Jedro

Ločevanje začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za posamezne oblike nepremoženjske škode ni pravilno, saj zastaranje celotne terjatve iz tega naslova začne teči v trenutku, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, to pa je načeloma takrat, ko je zdravljenje zaključeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2017 do plačila (točka I izreka), odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka v višini 5.418,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 8. 2015 do plačila (višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo - točka II izreka), in denarno rento v višini 248,57 EUR mesečno od 15. 7. 2015 dalje, pri čemer je dolžna do pravnomočnosti zapadle zneske plačati v roku 15 dni, v bodoče dospele pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, višji rentni zahtevek pa je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati pravdne stroške v višini 989,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka, prvi stavek točk II in III izreka, točka IV izreka) iz pritožbenih razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je terjatev iz naslova nepremoženjske škode za primarni strah zastarala. Tožnik je za to škodo izvedel neposredno ob škodnem dogodku 24. 6. 2014 in je triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 27. 12. 2017 potekel. Poleg tega sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo, da tožnik ni podal trditev, na podlagi katerih bi bil njegov zahtevek v tem delu utemeljen. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka tožnika je sodišče prve stopnje štelo za verjetno, da bi toženka tožnika zaposlila po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnik za svoje navedbe ni predlagal dokazov, predložil je le dokaze, ki se nanašajo na druge delavce toženke. Toženka negativnega dejstva, da tožnika ne bi zaposlila, ni mogla dokazati. Dokazno breme, da dokaže, da bi ga zaposlila, je bilo na tožniku, tožnik bi, da bi dokazal svoje navedbe, lahko predlagal zaslišanje prič, ki bi potrdile, da sta se pravdni stranki dogovarjali o zaposlitvi, ali listine, iz katerih bi to izhajalo. Tega ni storil. Sodišče prve stopnje je nadaljnjo zaposlitev ugotovilo, čeprav tožnik sodnega varstva v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni uveljavljal. Moralo bi upoštevati, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas zakonito prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo materialnopravno neutemeljeno odločitev. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Pri odločanju o rentnem zahtevku je sodišče prve stopnje upoštevalo listino, izdano s strani invalidske komisije v Republiki A. (tujina), vendar le v delu, v katerem ugotavlja trajno zmanjšano zmožnost za delo v višini 42 %, ne v delu, v katerem je določeno, da je ta ugotovljena za čas treh let. Ponovni pregled pri invalidski komisiji je bil predviden v letu 2018. Tožnik sodišču prve stopnje ni predložil nove listine, izdane s strani invalidske komisije, ampak je trdil, da pregleda ni bilo. Kljub temu, da je glede zaposlitve sodišče prve stopnje zahtevalo od toženke, da dokazuje negativno dejstvo, pri tožniku ni tako ravnalo. Tožnik ni dokazoval, da pregleda pri invalidski komisiji v letu 2018 ni bilo, pa je sodišče prve stopnje kljub temu njegovim navedbam sledilo. Nepravilno je upoštevalo s strani tožnika predložene listine - medicinsko dokumentacijo. Pravdni stranki je neenako obravnavalo. Tudi v tem delu je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, vključno s stroškovno posledico, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s pavšalnim pritožbenim zatrjevanjem, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi (primarnega) strahu in za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka ter denarno rento. Za svojo odločitev je navedlo vse razloge o bistvenih dejstvih, pri čemer vsebine listin oziroma zapisnikov ni zmotno povzelo v svoje razloge.

6. Pravno podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi primarnega strahu predstavlja 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), ki določa pravno priznane oblike nepremoženjske škode (prvi odstavek) in da je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek).

7. Pritožbena navedba, da je tožnikova odškodninska terjatev za plačilo nepremoženjske škode zaradi primarnega strahu zastarala, saj je od škodnega dogodka (ko naj bi tožnik izvedel za primarni strah) do vložitve tožbe minilo več kot tri leta, kot znaša subjektivni zastaralni rok, določen v prvem odstavku 352. člena OZ, ni utemeljena. Ločevanje začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za posamezne oblike nepremoženjske škode ni pravilno, saj zastaranje celotne terjatve iz tega naslova začne teči v trenutku, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, to pa je načeloma takrat, ko je zdravljenje zaključeno. Nadalje pritožba neutemeljeno opozarja na pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, ki bi (delno) utemeljila njegov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi primarnega strahu. Tožnik je že v tožbi navedel, da je utrpel sicer kratkotrajen, a zelo intenziven strah ob padcu (škodnem dogodku) in da je šele po padcu nastopila nezavest. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved o nezavesti ocenilo za delno neprepričljivo, pravilno je upoštevalo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da tožnik poškodb, ki bi povzročile nezavest, ki bi trajala ves čas od škodnega dogodka do pregleda v bolnišnici, ni utrpel. Že na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanje je tožnikov zahtevek v prisojeni višini 500,00 EUR utemeljen.

