Jedro

ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-31/2011/11 z dne 1. 12. 2011 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za kmetijstvo in okolje v ponovni postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov stranke z interesom C. se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi Občine Kamnik ter odpravilo delno odločbo Upravne enote Kamnik št. 321-340/92 z dne 15. 12. 2010 (1. točka izreka) in zahtevek za denacionalizacijo A.A., vložen po B.B., za parc. št. 321/1, 322/1, 647/2, 323, 327, 325/2, 1444/1 in 1444/3, vse k.o. ..., zavrnilo (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je iz odločbe Upravne enote Kamnik št. 201-135/93 z dne 13. 12. 1999 razvidno, da je bila B.B. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v takratno občino Kamnik in s tem državljanka Kraljevine Jugoslavije do vključno 27. 8. 1945, od 28. 8. 1945 do 14. 1. 1958 pa se je štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ. B.B. je bila nemške narodnosti in vpisana na seznam etičnih Nemcev, ki so člani A. Leta 1957 se je preselila v Avstrijo. Iz fotokopije njenega potnega lista je razvidno, da ji je bila izdana viza za enkratno potovanje v Avstrijo in nazaj, za čas od 8. 1. 1957 do 8. 7. 1957, ko ji je bila podaljšana do oktobra 1957, ter da je v njem vpisana vstopna viza v Republiko Avstrijo dne 9. 1. 1957. Iz potrdila občine Ternitz izhaja, da se je 12. 2. 1957 prijavila v Ternitzu. Avstrijsko državljanstvo ji je bilo podeljeno 14. 1. 1958. B.B. je umrla ... na ... Iz potrdila Upravne enote Kamnik z dne 6. 2. 2001 je razvidno, da je bila B.B. vpisana v državljansko knjigo Kamnik kot državljanka LR Slovenje in FLRJ ter da se je za državljanko LR Slovenije in FLRJ štela od 28. 8. 1945 do 14. 1. 1958, ko ji je državljanstvo prenehalo zaradi podelitve avstrijskega državljanstva. Upravni organ nadalje ugotavlja, da so ji bile nepremičnine podržavljene s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. Zp 10/46 z dne 29. 3. 1946, izdanim na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembne komisije opr. št. 2265/45 z dne 27. 8. 1945, s katero ji je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka Avnoj z dne 21. 11. 1944, ker je bilo ugotovljeno, da gre za premoženje nemškega državljana. Upravni organ še ugotavlja, da je bila B.B. vpisana na seznamu vseh Nemcev in nemških pripadnikov Mestnega odbora OF Kamnik z dne 15. 6. 1945 in seznamu tistih, ki so si pod okupacijo na podlagi svoje prošnje pridobili naziv ... V vprašalni poli za popis prebivalstva z dne 16. 5. 1941 je zanjo vpisana nemška narodnost. Upravni organ se pri zavrnilni odločitvi na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) sklicuje na Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja - Finančna in izravnalna pogodba (v nadaljevanju FiP), po kateri se kot možni upravičenci do odškodnine omenjajo tudi avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pogodba pa se nanaša tudi na območje nekdanje FLRJ. Po prilogi 1 k pogodbi so do pravic, določenih v pogodbi, upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno bivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil v Avstriji sprejet Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (v nadaljevanju UVEG), ki se je nanašal na povračilo škode, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem ali preseljencem z območij izven Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja. Glede upoštevanje navedene pogodbe v smislu določbe drugega odstavka 10. člena ZDen se upravni organ sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 428/2004 in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93. Nadalje ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičenca na podlagi 12. člena ZDen in se pri tem sklicuje na že navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Upravni organ zaključuje, da je bila B.B. glede na to, da je bila oseba nemške narodnosti, da je bila preseljenka v Avstrijo, kot je razvidno iz podatkov o začasnih vizah, da je dne 14. 1. 1958 pridobila avstrijsko državljanstvo, da je umrla ... v Avstriji, kjer je bivala od 12. 2. 