Jedro

Revizijo je po prvem odstavku 382. člena ZPP dovoljeno vložiti zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji. Ker tudi za to pravno sredstvo velja procesna predpostavka pravnega interesa, je revizija dovoljena le zoper tisti del drugostopne sodbe, ki ga je stranka v pritožbenem postopku neuspešno izpodbijala.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bil tožnik v dejanskem delovnem razmerju pri drugotoženi stranki v času od 1.11.1992 do 1.5.1993 in od 1.5.1993 do 1.6.1993 pri prvotoženi stranki ter, da mu je pri njej dne 1.5.1993 zaradi trajnega prenehanja potreb po delu prenehalo delovno razmerje in ustreznih popravkov vpisov v delovni knjižici, se zavrže kot nedovoljena.

2. Revizija zoper odločbo o odpravnini in odškodnini se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo ugodilo tožbenemu zahtevku in zavezalo toženo stranko v stečaju, da tožniku kot trajno presežnemu delavcu izplača odpravnino v znesku 450.856,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od 2.6.1993 dalje in mu povrne stroške postopka v znesku 92.200,00 SIT, v petnajstih dneh pod izvršbo. Zavrnilo pa je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil v dejanskem delovnem razmerju pri ... v času od 1.11.1992 do 1.5.1993 in od 1.5.1993 do 1.6.1993 pri prvotoženi stranki, pri kateri mu je zaradi trajnega prenehanja delovnih potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje 1.5.1993, zato sta mu obe toženi stranki dolžni popraviti vpise v delovni knjižici. Kot neutemeljen je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek tožnika na plačilo odškodnine, ki ga predstavljajo odvetniški stroški v znesku 36.000,00 SIT primarnega varstva.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo prvostopnega sodišča v izreku pod 1. spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbo tožeče stranke, vloženo zgolj zaradi zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine v višini 36.000,00 SIT s pripadki pa je zavrnilo.

Proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge po 385. členu ZPP in predlaga razveljavitev odločb sodišč obeh stopenj in novo sojenje na prvi stopnji. Tožnik vztraja pri stališču, da mu je kot presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje pri prvotoženi stranki, zato je upravičen do izplačila odpravnine po 36.f členu zakona o delovnih razmerjih. Nima pa pravice samo do odpravnine, temveč tudi do priznanja delovne dobe in pravilnega vpisa le-te v delovno knjižico. Ugotovitvi obeh sodišč, da je do njegovega prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi uvedbe stečajnega postopka, zato niso pravilne in so posledica nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana odločba drugostopnega sodišča ima takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj nasprotuje izrek njenim razlogom in razlogom iz prvostopne odločbe, razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je v svoji obrazložitvi nekritično povzelo nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s tem pa storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Dejanske ugotovitve obeh sodišč, na katera so oprta njuna pravna stališča, so v nasprotju z novimi dejstvi in dokazi, ki jih predlaga revizija.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper odločitev o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, njegovega trajanja in vpisa v delovno knjižico dolžnika ni dovoljena.

Revizijo je po prvem odstavku 382. člena ZPP dovoljeno vložiti zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji. Ker tudi za to pravno sredstvo velja procesna predpostavka pravnega interesa, je revizija dovoljena le zoper tisti del drugostopne sodbe, ki ga je stranka v pritožbenem postopku neuspešno izpodbijala. Če pa pritožbe ni vložila, vložila pa jo je nasprotna stranka, le zoper tisti del, s katerim je nasprotna stranka uspela.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik v pritožbi izrecno poudaril, da izpodbija odločitev prvostopnega sodišča le v delu, s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 36.000,00 SIT s pripadki. Tožena stranka pa je vložila pritožbo zoper odločitev o plačilu odpravnine tožniku, ki ji je sodišče druge stopnje ugodilo. Nastal je torej enak procesni položaj, kakršen bi bil, če bi odločitev o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja in ustreznih vpisov v delovno knjižico tožnika že na prvi stopnji postala pravnomočna. Revizija tožeče stranke zoper to odločitev zato ni dovoljena. V določbi 389. člena ZPP so namreč vsebovane meje preizkusa revizijskega sodišča, med katerimi je v drugem odstavku določen tudi pravovarstveni interes strank. Po omenjenem zakonskem določilu revizija ni dovoljena, če jo vloži stranka, ki zanjo nima pravnega interesa. Obstoj pravnega interesa je tožnik izkazal z vložitvijo pritožbe le zoper odločitev prvostopnega sodišča v delu, v katerem je zavrnilo uveljavljani odškodninski zahtevek.