8. Pravno podlago za prisojo premoženjske škode in denarne rente predstavlja 174. člen OZ, ki določa, da mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek) ter da mu mora, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek).

9. Z vidika presoje utemeljenosti zahtevka za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka je sodišče prve stopnje kot bistveno pravilno ugotavljalo, kakšen zaslužek bi tožnik imel, če ne bi bilo škodnega dogodka, torej ali bi bil v tem času zaposlen (pri toženki). Pravilno je kot nebistveno dejstvo ocenilo, da tožnik sodnega varstva v zvezi z zakonitostjo prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni uveljavljal. Od toženke ni zahtevalo, kot neutemeljeno prikazuje v pritožbi, da dokazuje negativno dejstvo, ampak je zahtevalo od tožnika, da dokazuje, da bi bila njegova pogodba o zaposlitvi po poteku časa, za katerega je bila sklenjena, podaljšana (da bi torej pravdni stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi) in bi bil nadalje zaposlen pri toženki. Za dokazovanje tega dejstva tožnik ni bil dolžan predložiti, kot nadalje neutemeljeno poudarja toženka, listin, iz katerih bi izhajalo, da sta se pravdni stranki o nadaljevanju zaposlitve pogovarjali, ali predlagati zaslišanja prič, ki bi to potrdile. Tožnik je svoje navedbe dokazoval s primerjavo z drugimi delavci, ki so po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ostali zaposleni pri toženki. S tem je dokazno breme za navedbo, da bi bilo pri tožniku drugače, prešlo na toženko, ki ga ni zmogla, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Toženka je sicer navedla, da je v tistem času, ko je prenehalo delovno razmerje tožniku, prenehalo delovno razmerje nekaterim drugim delavcem, na kar je tožnik odgovoril, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja po volji delavcev, te navedbe pa toženka ni konkretizirano prerekala niti za drugačne navedbe ni ponudila dokazov. Oziroma, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, je imela toženka zaradi prenehanj delovnega razmerja kvečjemu večjo potrebo po delavcih, ter iz tega sklepalo, da bi bil tožnik še naprej zaposlen pri njej.

10. Toženka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita zmotno porazdelitev dokaznega bremena tudi pri odločanju o utemeljenosti rentnega zahtevka, kot mu neutemeljeno očita, da iz listine, izdane s strani invalidske komisije v Republiki A. (tujina), ni pravilno ugotovilo za odločitev bistvenih dejstev. Sodišče prve stopnje je iz te listine pravilno ugotovilo, da je bila pri tožniku ugotovljena splošna trajno zmanjšana zmožnost za delo v višini 42 %. Četudi iz te listine nadalje izhaja, kot poudarja toženka, da je ponovni pregled predviden v letu 2018, ko ga po navedbah tožnika ni bilo, to ne pomeni, da sodišče prve stopnje za čas po letu 2018 tožnikove trajno zmanjšane zmožnosti za delo ne bi smelo upoštevati. Prav nasprotno, iz drugih listin, ki jih je predložil tožnik (medicinska dokumentacija iz let 2018 in 2019, ki kaže, da je izboljšanje zdravstvenega stanja minimalno in da tožnik ne more opravljati fizičnega dela), izhaja, da se trajno zmanjšana zmožnost za delo pri tožniku ni spremenila. Tako toženka neutemeljeno prikazuje, da je sodišče prve stopnje brez dokazov sledilo navedbi tožnika, da novega pregleda pri invalidski komisiji ni bilo. Resničnost drugačnih (pozitivnih) navedb (da je bil opravljen nov pregled in izdana nova listina) je bilo na toženki, ki bi, če dokazov ne bi mogla pridobiti sama, lahko predlagala sodišču prve stopnje, da opravi ustrezne poizvedbe, pa tega ni storila. Tako ne more posledic svoje procesne neaktivnosti očitati sodišču prve stopnje.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v pravdi). Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.