1957, imela na podlagi FiP pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije in zato ni upravičenka do denacionalizacije. Na tožnikove pripombe, da ni zapustila SFRJ iz političnih, ampak iz ekonomskih razlogov, se upravni organ sklicuje na podatke iz potnega lista imenovane in razloguje, da če ne bi SFRJ zapustila iz političnih razlogov, ne bi zaprosila za vizo za enkratno potovanje, pač pa za začasno ali trajno delo v tujini, še posebej glede na to, da je bila zaposlena v podjetju B. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja se kaže v tem, da je bila B.B. pred vojno, med vojno in po njej slovenska državljanka (državljanka Kraljevine Jugoslavije in državljanka DFJ) s stalnim prebivališčem v ... Nikdar ni pridobila državljanstva nemškega Reicha, vpis v seznam A., ki ne predstavlja podelitve le-tega, pa je bil izključno posledica njene nemške narodnosti. Noben dokaz ne izkazuje njenega nemškega državljanstva. Iz odločbe zaplembne komisije, na katero se sklicuje upravni organ, izhaja le, da naj bi bilo premoženje podržavljeno osebi nemške narodnosti in nemškemu državljanu, ne pa osebi nemškega Reicha. Če bi imela med vojno državljanstvo nemškega Reicha, ji na temelju po vojni veljavnega zakona o državljanstvu ne bi bilo priznano nepretrgano slovensko državljanstvo in po vojni državljanstvo DFJ-FLRJ Napačna je tudi ugotovitev, da naj bi bila selitev B.B. v Avstrijo posledica represivnih ukrepov tedanjih jugoslovanskih oblasti (šlo naj bi za njeno prisilno izselitev oziroma preselitev), kar upravni organ ne dokaže z nobenim izvedenim dokazom. Odhoda v Avstrijo enajst let po izvršeni zaplembi ni mogoče medsebojno povezovati in ga šteti kot povezan ukrep državnih oblasti za njeno prisilno preselitev v Avstrijo. Upravni organ navaja kot možne vzroke za odhod iz Jugoslavije tudi politične razloge, kar posredno potrjuje, da odhod ni bil prisilne narave kot ukrep jugoslovanskih oblasti (kar niti ne bi bil pravna podlaga po FiP). Bistveno kršitev pravil postopka je upravni organ zagrešil s tem, da ni izvajal nobenih dokazov v smeri, ali je B.B. dobila oziroma imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje po FiP. V tej smeri pritožnica pritožbe niti ni podala. Tožniku ni bila dana možnost pravočasne in celovite analize tega predpisa, podajanja trditev in dokazov. Upravni organ, ki uporabi tuj predpis, mora pri uporabi celovito upoštevati namen tujega zakonodajalca ob sprejetju predpisa, kot tudi vso sodno in upravno prakso, oblikovano v času implementacije predpisa v državi sprejetja in izvajanja. Upravni organ pa z ničemer ni dokazal upravičenost uporabe tujega predpisa glede na ugotovljeno dejansko stanje. Pri pristojnih avstrijskih oblasteh ni poizkušal izposlovati kakršnokoli potrdilo o zatrjevanem dejstvu. Kot možen razlog za odselitev B.B. v Avstrijo ugotavlja politične razloge, ti pa niso zajeti v FiP. Izpodbijana odločba nepopolno in nasprotujoče navaja razloge, zaradi katerih B.B. ni upravičenka po ZDen in je ni mogoče presojati.. Zmotno uporabo materialnega prava predstavlja napačna uporaba FiP. Po členu 2 te pogodbe so bile do povrnitve vojnih in pregnanskih škod upravičene le v Prilogi 1 navedene skupine oseb; v oddelku A je določilo, da so do pravic, predvidenih v 2. členu pogodbe, upravičeni pregnanci in preseljenci, ti pa so definirani v oddelku B. B.B. ni imela, niti si ni mogla v Avstriji pridobiti statusa nobene od teh oseb. Po definiciji predpisa je ni bilo mogoče uvrstiti med pregnance, saj iz Jugoslavije ni bila ne pregnana, ne izgnana, in ne med preseljence, saj njena preselitev v Avstrijo ni bila posledica med drugo svetovno vojno sklenjenih meddržavnih pogodb, niti posledica ukrepov nemških služb. Zgolj dejstvo, da je bila oseba nemške narodnosti in da se je leta 1957 kot državljanka FLRJ preselila v Avstrijo, kjer si je izposlovala avstrijsko državljanstvo, ji ne v Avstriji, ne v Nemčiji ni zagotavljajo nobenih pravic do povračila nobenih škod. Upravičenost do povračila škod po FiP je vezana izključno na posledice represivnih ravnanj nemških okupacijskih oblasti. Iz navedenih razlogov je odločitev, da B.B. ni upravičenka do denacionalizacije, ker je upravičena do odškodnine, napačna. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in potrdi prvostopenjsko odločbo.

