Jedro

Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi imela kakršnokoli upravičenje do s strani prvotožene stranke zastavljenih vrednostnih papirjev, niti da bi ji ta upravičenja nastala v posledici ugotovitve ničnosti vseh treh pogodb, na katere se sklicuje v tožbenem zahtevku, ni izkazala pravovarstvenega interesa za uveljavljanje začasne odredbe s prepovedjo drugotoženi stranki razpolaganja z zastavljenimi vrednostnimi papirji. V posledici ničnosti sklenjene zastavne pogodbe bi namreč vrnitvene zahtevke lahko uveljavljala le prvotožena stranka kot zastavitelj.

Tožeča stranka je v okviru dosedanjih trditev zatrjevala zgolj, da je drugotožena stranka eno od menic zlorabila na ta način, da jo je neupravičeno izpolnila zaradi poplačila navideznega posojila po pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 23. 02. 2009. Ob pomanjkanju trditev, da je prenehala obveznost tožeče stranke do drugotožene stranke iz sklenjene kreditne pogodbe z dne 27. 11. 2008, se tako izkaže nesklepčna tožba v delu, s katerim uveljavlja tožbeni zahtevek na izročitev treh preostalih menic, ki jih je drugotožena stranka prejela v zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi z dne 27. 11. 2008.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi drugotoženi stranki prepovedalo izpolnitev, indosiranje, cediranje in predložitev v plačilo katerekoli izmed treh menic, ki so bile dane v zavarovanje rednega odločila obveznosti iz kreditnih pogodb na podlagi splošne menične izjave z dne 28. 11. 2008 in seznama pogodb z dne 17. 06. 2010, dolžnikom tožeče stranke pa prepovedalo izplačilo v breme teh menic ter prepoved drugotoženi stranki razpolaganja z 22.372 delnicami M., ki so ji bile zastavljene s strani zastavitelja M. na podlagi pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev št. 99-026-822 z dne 23. 02. 2009. 2. V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka ter uveljavljala „vse pritožbene razloge“ in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in samo izda predlagano začasno odredbo, podrejeno temu pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe utemeljilo na ugotovitvi, da nedenarne terjatve, kot jo uveljavlja tožeča stranka s tožbo, ni mogoče zavarovati s predlagano začasno odredbo.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu izhodišču, da je poleg zavarovalnih začasnih odredb, na katere se očitno sklicuje prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, potrebno upoštevati tudi možnost izdaje regulacijskih začasnih odredb, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja. Temelje za uveljavitev kategorije regulacijskih začasnih odredb je postavilo ustavno sodišče z odločbo Up 275/97 z dne 16. 07. 1998. Namen teh začasnih odredb je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v tem smislu, da se preprečijo take spremembe v toku sodnega postopka, ki bi lahko pripeljale do tega, da tožnik kljub uspehu v postopku ne bi mogel doseči svojega namena, zaradi katerega je uveljavljal pravovarstveni zahtevek. Posledično so regulacijske začasne odredbe dopustne tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih tožbenih zahtevkih.

7. Da pa bi tožeča stranka s predlagano ureditveno začasno odredbo uspela, bi morala izkazati da ima izkazan pravovarstveni interes za predlagano začasno odredbo, to je, da bo predlagana začasna odredba pomenila zavarovanje njenega pravnega položaja v povezavi s tožbenim zahtevkom, ki ga uveljavlja v tožbi.

8. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja več ugotovitvenih zahtevkov in sicer na ugotovitev ničnosti: Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 021F935335/4 z dne 23. 02. 2009 med tožečo stranko in drugotoženo stranko, Posojilne pogodbo št. 23/02-DK/09 z dne 23. 02. 2009 med prvotoženo stranko in tožečo stranko in Pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev št. 99-026-822 z dne 23. 02. 2009 med drugotoženo stranko in prvotoženo stranko. Uveljavlja tudi ugotovitev obstoja kreditne pogodbe med drugotoženo stranko in prvotoženo stranko. Hkrati uveljavlja dajatveni zahtevek na vrnitev treh bianco menic, na katero se nanaša tudi predlagana prepoved v začasni odredbi ter odškodninski zahtevek na plačilo 6.000.000,00 EUR.

