Jedro

Tožnik premalo pozna delo, ki naj bi ga opravljal, premalo pa pozna tudi podjetje, v katerem naj bi delo opravljal. Poleg tega podjetje (trenutno) sploh ne opravlja dejavnosti, za katero je registrirano. Navedeno pa daje zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo prebival v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 11. 9. 2013 vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Tožnik je bil v zvezi s svojo vlogo zaslišan na Veleposlaništvu RS v Prištini. Povedal je, da je 10 % lastnik družbe A. d.o.o., da mu točen postopek registracije družbe ni znan, da je zanj opravljal dejanja pooblaščenec B.B., ki ga osebno ne pozna, da mu naslov sedeža družbe v Mariboru ni znan, da dejavnosti družbe ne pozna, da mu ni znano, kolikšen je osnovni kapital družbe, da družba pogodb o poslovnem sodelovanju nima sklenjenih, da izkušenj pri vodenju podjetja nima, da bo zaposlen kot administrator in bo prejemal plačo v znesku od 800,00 do 1.000,00 EUR, vendar ne ve, ali je to bruto ali neto znesek in da pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. Zaslišana je bila tudi priča C.C., direktor družbe, ki je povedal, da je bila družba A. d.o.o. ustanovljena 18. 1. 2013, da jo je ustanovil D.D., da je družba registrirana izključno za gradbena dela, vendar ne obratuje. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik poseduje veljavno delovno dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe in po opravljenem vpogledu v elektronsko evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovljeno tudi, da tožnik nima urejenega ustreznega zdravstvenega zavarovanja. Iz poslovnega registra Slovenije je razvidno, da je bila družba A. d.o.o. vpisana v sodni register 18. 1. 2013, kot zastopnik družbe je vpisan direktor C.C., tožnik ima v podjetju 90 % delež, nastopa kot prokurist. Ugotovljeno je bilo tudi, da družba trenutno ne opravlja registrirane dejavnosti in nima poslovnih prostorov. Svojo odločitev je oprla na določbi 1. in 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, da tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in da na podlagi zgoraj navedenega obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnem redu Republike Slovenije. Zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja v skladu s 37. členom ZTuj-2. Tožnik v tožbi navaja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. K vlogi za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje v RS je priložil vse potrebne dokumente, med drugim dokazilo o zdravstvenem zavarovanju. V firmo A. d.o.o. je vstopil z 90 % poslovnim deležem. Navedbe iz izpodbijane odločbe, da v Slovenijo ni imel namena priti zgolj za zaposlitev ali delo, da pogodbe ni podpisal in da ni vedel, koliko bo znašala njegova plača, ne držijo. Podpisal je pogodbo o zaposlitvi za določen čas, plača pa bi bila minimalna bruto plača. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Navedeno dovoljenje se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje po 33. členu ZTuj-2, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Prvi odstavek 37. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje navedla 1. in 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V 1. alineji tega člena je določeno, da se dovoljenje za prebivanje tujcu v Republiki Sloveniji ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 mora imeti tujec, ki želi prebivati v RS, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v RS, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v RS; v četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da mora poleg zgoraj navedenih pogojev izpolnjevati tudi pogoje, ki se zahtevajo za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. V 5. alinei prvega odstavka istega člena pa je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče v konkretnem primeru ocenjuje, da sta podana oba navedena razloga iz prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Ker je sodišče glede obeh razlogov iz citirane zakonske določbe presodilo, da je tožena stranka pravilno ocenila, da sta podana oba razloga, sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Dodaja le, da na podlagi navedb tožnika, kot izhajajo iz zapisnika o opravljenem razgovoru z njim na Veleposlaništvu RS v Prištini, tožnik tudi po mnenju sodišča premalo pozna delo, ki naj bi ga opravljal, kot tudi premalo pozna podjetje, v katerem naj bi delo opravljal. Razen tega podjetje (trenutno) sploh ne opravlja dejavnosti, za katero je registrirano. Navedeno pa daje zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo prebival v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Da tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, pa je tožena stranka ugotovila na podlagi uradnih evidenc.

Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožnik se v tožbi ne more uspešno sklicevati na to, da je v firmo A. d.o.o. vstopil z 90 % deležem, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas in da bo njegova plača minimalna bruto plača. Na razgovoru na Veleposlaništvu RS v Prištini je v zvezi s tem namreč povedal, da je njegov delež v navedeni družbi 10 % in da pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. Povedal je sicer, koliko naj bi znašala njegova plača, ni pa vedel povedati ali gre za bruto ali neto plačo. Prav tako ni utemeljena tožbena navedba, da je k vlogi priložil dokazilo o zdravstvenem zavarovanju. V vlogi, ki je sestavni del upravnih spisov, je sicer res navedel, da ima zdravstveno zavarovanje, vendar dokazil o tem k vlogi ni priložil in tega tudi v tožbi ne izkazuje.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.