Toženka je odgovorila, da prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Stranka z interesom, C., v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pritrjuje ugotovitvam drugostopenjskega upravnega organa. Sicer pa vztraja pri svojih ugovorih, podanih v upravnem postopku in meni, da tudi iz drugih razlogov po ZDen vračilo parcel, o katerih je odločal prvostopenjski organ z delno odločbo z dne 15. 12. 2010, ni možno. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je drugostopenjski organ B.B. utemeljeno odrekel upravičenje do denacionalizacije, kar je oprl na drugi odstavek 10. člena ZDen, ki določa, da niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3.1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da je upoštevna pravna podlaga za možnost odškodovanja od tuje države tudi FiP, katero sta, kot izhaja iz njene preambule, sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija za ureditev odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945. Iz 1. člena pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni. Premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti je povojna Jugoslavija podržavila z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Odlok AVNOJ). S tem ukrepom povzročeno škodo je po mnenju sodišča mogoče šteti za premoženjsko škodo v smislu 1. člena FiP. Ker je bilo B.B. premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ, je bil upravni organ dolžan ugotavljati, ali je bila zanj upravičena do odškodnine po FiP.

Po Prilogi 1 so bili do pravic, predvidenih v 2. členu FiP, upravičeni avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (točka A (1) a), b)1.) Upravičenci po 2. členu FiP so bile osebe, ki so glede na določila Priloge 1 imele status pregnancev ali preseljencev. V točki B Priloge 1 so pregnanci definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno prebivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile (prv i odstavek). Preseljenci so avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti brez teh državljanstev, ki so bili na podlagi med drugo svetovno vojno sklenjenih meddržavnih pogodb preseljeni iz območij Republike Avstrije in nemškega Rajha, ali so bili v istem časovnem obdobju glede na ukrepe nemških služb z oziroma na njihovo narodnost preseljeni iz območij, ki jh je zasedla nemška Wehrmacht (drugi odstavek). Iz točke C Priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

Tožnik ugovarja, da B.B. ni mogla imeti statusa upravičenca v smislu prej povzetih določb FiP. Da upravni organ dejanskega stanja o tem ni popolno ugotovil, meni tudi sodišče. Nesporno med strankami je, da je bila B.B. nemške narodnosti. Izpolnjena je tudi predpostavka o njenem stalnem prebivališču v Avstriji na dan 1. 1. 1960. Po ugotovitvah upravnega organa je avstrijsko državljanstvo pridobila 14. 1. 1958, kar vse so predpostavke za upravičenje do odškodnine po FiP. Strinja pa se sodišče s tožnikom, da je v kontekstu teh pogojev treba presoditi tudi pomen njenega jugoslovanskega državljanstva v času, ko ji je bil izrečen ukrep podržavljenja (in v času, ko se je izselila v Avstrijo). Jugoslovansko državljanstvo B.B. je v upravnih spisih izkazano s potrdilom iz državljanske knjige ... (kar bi kazalo, da je bila kot jugoslovanska državljanka vodena od nastavitve državljanskih knjig v povojni Jugoslaviji oziroma se je v skladu s Pravilnikom za izvajanje zakona o državljanstvu (Uradni list FLRJ, št. 98/46) tedaj priglasila za vpis in je bilo ugotovljeno, da pogoje za jugoslovansko državljanstvo izpolnjuje) in z odločbo z dne 13. 12. 1999 (glede na določbo drugega odstavka 63. člena ZDen se postavlja vprašanje o potrebi izdaje take odločbe). Na jugoslovansko in slovensko državljanstvo B.B. se je tožnik skliceval že v vlogi z dne 15. 11. 2011, vendar se upravni organ o tem ni opredelil. Ker pa je jugoslovansko državljanstvo v prej navedenem obdobju lahko relevantno za opredelitev upravičenca po 2. členu FiP oziroma točki A Priloge 1, se po mnenju sodišča upravni organ ni mogel opreti zgolj na to, kot kakšni osebi ji je bilo premoženje zaplenjeno, kar je povzel iz zaplembne odločbe in drugih dokazov o tem ni izvajal (upravni organ navaja, da kot nemški državljanki, to pa tožnik prereka, ker naj tega državljanstva ne bi imela). Po mnenju sodišča bi moral upravni organ ugotoviti tudi, kakšen državljanski status je imela Elizabeti Rechbach ob podržavljenju (tedaj ugotovljeno jugoslovansko ali/in nemško državljanstvo oziroma ali je glede na njeno nemško narodnost mogoče tedaj govoriti o nerazjasnjenem državljanstvu) in kako to vpliva na njen status upravičenke po FiP.