9. Kar se tiče prepovedi razpolaganja z 22.372 delnicami M., je iz trditvene podlage tožeče stranke razvidno, da je tožeča stranka pogodbo o zastavi teh vrednostnih papirjev z dne 23. 02. 2009 sklenila kot dolžnik, v zavarovanje obveznosti katerega je prvotožena stranka zagotovila zastavo teh vrednostnih papirjev. Morebitni uspeh tožeče stranke s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti te pogodbe pa bi pomenil zgolj prenehanje podlage za uveljavljanje poplačilne pravice v breme prvotožene stranke. Sklenjena pogodba o zastavi vrednostnih papirjev z dne 23. 02. 2009 ni ustvarjala nobenih obveznosti s strani tožeče stranke, temveč zgolj zavarovanje njene obveznosti po pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 021F935335/4 v breme prvotožene stranke. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi imela kakršnokoli upravičenje do s strani prvotožene stranke zastavljenih vrednostnih papirjev, niti da bi ji ta upravičenja nastala v posledici ugotovitve ničnosti vseh treh pogodb, na katere se sklicuje v tožbenem zahtevku, ni izkazala pravovarstvenega interesa za uveljavljanje začasne odredbe s prepovedjo drugotoženi stranki razpolaganja z zastavljenimi vrednostnimi papirji. V posledici ničnosti sklenjene zastavne pogodbe bi namreč vrnitvene zahtevke lahko uveljavljala le prvotožena stranka kot zastavitelj. Tako se izkaže, da tožeča stranka s predlagano začasno odredbo v delu, ki se tiče predlagane prepovedi razpolaganja z zastavljenimi delnicami s strani prvotožene stranke v ničemer ne varuje svojega položaja v zvezi z nedenarnimi zahtevki, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi.

10. Kar se tiče predlaganih prepovedi izpolnitve, indosiranja, cediranja in predložitev v plačilo katerekoli izmed treh menic, s katerimi razpolaga drugotožena stranka, pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je tožeča stranka ponudila zadostno trditveno podlago glede grozeče nevarnosti težko nadomestljive škode v smislu 2. alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ že s tem, ko se je sklicevala na možnost, da bi drugotožena stranka menice lahko indosirala na tretje osebe, kar bi tožeči stranki zaradi abstraktnosti menične zaveze omejilo možnost uveljavljanja ugovorov zoper novega imetnika menice.

11. Vendar bi tožeča stranka za utemeljitev predlagane začasne odredbe morala s stopnjo verjetnosti izkazati tudi samo terjatev, v zavarovanje katere je namenjena tako predlagana začasna odredba. Tudi v pritožbi se tožeča stranka sklicuje, da je namen tako predlagane začasne odredbe v varstvu njenega nedenarnega zahtevka na vrnitev treh menic, ki ga je opredelila v dopolnitvi tožbe z dne 15. 07. 2011. V okviru tožbenih navedb je tožeča stranka zatrjevala, da so bile navedene menice drugotoženi stranki izstavljene v zavarovanje kreditne pogodbe z dne 27. 11. 2008. Tožeča stranka je torej zatrjevala, da je drugotožena stranka štiri bianco menice prejela na veljavni pravni podlagi. Zahtevek na vrnitev teh menic bi tožeča stranka zato lahko utemeljevala samo z utemeljitvijo, da je podlaga, na kateri je drugotožena stranka prejela menice, kasneje prenehala (z izpolnitvijo zavarovane obveznosti ali na drugi zakonski podlagi). Tožeča stranka je v okviru dosedanjih trditev zatrjevala zgolj, da je drugotožena stranka eno od menic zlorabila na ta način, da jo je neupravičeno izpolnila zaradi poplačila navideznega posojila po pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 23. 02. 2009. Ob pomanjkanju trditev, da je prenehala obveznost tožeče stranke do drugotožene stranke iz sklenjene kreditne pogodbe z dne 27. 11. 2008, se tako izkaže nesklepčna tožba v delu, s katerim uveljavlja tožbeni zahtevek na izročitev treh preostalih menic, ki jih je drugotožena stranka prejela v zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi z dne 27. 11. 2008. Tudi morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 021F935335/4 z dne 23. 02. 2009 še ne utemeljuje tožbenega zahtevka na vrnitev navedenih treh menic, ki jih je drugotožena stranka prejela v zavarovanje obveznosti iz druge kreditne pogodbe.

12. Zaradi nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek na vrnitev treh menic, v zavarovanje katerega je bila predlagana začasna odredba, tožeča stranka ni izpolnila predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo predlagane začasne odredbe. Iz navedenih materialnopravnih razlogov se tako izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tudi tega dela predlagane začasne odredbe.

13. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.