Revizija tožnika zoper odločitev o odpravnini in odškodnini pa ni utemeljena.

Revizijski očitek procesne kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ne more biti upošteven. Izpodbijana sodna odločba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Ima vse razloge o odločilnih dejstvih, pa tudi razlogi o pravni presoji so popolni. V reviziji je dovoljeno navajati nova dejstva samo, če se nanašajo na upoštevne procesne kršitve (387. člen ZPP), ne pa tudi na dejansko podlago pravnomočne sodbe. V reviziji se smejo navajati le takšna nova dejstva in predlagati se smejo le takšni novi dokazi, s katerimi se podkrepljujejo razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato so nove tožnikove navedbe v reviziji (o okoliščinah v zvezi z njegovo razporeditvijo v ... in času trajanja delovnega razmerja pri toženih strankah) neupoštevne, enaka ugotovitev pa velja tudi za dokaze, ki jih tožnik v reviziji glede teh dejstev ponuja. Vse zatrjevane novote se nanašajo na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči, ki se z revizijo ne more izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zakon glede tega ne pozna izjeme, ki bi jo bil tožnik s svojimi revizijskimi trditvami rad deležen.

Tudi revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Po določilu prvega odstavka 93. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89) z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev po samem zakonu. Ta zakonska norma ima naravo prisilnega pravnega predpisa (ius cogens). To pomeni, da ob uresničitvi v zakonu določenega razloga - ki nastane neodvisno od volje strank - nastopijo pravne posledice po sili zakona. Nastop razloga iz 93. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji za prenehanje delovnega razmerja delavcem ugotovi stečajni upravitelj, vendar je njegov sklep le deklaratornega značaja, kajti delovno razmerje preneha z dnem uvedbe stečajnega postopka, torej z uresničenjem razloga, določenega v zakonu. To pa ima za posledico, da se ne morejo pravno upoštevati dejansko in pravno neizvršljive dokončne odločitve pristojnih organov o prenehanju delovnega razmerja, ki so temeljile na drugačni pravni podlagi.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožniku - ne glede na to, da še ni iztekel šestmesečni rok iz prvega odstavka 36.e člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90 in 5/91 - v nadaljevanju ZDR) - z dnem uvedbe stečajnega postopka nad prvotoženo stranko, to je 2.6.1993, prenehalo delovno razmerje (priloga A13). Tožniku bi sicer - kot trajno presežnemu delavcu - na podlagi dokončnega sklepa z dne 9.12.1992 prenehalo delovno razmerje z iztekom šest mesečnega odpovednega roka - 21.7.1993. Tožnik, ki je bil opredeljen kot trajno presežni delavec, je imel pravico do šestmesečnega odpovednega roka, v katerem je opravljal svoje delo vzdrževalca pri prvotoženi oziroma drugotoženi stranki. To pomeni, da je bil do poteka odpovednega roka v delovnem razmerju, torej v enakem pravnem položaju kot delavci, ki niso bili spoznani za trajno presežne delavce.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tako ni mogoče preizkušati - ne glede na uradoma navedeni razlog o dovoljenosti revizije in novot - revizijskih trditev tožnika o začetku nastopa dela in njegovega trajanja pri ... (od 1.8.1992 do 23.6.1993). Zaradi istega razloga so neupoštevne tudi trditve revizije o neresničnosti podatkov glede datumov, vpisanih v delovni knjižici.

Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja po prvem odstavku 93. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji in ne po določbi prvega odstavka 36.e člena zakona o delovnih razmerjih, je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da tožnik nima pravice do izplačila odpravnine. Pravno odločilno za razsojo v tej zadevi je dejstvo, da je prenehanje delovnega razmerja temeljilo na določbi zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (93. člen) in ne na določbah zakona o delovnih razmerjih. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Reviziji zato ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama trpi stroške revizijskega postopka.

Določbe ZPP in zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).