Prav tako tožnik utemeljeno ugovarja, da ni dovolj razčiščen status B.B. v smislu točke B Priloge 1. Upravni organ v izpodbijani odločbi ni izrecno navedel, ali naj bi bila do odškodnine upravičena kot pregnanka ali kot preseljenka. V predzadnjem odstavku na strani 4 sicer navaja, da je bila preseljenka v Avstrijo, in to povezuje z v letu 1957 izdano vizo za potovanje v Avstrijo, kar pa glede na dodatno obrazložitev, da je Jugoslavijo zapustila iz političnih razlogov, kaže, da jo je obravnaval kot pregnanko. Takšno utemeljevanje pogoja iz točke B priloge 1 – „v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov izguba stalnega prebivališča vsled pregona ali izgona“ – pa ni zadostna. Tudi po mnenju sodišča bi moral upravni organ, da bi bilo mogoče B.B. šteti za pregnanko, na prepričljivejše dokaze opreti ugotovitev, da je zapustila stalno prebivališče v Jugoslaviji, za katerega tožnik navaja, da ga je imela (po poteku 11 let od podržavljenja) v zvezi s posledicami dogodkov II. svetovne vojne oziroma bila vsled njih izgnana.

Glede na navedeno sodišče presoja tožnikov ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju za utemeljen, zaradi česar je moralo izpodbijano odločbo odpraviti. V ponovnem postopku bo moral upravni organ v okviru pojasnjenega dopolniti ugotovitveni postopek in ob pravilni razlagi FiP ugotoviti relevantna dejstva.

Glede uporabe FiP kot materialne podlage se sodišče sklicuje na besedilo drugega odstavka 10. člena ZDen, po katerem upravni organ ugotavlja, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Posebnih pojasnil od tujih organov ni dolžan pribaviti in lahko z razlago njenih določb sam zaključi, ali je B.B. imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. Prav tako ni vezan na morebiti izdane odločbe o uveljavljanju odškodnine pred tujimi organi.

Kolikor tožnik uveljavlja, da je upravni organ bistveno kršil pravila postopka, mu sodišče pritrjuje v trditvi, da je izpodbijana odločba v določenih delih premalo in nepreverljivo obrazložena. Ni pa upravni organ ob obravnavanju pritožbe, v kateri pritožnik ni uveljavljal kršitve drugega odstavka 10. člena ZDen, presegel meje njenega preizkusa, ko je ugotavljal, ali je bilo to določilo pravilno uporabljeno, saj na kršitev materialnega zakona pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUP).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka te določbe vrnilo drugostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo, ker ZUS-1 ne ureja povrnitev stroškov strank s tem statusom. Sicer pa je stranka z interesom vztrajala na izpodbijani odločbi, ki je po presoji sodišča nezakonita.