Jedro

Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, po mnenju sodišča samovoljna zapustitev azilnega doma - oziroma po analogiji tudi dijaškega doma, v katerem je mladoletni prosilec brez spremstva začasno nastanjen - v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožbe prosilca zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru prosilčevo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v RS kot očitno neutemeljeno. Organ je prošnjo tožnika kot mladoletnika brez spremstva zavrnil kot očitno neutemeljeno ob uporabi koncepta varne izvorne države (prva alineja drugega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1). Pri tem je organ upošteval določbi 61. in 62. člena ZMZ-1 glede uporabe koncepta varne izvorne države. Ugotovil je, da ni sporno, da tožnik prihaja iz Maroka, tj. države, ki jo je Vlada RS 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/16) določila kot varno izvorno državo. Organ pa je dalje tudi zaključil, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Tožnik namreč v Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Organ pa tudi ni prišel do zaključka, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa iz tožnikovih izjav organ ni zaključil. 2. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega predpisa, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V bistvenem je ugovarjal, da je nepravilna presoja organa, da ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin, zanj ni varna izvorna država. Poleg tega organ tožnika pred izdajo odločbe ni seznanil, da bo uporabil koncept varne izvorne države, s čimer je bila tožniku kršena pravica do izjave. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, da je Vlada RS odločitev o Maroku kot varni izvorni državi sprejela tudi na podlagi relevantnih informacij o stanju v izvorni državi, ki zadevajo posebnosti mladoletnikov, ki se vračajo v Maroko kot zavrnjeni prosilci za azil. Tožnik je sodišču predlagal, naj izpodbijano odločbo odpravi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Hkrati je sodišče obvestila, da je tožnik 15. 3. 2018 samovoljno zapustil Dijaški dom ..., zaradi česar je bil izbrisan iz evidence ter se do tedaj tudi ni vrnil. Ker organ ne ve, kje se tožnik nahaja, sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, kajti po njenem mnenju tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora. Toženka je še dodala, da s strani nobene od držav EU (še) ni prejela zahteve za ponovni sprejem tožnika na podlagi Uredbe EU št. 604/2013. 4. Ko je bila pooblaščenki tožnika dana možnost izjave v zvezi z navedbami toženke v odgovoru na tožbo, da je tožnik samovoljno zapustil Dijaški dom v ..., zaradi česar je bil izbrisan iz evidence prosilcev za mednarodno zaščito, je ta v vlogi z dne 26. 3. 2018 odgovorila, da je po opravljenih poizvedbah v Dijaškem domu ... in pri zakoniti zastopnici tožnika pridobila podatek, da je tožnik zapustil Dijaški dom ...

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči. 6. V zadevi ni sporno1, da je mld. tožnik po izdaji izpodbijane zavrnilne odločbe o mednarodni zaščiti samovoljno zapustil Dijaški dom ..., v katerem je bil začasno nastanjen (po pogodbi, ki jo je za čas od 3. 1. 2018 do 31. 12. 2018 sklenil po zakoniti zastopnici A.A. s A., v sklopu katere je dijaški dom, kjer se izvaja projekt „Mladoletniki brez spremstva“), in se vanj ni vrnil v treh dneh. S tem je po mnenju sodišča nastal položaj, primerljiv tistemu, ki ga za čas do izdaje odločbe ureja ZMZ-1 v drugi alineji drugega odstavka 50. člena, in v skladu s katerim se šteje, da je prosilec umaknil prošnjo za mednarodno zaščito, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo2. 7. Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, po mnenju sodišča samovoljna zapustitev azilnega doma - oziroma po analogiji tudi dijaškega doma, v katerem je mladoletni prosilec brez spremstva začasno nastanjen - v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožbe prosilca zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru prosilčevo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito34. Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1). Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega ZMZ navedlo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjenem primeru zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

8. Po presoji sodišča izpodbijana zavrnilna odločba tako očitno ne posega več v tožnikovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 9. Sodišče je po sodnici posameznici odločilo na podlagi sklepa I U 556/2018 z dne 21. 3. 2018. 1 Tudi tožnikova pooblaščenka v dopisu sodišču z dne 26. 3. 2018 pritrjuje toženki, da je mld. tožnik zapustil Dijaški dom ... 2 Sodišče se pri tem, ob uporabi analogije, opira na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016. 3 Tako stališče sodišče opira tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 4 Primerjaj tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013 in I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012