Jedro

Ni se moč strinjati z obtoženčevo zagovornico, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega A.F. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo uvodoma navedenega obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in mu po 57. ter 58. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v katerem mu je na podlagi prvega odstavka 205. člena ZK-1 določilo kazen osem mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani V.H. (K.) vrne znesek v višini 1.450,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožuje obtoženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa, da samo dopolni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni se moč strinjati z obtoženčevo zagovornico, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo tako, da jih pritožbena izvajanja niso omajala. Ne drži, da oškodovanka tekom postopka ni izpovedovala enako in da so njene navedbe v nasprotju s pričo M.Z., ki je navedla, da je oškodovanko nekdo obiskal v času, preden je ugotovila, da ji je zmanjkal denar. Iz izpovedbe priče Z. namreč izhaja, da ji je oškodovanka po tistem, ko ji je povedala za krajo denarja, zaupala tudi, da je tedaj k njej zahajal nek moški, katerega je sumila tatvine, priča Z. pa se je ob tem spomnila, da je bil v tistem času nad hišo parkiran avtomobil temno modre barve, za katerega jo je oškodovanka vprašala, če ima kaj proti, da je vozilo tam parkirano. Nobenega dvoma tako ni, da je priča Z., ko je govorila o moškem, ki je prihajal na obisk v vozilu temne barve, imela v mislih obtoženca, ki je tedaj dejansko uporabljal vozilo take barve in ne morebiti druga oseba, kot to izpostavlja pritožnica. Zato ne drži, da naj bi priča izpovedovala drugače kot oškodovanka ter, da je sodišče glede izpovedbe te priče v sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Pritožbeno stališče, da je tatvino lahko storil kdorkoli, glede na to, da naj bi oškodovanko obiskovale še druge osebe, spričo povedanega ni utemeljeno, tudi ne glede na to, da je oškodovanka puščala okno kopalnice na pol priprto in da je bilo okno vidno z javne ceste. Pritožba namreč spregleda pomembna odločilna dejstva, da je obtoženec, s katerim je oškodovanka tedaj prijateljevala, nedvomno videl, kam je oškodovanka spravila denar, to je na skrito mesto pod ogledalom v spalnici; da je do tatvine prišlo v času, ko je bila oškodovanka odsotna, kar je obtoženec vedel, saj jo je tedaj klical po telefonu, kar priznava tudi sam, in končno, da storilec ni vzel skrinjice z zlatnino, ki se je nahajala na polici zraven ogledala. Kolikor bi dejanje storil kdo drug, bi bilo logično pričakovati, da bi vzel tudi zlatnino, ki se je nahajala na vidnem kraju, ker pa je oškodovanki vzel le denar, ki je bil skrit na določenem mestu, to pomeni, da je storilec vstopil v oškodovankino spalnico s točno določenim namenom, da vzame in si protipravno prilasti denar, za katerega je vedel, kje točno se nahaja. Spričo teh dejstev, ter zlasti tega, da je obtoženec stal izza hrbta oškodovanke, ko je ta kuverto z denarjem spravila na skrito mesto, pa je razumljivo, da je že oškodovanka takoj posumila na obtoženca, kot storilca kaznivega dejanja. Zato v pravilnost ugotovljenega zaključka tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov.

6. Kolikor pritožnica opozarja na posledice obsodilne sodbe, ki bi utegnile biti za obtoženca kot tujca, zelo hude, saj bi lahko izgubil dovoljenje za bivanje in bi se moral z družino izseliti, je pojasniti, da te okoliščine na vprašanje obtoženčeve kazenske odgovornosti, nimajo vpliva. Glede na prepričljivo dokazno oceno, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, je moč z zanesljivostjo zaključiti, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje in zato morebitne posledice obsodilne sodbe niso okoliščine, katere bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati pri presoji utemeljenosti pritožbenih navedb. Zato se izkaže, da zatrjevana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nista utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je na podlagi 386. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene ter tudi pri olajševalnih okoliščinah ustrezno ovrednotene tako, da v obtožencu izrečeno pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo in dolžino preizkusne dobe, ni bilo potrebno poseči. Prav tako je posebni pogoj, v katerem mora obtoženec oškodovanki povrniti vzeti znesek, realno izvedljiv, glede na to, da je obtoženec zaposlen in prejema dohodke. Ker pri tem tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbo obtoženčeve zagovornice na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Glede na to, da obtoženec s pritožbo zagovornice ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse in katero bo naknadno odmerilo prvostopenjsko sodišče.