Jedro

Ker je tožnik priznal storjeno kaznivo dejanje, upoštevaje tudi ostale dokaze, zbrane v postopku, ni mogoče pričakovati, da tožnik po opravljeni preiskavi v kazenskem postopku ne bo obtožen. Dodelitev brezplačne pravne pomoči zato v tej fazi postopka ne bi bila razumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pomoči odvetnika v kazensko preiskovalnem postopku, ki je pod opr. št. II Kpr 58211/11 v teku pri Okrožnem sodišču v Mariboru. Navaja, da je vpogledala v listine, ki jih je predložil tožnik, in v predmetni spis Okrožnega sodišča v Mariboru. Ugotovila je, da je Okrožno državno tožilstvo dne 1. 12. 2011 zahtevalo preiskavo zoper tožnika kot osumljenega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Sodišče je s sklepom z dne 21. 12. 2011 uvedlo preiskavo in zaslišalo obdolženega, ki je dejanja priznal. Povedal je, da je sodeloval pri vseh obravnavanih dogodkih, pri katerih je imel vlogo „šoferja“ in da ni bil prisoten v notranjosti stanovanjskih hiš, kar je potrdilo tudi več prič kot očividcev nekaterih izmed kaznivih dejanj. Podrobno je tudi opisal storjena kazniva dejanja. Policiji je pomagal prijeti soobdolženega A.A. Povedal je tudi, da je pri kaznivih dejanjih sodeloval zaradi finančne stiske, ker je brez zaposlitve in finančne pomoči, s soobdolženimi pa so se dogovorili, da si bodo izkupiček razdelili na tri dele. Na podlagi predloga Okrožnega državnega tožilstva z dne 23. 12. 2011 je sodišče zaradi suma storitve še 11 kaznivih dejanj velike tatvine ter enega poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena, v zvezi z 20. členom KZ-1, s sklepom z dne 13. 1. 2012 preiskavo razširilo. Obdolženi - sedaj tožnik, je tudi kazniva dejanja, zajeta z razširjeno preiskavo, z izjemo štirih, priznal. Tožena stranka zato meni, da v tej fazi postopka tožniku ni ne smiselno, ne potrebno zagotavljati pomoči zagovornika, kateri se je tožnik med zaslišanjem sam odpovedal, saj so izpovedbe podane in tožnik sodeluje s sodiščem. Skoraj vsa navedena dejanja je tudi priznal, njegov zagovor je jasen in potrjen s strani zaslišanih prič. Pravica obdolženega, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika, je fakultativna ali obligatorna; pri čemer je takrat, če obramba ni obvezna, po določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP) treba gledati na interes pravičnosti. Pri odločanju o postavitvi zagovornika je treba gledati na osebnost obdolženega, težo kaznivega dejanja, obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo. Na ta merila se opira tudi določba 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Pri presoji, ali je obdolženi upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, se presojajo okoliščine in dejstva konkretne kazenske zadeve. Glede na zbrane dokaze, sodelovanje tožnika, podano priznanje storitve kaznivih dejanj ter dosedanje zavračanje pomoči odvetnika, tožena stranka ocenjuje, da ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da prosilec sam ne bi razumel česa je obdolžen ali da ne bi mogel opravljati določenih procesnih dejanj. Prav tako ni podanih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Dejanske okoliščine, ugotovljene tekom dosedanjega postopka, po presoji tožene stranke tako z vidika dejanskega stanja, kot pravnih podlag kažejo, da ni utemeljeno pričakovati drugačne odločitve tožilstva od predlagane, razen morebiti glede štirih kaznivih dejanj, zajetih v predlogu za razširitev preiskave, pri čemer pa bodo ob odločanju zagotovo upoštevana ugotovljena in priznana dejstva in okoliščine, ki bodo tožniku v korist. Zato je posledično prošnja tožnika v tej fazi postopka, torej v fazi preiskave do vložitve obtožnice oziroma do izdaje odločbe sodišča v okviru preiskovalnega postopka, po mnenju tožene stranke neutemeljena v smislu 24. člena ZBPP, ter ni moč pričakovati, da tožnik ne bo obtožen. Glede na to tožena stranka ugotavlja, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP, zaradi česar je bilo treba tožnikovo prošnjo v tej fazi postopka zavrniti.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je tožena stranka napačno ocenila, da mu ni potrebna pomoč zagovornika, ker je dejanja, ki jih je storil, tudi priznal in tudi sodeloval s sodiščem in kriminalisti, da bi lahko prijeli soobdolženega. Meni, da potrebuje brezplačno pravno pomoč, ker ga obtožujejo tudi za kazniva dejanja, pri katerih ni sodeloval, oziroma takrat niti ni bival v Sloveniji. Navaja, da ne prejema nobenega denarnega nadomestila in je nezaposlen ter tudi žena dela za minimalno plačo, tako da ne drži, da ne izpolnjuje finančnega merila za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker je obtožen tudi kaznivega dejanja v BIH, meni, da mu brezplačna pravna pomoč pripada, saj mu gredo nekatera dejanja v škodo in ne v prid. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP pravilno odločila, ko je prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazensko preiskovalnem postopku, ki se pod opr. št. II Kpr 58211/11 vodi pri Okrožnem sodišču v Mariboru, zavrnila. V določbah 24. člena ZBPP so predpisani objektivni pogoji, pod katerimi se brezplačna pravna pomoč lahko odobri. Kot objektivni pogoj se upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh oziroma da ni očitno nerazumna (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskem stanjem stvari, ali je zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, tako da ni razumno začeti postopka oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči v zgoraj navedeni kazensko preiskovalni zadevi. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju pogojev, določenih za odobritev brezplačne pravne pomoči, pravilno oprla na določbe 24. člena ZBPP glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP glede razumnosti zadeve oz. verjetnega izgleda za uspeh in ob upoštevanju interesa pravičnosti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je o tem podala jasno in natančno obrazloženo utemeljitev. Sodišče se strinja z razlogi, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V času, ko je bila sprejeta odločitev tožene stranke, je tožena stranka odločala zgolj o tem, ali je za tožnika izkazana potreba za odobritev brezplačne pravne pomoči v fazi preiskave. Če pa se bodo po vložitvi obtožnice razmere spremenile, bo tožnik imel možnost, da znova zaprosi za odobritev brezplačne pravne pomoči za nadaljevanje kazenskega postopka.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožena stranka svoje odločitve v izpodbijanem aktu ni oprla na neizpolnjevanje premoženjskih kriterijev kot to zmotno navaja tožba, temveč je svojo odločitev utemeljila z neizpolnjevanjem vsebinskih pogojev, določenih v 24. členu ZBPP.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.