Jedro

V postopku po 107. členu (114. členu prečiščenega besedila) ZDOH tožena stranka (izvršni svet SO) lahko odloča o odpisu davčnega dolga, ki izvira iz davkov, urejenih v navedenem zakonu. Za ostale davke (prometni davek) in prispevke za socialno varnost pa se uporabljajo predpisi, ki te davke oziroma prispevke urejajo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine Celje št. 416-30/92 z dne 16.8.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 114. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 ter 14/92 - prečiščeno besedilo) na svojih sejah dne 30.11.1992 in 1.7.1993 odločila, da ne ugodi tožnikovi vlogi za odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter davka iz dejavnosti. Tožnik je navedeno vlogo naslovil na Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji v Ljubljani in v njej smiselno zaprosil za odpis prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V utemeljitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da z izterjavo neporavnanih obveznosti ne bo ogroženo nujno preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Navedla je tudi, da je za odpis prispevkov za zdravstveno zavarovanje po zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pristojen Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je opravljal obrtno dejavnost v okrepčevalnici v Celju leta 1989. Po poteku najemne pogodbe s 1.11.1991 za najemni prostor je zaprosil Sekretariat za družbeno ekonomski razvoj občine Celje za mirovanje obrti za dobo šestih mesecev. Ker si v tem času ni priskrbel novega poslovnega prostora, je obvestil Republiško upravo za javne prihodke - izpostavo v Celju, da bo prenehal z obrtno dejavnostjo. Ker je še vedno prejemal položnice za plačilo prispevkov za socialno zavarovanje, je ponovno po letu dni odjavil obrt v občini Celje. Do vložitve tožbe ni prejel odločbe o prenehanju obrti in ga še vedno vodijo kot obrtnika, čeprav je že od 1.9.1992 prijavljen na zavodu za zaposlovanje in ne prejema nadomestila. V vlogi za odpis prispevkov je navedel, da se odpoveduje delovni dobi. V zvezi s to vlogo ni prejel nobenega odgovora. Gre za štiri-člansko družino, ki živi v bloku. Nima lastnih premičnin in nepremičnin. Oba z ženo sta prijavljena v zavodu za zaposlovanje. Ne prejemata nobene pomoči, kljub temu, da je žena 60 % invalid in da je mlajši sin duševno prizadet zaradi epilepsije. Edina vira dohodka sta otroški dodatek v višini 18.000 SIT in ženina invalidnina v višini 2.400 SIT. Še enkrat prosi za odpis prispevkov s tem, da se odpoveduje delovni dobi za nazaj. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V Republiki Sloveniji se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) lahko uporabljajo tisti nekdanji zvezni predpisi, ki ne nasprotujejo pravnemu redu in če navedeni ustavni zakon ne določa drugače. Na podlagi navedene določbe ustavnega zakona se v Republiki Sloveniji uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), ki v 64. in naslednjih členih ureja vloge. V 67. členu je določeno, kaj mora obsegati vloga , 1. odstavek pa izrecno določa, da mora biti razumljiva. Če ima vloga formalne pomanjkljivosti, da je ni mogoče obravnavati mora organ pomagati vložniku, da pomanjkljivosti odpravi. Vloga z dne 13.12.1991 ni bila naslovljena na toženo stranko. Njena vsebina se smiselno nanaša na odpis prispevkov iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ne pa na odpis davčnega dolga. Tožena stranka ni pozvala tožnika v smislu 1. odstavka 68. člena ZUP in je odločila o vlogi, katere vsebina se nanaša na predmet, za katerega tožena stranka ni stvarno pristojna.

V postopku pri toženi stranki torej niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na rešitev zadeve (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ZUS v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Že zaradi tega je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS izpodbijani upravni akt odpraviti.

Navedeni zakon o dohodnini v 107. členu (114. členu prečiščenega besedila) določa, da izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi odločila tudi o zahtevku tožnika (odpis prispevkov za socialno varnost oziroma za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), za katerega po veljavnih predpisih ni stvarno pristojna. Stvarno pristojnost določajo materialni predpisi, s katerimi so urejena posamezna upravna področja. V postopku po 107. členu (114. členu) zakona o dohodnini tožena stranka lahko odloča le o odpisu davčnega dolga, ki izvira iz davkov, urejenih v navedenem zakonu, in sicer davka od osebnih prejemkov, davka od dohodka iz kmetijstva, davka od dohodkov iz dejavnosti, davka od dobička iz kapitala, davka od dohodkov iz premoženja in davka od dohodkov iz premoženjskih pravic. Za ostale davke (prometni davek) in prispevke (prispevki za socialno varnost) pa se uporabljajo predpisi, ki te davke oziroma prispevke urejajo.

Glede na navedeno je tožena stranka stvarno pristojna le za odpis davčnega dolga tožnika.

Sodišče tudi ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi pavšalno sklicuje samo na podatke v upravnih spisih, ne da bi ugotavljala dejanskega stanja in ne da bi navedla razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov. S tem je tožena stranka kršila tudi določbo 2. odstavka 209. člena ZUP, saj izpodbijana odločba ne vsebuje vseh elementov obrazložitve, kot so našteti v navedeni določbi ZUP.

V novem postopku bo moral pristojni organ odločiti le o stvareh, za katere je po 107. členu zakona pristojen. V tem postopku pa bo moral ugotoviti tudi vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine v zvezi z odpisom davčnega dolga po 107. členu zakona in na njihovi podlagi sprejeti sklep o dejanskem stanju. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa bo moral organ po prostem preudarku presoditi in tudi obrazložiti sprejeto odločitev.

Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi bistveno kršila pravila postopka, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti odločbe. Zato je odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.