa naj bi kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z omenjenima sporazumoma.

Iz podatkov spisa in prilog izhaja, da sta obsojenec in oškodovanka pri notarju dne 27.3.2003 in 29.1.2004 sklenila in podpisala sporazuma v obliki notarskega zapisa, s katerima sta v zvezi s sporazumno razvezo zakonske zveze rešila vsa medsebojna sporna razmerja. V sporazumu z dne 27.3.2003, sklenjenem približno dva meseca po dogodku, ki je predmet postopka (kaznivo dejanje pod točko 2) je pod točko "desetič" zapisano: "Stranki tega sporazuma sta sporazumni, da se D.P. odpoveduje uveljavljanju kakršnihkoli zahtevkov oziroma odškodnine zaradi utrpele poškodbe leve roke iz predmetne pravne in dejanske podlage. Prav tako se za storjeno dejanje odpoveduje kazenskemu pregonu zoper M.P., ki bi se začel na predlog oziroma zasebno tožbo oškodovanke D.P. oziroma ga nadaljevati kot subsidiarna tožilka, v kolikor bi tožilec od obtožnice odstopil". Na glavni obravnavi dne 24.6.2004 je oškodovanka izjavila, "da vztraja pri kazenskem pregonu zoper obdolženca". Zoper obdolženca je namreč dne 18.1.2003 podala ustno kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon. Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni posebej ukvarjalo z vprašanjem sporne procesne predpostavke (predlog oškodovanca za pregon). Tudi zagovornik v pritožbi procesne kršitve s tem v zvezi, na katero se sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni uveljavljal. Na njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na omenjena sporazuma, pa je Višje sodišče odgovorilo, da verodostojnosti oškodovanke ne more omajati dejstvo, da se oškodovanka dogovorov ne drži in da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da je obsojenec sklenil "zanj neugodne sporazume".

S stališčem vložnika zahteve, da naj bi oškodovankina izjava pred notarjem imela procesnopravne učinke tudi v kazenskem postopku in da pomeni "umik pregona" (najbrž ima zagovornik v mislih "umik predloga"), se ni mogoče strinjati.

Kazenski postopek se uvede na zahtevo upravičenega tožilca - državnega tožilca ali zasebnega tožilca (1. odstavek 19. člena ZKP). Državni tožilec je upravičen tožilec za tista dejanja, za katere se po določbah kazenskega zakonika storilec preganja po uradni dolžnosti; med ta sodijo tudi tako imenovani predlagalni delikti, to je dejanja, za katere se storilec preganja le na predlog oškodovanca. Takšen predlog je posebna procesna predpostavka, saj je uvedba oziroma potek postopka odvisen od oškodovančeve volje.

Predlog za pregon je procesna izjava volje, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Izjava je lahko ustna ali pisna (1. odstavek 76. člena ZKP); zakon obličnosti ne predpisuje. V vsebinskem pogledu mora biti, kar tudi sicer velja za vse druge vloge, oškodovančeva volja izražena jasno in razumljivo. Po 1. odstavku 53. člena ZKP se predlog za pregon poda pri državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo (147. člen ZKP), to je pri državnem tožilcu. Če je podan sodišču, policiji ali nepristojnemu državnemu tožilcu, ga ta sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu (3. odstavek 147. člena ZKP).

Po določbi 57. člena ZKP lahko oškodovanec (enako velja tudi za zasebnega tožilca) z izjavo, ki jo poda sodišču, pred katerim teče postopek, umakne predlog do konca glavne obravnave. V takem primeru izgubi pravico, da predlog vnovič poda. Tudi za izjavo o umiku predloga za kazenski pregon zakon obličnosti ne predpisuje. Podobno kot za predlog za pregon tudi tu velja, da mora biti procesna volja o umiku predloga izrecna, nedvoumna in brezpogojna. Zanjo tudi ni potrebno obdolženčevo soglasje. Iz citirane določbe ne izhaja, da mora biti izjava o umiku dana (sestavljena) pred sodiščem, pred katerim teče postopek. Pomembno je, da je takšna izjava dana za sodišče in oddana pristojnemu sodišču, to je sodišču, ki vodi postopek, učinkuje pa od trenutka, ko je prispela k temu sodišču. Če oškodovanec umakne predlog, mora državni tožilec odstopiti od pregona, ker gre za okoliščino, ki izključuje nadaljnji kazenski pregon obdolženca.

Do umika predloga za pregon torej lahko pride le na podlagi oškodovančeve izjave o umiku; ob logični predpostavki, da je predlog že podan. Zakon o kazenskem postopku pa ne pozna odpovedi kazenskemu pregonu oziroma predlogu za takšen pregon, kar smiselno pomeni, da se oškodovanec tej pravici odreka. V takšnem primeru namreč oškodovanec predloga enostavno ne vloži. Če pa je predlog že podan, se mu oškodovanec ne more več odpovedati, lahko ga samo umakne. Zato morebitna izjava o odpovedi predlogu oziroma pregonu lahko vzpostavlja zgolj domnevo, da velja predlog za umaknjen, kar pa ne zadosti že omenjenemu procesnemu standardu, po katerem mora biti umik predloga jasen, izrecen in brezpogojen.

Oškodovankina že omenjena izjava pred notarjem o odpovedi kazenskemu pregonu torej ne zadosti tej zahtevi in zato ne more imeti enakih procesnih učinkov na potek kazenskega postopka kot umik predloga; zlasti še, ker je oškodovanka na glavni obravnavi izrecno izjavila, da vztraja pri podanem predlogu, kar pomeni, bodisi da tudi sama ni štela predlog za umaknjen ali pa da si je kasneje premislila. Kakorkoli, sodišču prve stopnje v nobenem primeru ni mogoče očitati, da je kršilo zakon o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca, zato za zatrjevano procesno kršitev ne gre. Prav tako tudi Višjemu sodišču ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede omenjenih sporazumov. Pojasnjeno je že bilo, za kakšne navedbe gre in kako jih je to sodišče presodilo. S procesnimi kršitvami, ki niso uveljavljane, pa se Višje sodišče ni moglo oziroma se ni bilo dolžno ukvarjati, razen, če bi takšne kršitve ugotovilo in jih upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 395. člena ZKP).

2. V drugem delu zahteve zagovornik izpodbija pravilnost pravne kvalifikacije dejanja in se pri tem sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Utemeljuje jo s trditvami: da naj bi obsojenec oškodovanko udaril v afektu, nezavedno in nepremišljeno; da je bilo njegovo ravnanje izzvano z oškodovankinim obnašanjem; da sodišče pri odločanju ni upoštevalo posebnih, za obsojenca izjemno stresnih okoliščin in da opisanega ravnanja v takšnih okoliščinah ni mogoče kvalificirati kot grdo ravnanje. Obe sodišči naj bi izjave prič in obsojenca upoštevali le, kolikor so se ujemale z obtožnim predlogom, med tem ko o drugih nimata nobenih razlogov. Vložnik zahteve v tem delu Višjemu sodišču tudi očita, da neutemeljeno (protispisno) ugotavlja, da je obsojenec zatrjevani afekt obrazložil le z navajanjem medsebojnih sporov, saj naj bi iz zagovorov izhajale "vse okoliščine afekta".

Vse te navedbe sodijo v okvir izpodbijanja dejanskega stanja, po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi tudi ne more biti temelj za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona oziroma izpodbijanje pravilnosti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.